Evropa velja za zibelko kulture. Ni povsem jasno zakaj, kajti kultura je bila sem prinesena iz Mezopotamije; prav tiste Mezopotamije, v kateri evropski vojaki zdaj pospešeno uničujejo vsako sled kulture, ki je v zadnjih stoletjih niso uničili Mezopotamci sami. Prinesena je bila tudi iz dežele faraonov; najbrž smo zato kasneje sem prinesli tudi faraone.

ZDA ne veljajo za zibelko kulture. Še pravega imena nimajo; kot da ne gre za državo, temveč za še enega tistih združenj vplivnežev, ki jih za lepši vtis imenujemo zveze držav in kitimo s kraticami. No, saj to tudi je – gospodarsko društvo, ne kulturno. Tamkajšnje nosilce kulturnega izročila so najprej skoraj iztrebili evropski enoceličarji, potem evropske dvocevke, še danes pa jih počasi trebijo evropski nula-triji.

Prinašalci enoceličarjev, dvocevk in nula-trijev se – z izjemo svečenikov – večinoma niso utrujali s prenašanjem kulture. Na konje in vozove so raje naložili reči, s katerimi se je dalo loviti Indijance in divje živali ter obdelovati zemljo. Nič uokvirjenih platen, vrtnih palčkov, klavirjev, plesnih čeveljcev, globusov in kupov zaprašenih knjig; samo kakšna krščanska medicina okoli vratu za spomin, morda orglice v žepu za preganjanje samote in tišine, okovani škornji na nogah za hojo in brcanje, področen zemljevid in majhna Biblija, s katero se da ustvariti dober vtis pri ljudeh in enem od bogov, si na njen rob kaj zapisati, papir v sili uporabiti na mnogo koristnih načinov, lahko pa se jo tudi bere v nedogled. Praktične reči torej …

… In te reči so zaznamovale sodobno kulturno izročilo Združenodržavčanov. Videz mnogih spominja na povečanega okroglega enoceličarja. Imajo izredno lepo orožje. Izumljajo vedno nove okusne pijače za uničevanje telesnega tkiva. Oskrba s hrano (in omenjenimi pijačami) je njihov glavni konjiček. I.N.R.I. je pogosto edini umetniški okras bivališč, ki še vedno spominjajo na vozove. Samoto in tišino danes preganjajo z mp3-ji ustnooorgličnih razsežnosti. Presežek železja na škornjih se je preselil na vozila, ki so škornje tudi skoraj v celoti nadomestila. Odsotnost globusov se jim pozna na vsakem koraku. Biblija pa je zanje še vedno ena in edina.

Kulturne razlike med ZDA in Evropo so večje kot med Evropo in Bližnjim Vzhodom. Nas zaznamuje bogato, raznorodno in raznovrstno, pogosto skupno izročilo. Oni so – po lastnih besedah – talilni lonec kultur; zanje je značilna odsotnost izročila. Če si hočeš ogledati evropski muzej, si moraš vzeti dopust. Če si hočeš ogledati združenodržavskega, si moraš odtegniti kavico, pa še to ni nujno; pogosto lahko oboje združiš.

In vendar so ZDA zibelka kulture, in sicer množične kulture. Kup izumov in domislic – svojih in evropskih – so Združenodržavčani razmnožili, dostop do njihove proizvodnje, razpečevanja in uporabe pa omogočili vsem. Kar se tiče kulture, je to najbolj komunistična država na svetu … Električne naprave, vključno z radiem in televizijo, motorna vozila, filmi, knjige v mehki vezavi, osebni računalniki in programi zanje, internet … Da o svojčas lepem in domiselnem oblikovanju in oglaševanju vseh teh reči sploh ne govorimo … Če bo človeštvo uspelo preživeti to kulturo, ji bodo lahko Združenodržavčani brez težav, črepinj in okruškov postavili muzej v velikosti romunskega parlamenta, katerega sleherna soba bo vredna ogleda.

Proizvodnja vseh dobrin za vse jim je omogočila največje razlike med najvišjimi in najnižjimi prihodki od dela v zgodovini denarja in njegovih derivatov. Proizvodnja denarnih 'dobrin' samo za tiste z najvišjimi prihodki pa bo njihovo – in s tem tudi našo – kulturo pokopala …

ZDA nimajo ministrstva za kulturo niti ministrstva za šport. Imajo zgolj najbolj ugodne pogoje za razvoj kulturnikov in športnikov na svetu, ki so za svoje delo tudi najbolje plačani. Imajo pa na primer ministrstvo za šolstvo in njihove šole so obupne … Razen nekaterih zasebnih vseučilišč, ki sodijo med najboljša na svetu in jih država praviloma podpira z zneski krepko pod 1/4 stroškov.

Združenodržavski oblastniki niso navdušeni nad permakulturo v kmetijstvu, jim pa zelo sede tista v kulturi. Njihova kultura se namreč vzdržuje sama, na milost in nemilost prepuščena naravnim silam. »Uboga revica!« bi lahko kdo rekel. »Prav gotovo se komaj preživlja, bolj ali manj vegetira in so njeni dnevi šteti.«

Njegova presoja bi bila zmotna … Zato pa povsem na mestu glede evropske kulture … Evropa ima polno državnih in pokrajinskih gledališč, za vzdrževanje katerih državljani množično plačujejo davke, v njih pa se igrajo novosti z Broadwaya. Filmski skladi siromašijo državne blagajne za svoje produkcije, še raje pa evropsko za koprodukcije. Filmarji za manj denarja, kot bi želeli, snemajo filme, ki po tekočem traku prinašajo izgubo, ker jih v najboljšem primeru vidi le nekaj ljudi v njihovih državah in morda še peščica filmskih navdušencev na festivalih. Knjige goltajo javna sredstva, ki se tekom presnove porabijo za tržnike, tiskarje, oblikovalce, urednike, likovne opremljevalce in prevajalce, če ostane kaj denarja, pa še za pisce.

Kako je s temi rečmi v ZDA, vemo. Vemo tudi, kako užiten je permakulturni pridelek in kako 'tradicionalno' pridelana hrana. A marsikdo noče vedeti in marsikdo tudi noče sprejeti primerjave …

Sicer pa ni treba iti v zamorje, da bi odkrili resnico. Glede pridelka je treba obiskati le dve različni tržnici v bližnjem večjem kraju, na obeh kupiti enako hrano in jo poskusiti. Glede kulture pa ni treba iti nikamor; le gumbe na daljincu morate pritiskati in meriti čas med pritiski, ki ste ga namenili programom, ki se napajajo iz proračuna, in tistim, ki se ne …

Kaj torej želim povedati? Ja, prav to – da bi v Evropi in seveda tudi Sloveniji naredili največ za svojo kulturo, če bi ji nehali namenjati državna in evropska sredstva. Če se že v vseh slabih rečeh zgledujemo po ZDA, bi se lahko tudi v kakšni dobri. Sproščen denar pa lahko namenimo UTD-ju in s tem po dolgem času za spremembo vzpodbudimo Združenodržavčane, da bodo želeli biti mi.

Podarimo še svoji kulturi za rojstni dan samostojnost, kot smo jo nekoč državi! Morda pa bo njej uspelo …

Prvič objavljeno 8. 2. 2011 na Vest.si.