“Buuuu!” – stres!

   Dobri ljudje v belem že preko palca povedo, kako in kaj. Nato sledi kazalec, da se seznam klasičnih prepovedi strožje in bolj učeno čuje, in spet nazaj k palcu – kaj več se namreč za podpis recepta niti ne potrebuje, se pa zato z njim še najbolje oceni, za koliko je dobri človek v belem težji in stresnik lažji v žepu.

   In zadeva je na kratko zaključena. Stresniku se zna za kak dan zgoditi nekaj placebo efekta, čez nekaj mesecev se zgodba ponovi.  

   Najbrž tudi zato, ker je modno, domala imenitno reči, da te daje stres. Ker živeti pod stresom kakor da pomeni nekaj sodobnega in toliko da ne namenjenega samo tistim, ki opravljajo umsko delo. Po večini celo pomeni, da se stresniki želijo na ta način razlikovati od tistih, ki niso v tzv. muvingu, kakor zna – kaj vem, čemu – tako izborno reči ta sodobna forma brez dokazljive vsebine, ki se ima za umstveno.

   Stres na stres in ker dobri ljudje v belem in predpisane tabletke niso odpravili težav, saj jih v interesu farmacije in njej docela podložne uradne medicine ne morejo in tudi ne smejo odpraviti, stresniki pač potrkajo na vrata tzv. alternativcev. Za razliko od dobrih ljudi v belem, ki jim farmacevtski pokrovitelji očitno najstrožje prepovedujejo doumeti, da je človek energetsko bitje, ga alternativci vsaj obravnavajo v tem smislu, a kaj, ko stresniki pritegnejo njihovo obravnavo na raven svojih materialističnih pogledov, posledično pa v svojo duhovno praznino, zato jim tudi alternativci ne morejo odpraviti težav.

   In kaj pravzaprav je ta famozni stres? Zapletenih razlag je kolikor hočeš, enostavno povedano pa stres ni nič drugega kot nelagodje oz. slabo počutje kot posledica strahu pred jutrijšnjim. Pika.

   V živem barvnem prividu si predstavljam, kako utegnejo mnogi planiti ob tej piki. Kar kar, naj kar planejo. Stresa s tem sicer ne bodo zajezili, še manj odpravili, si bodo pa vsaj dali duška. Dati si duška dobro dene. Kaj se ve? – nemara lahko s tem duškom za nekaj časa celo ublažijo stres.

   Ni slabo vprašanje – ta: "Kaj se ve?"

   In potem berem akademika Trstenjaka – citiram: “Danes ni nevarnosti, da bi ljudje premalo vedeli, saj so kar prepravljeni z informacijami. Danes ve osnovnošolček več o afriških državah kot pred 50 leti profesor zemljepisa.”

   Že že, ampak naš svetovno znani psiholog je zanemaril dejstvo, da so vse temeljne razlage sveta in zgodovine prirejene, potvorjene, spesnjene – zlagane po domače. Pač etablirane teorije, logično nevzdržne in duhovno invalidne teorije, ena starejša, druga mlajša, ki se jim najbrž ne moreš elegantno odreči, če si jih predaval študentom par desetletij. Kar predstavlja tudi teorija evolucije, iz katere Trstenjak izhaja. Ampak tega ne sme reči, v nasprotnem bi ga akademski zbor še izgnal iz svojih vrst, kakor se to redno dogaja tistim, ki javno izrečejo že pomislek čez te ustoličene znanstvene dogme. Verjamem, da se marsikateri poprej omenjeni dobri človek v belem še kako zaveda škodljivih učinkov cepiv in tablet – a kaj, pozicija je pozicija, za njeno ohranjanje so pa nujne nečimrnost, oblastiželjnost in lakomnost. 

   Ali je imel Hegel te reči v mislih, ko na nekem mestu prigovarja, naj vendarle ločimo idejo krščanstva od njenih pojavnih oblik?

   Potem mi je že neskončno ljubši in korektnejši Sokrat s tisto: “Vem, da nič ne vem.” 

   Ti struna, ti, kako bi se Sokratu zahahljali sodobni ljudje v muvingu. Rakete, računalnik, formula1... – a to ni nič? Ne razumejo pa niti tega, zakaj udari strela, kaj šele, kako sploh lahko vidimo strelo, raketo, računalnik, nenazadnje tudi pohanega piščanca.

   Saj res! – kako sploh vidimo kaj oz. kako sploh mentalno razumemo, kar nam pade na oči kot svetlobni dražljaj? In spet si lahko mislim, kaj bi mi na to vprašanje zabrusili ljudje v muvingu. Jim pa za to nevednost pobere cekine že tretjerazredni vaški čarodej. Ampak, kot rečeno, to jih ne zanima. Zanima jih le še formula1 in takšne-kakšne, kakor ne vem kakšen napredek človeka, ki prav zato zamegljujejo pojmovanje dejanskosti. Pardon! – in seveda jih še zanima, kdo je katero in kje ga je Pahor spohal – saj, ko bi za spremembo vsaj enkrat spohal kolikor toliko prebavljivega piščanca. 

   Obstaja pa združba, ki nekaj ve. Sami dobri ljudje so to, tako rekoč predikati dobrote, najboljši torej. Vsi jih poznamo. Dobri ljudje v črnem so to. Tako dobri so, da si ne moremo kaj, kot da se jim vsake toliko ne izpovemo. In oni vse to dobrohotno in razumevajoče poslušajo, kar je v bistvu le preoblečena hladnost opazovanja. In če je kaj zares zanimivega, posredujejo izpovedano višjim inštancam, te še višjim… – in tam nekje najvišje že skozi stoletja poteka raziskava o izpovedanem. O tem, česa se ljudje bojijo, kaj pričakujejo od življenja, s čim so nezadovoljni, na kaj se zanašajo, skratka, kaj je tisto za kar in od česar živijo. Boljše javnomnenjske raziskave si praktično sploh ni mogoče predstavljati. 

   In kaj z izsledki te raziskave?

   Do zadnje potankosti je dognana in izpiljena obrt, kako držati človeka v strahu. Od tod bržkone tudi tista zanimiva – strah je lepa reč. Strah pa pustoši po človekovem duhu in praviloma onemogoča notranji mir in človekovo miroljubno rast in zorenje. Notranji nemir pa spet ni nič drugega kot človekovo energetsko neravnovesje, kar je temeljni pogoj za razmah vseh zdravstvenih tegob.    

   Mimo zanimanja za človekovo notranjost so imeli dobri ljudje v črnem dovolj časa in lahkovernega človeškega materiala za raziskovanje še česa drugega. 

   Hrana! – energija in hkrati najboljše zdravilo. Sleherna mačka ve, katero travo zaužiti, ko ji ni dobro. Enostavno, kajne? In človek? Tudi zelo enostavno: “Pred uporabo natančno preberite navodilo...”       

   Svoje dni so dobri ljudje v črnem zakurili na desetine tisočev tet Peht. Malo zato, da si nesrečnice ne bi belile glavo s tem, kar je njim že uspelo, po večini pa zato, da si sami ne bi belili glave s tem, kar je uspelo tetam. In tetam Pehtam je uspelo prepoznati marsikatero zdravilno učinkovino te ali one rastline. En sam logični preblisk ponudi odgovor, zakaj je Vatikan v zelo spoštljivem procentu akcionar vseh največjih farmacevtskih družb.

   Tetam Pehtam je zaneslijivo uspelo spoznati še marsikaj drugega. Recimo pripravo zdrave hrane. Dobri ljudje v črnem so pred sežigom z veseljem iztisnili iz njih tudi kaj teh skrivnosti. Sami se jih seveda s pridom poslužujejo, ovčicam so še z večjim pridom natvezili v pratikah kaj drugega. Odtlej je babičina kuhinja najbolj opevana, čeprav – dovolj bo en primer – sploh ni skrivnost, da dolgotrajno cmarjeno meso ne dene najbolje jetrom. A kaj! – saj so pri roki vselej dobri ljudje v belem. Kdo od njih se je, vprašam, v zadnjih 20 letih kadarkoli obregnil čez modo razkazovanja popka tudi v hladnih mesecih? Nak, nihče se ni, bo pa zato v perspektivi materiala za predpisovanje tabletk po vprašanju prizadetih sečil in rodil kolikor hočeš, dializni aparati bodo delali s polno paro in še kak cekin bo padel za provizijo pri nabavi aparatov.

   Že tretjič imam ob pisanju teh vrstic lep občutek, da mi bo marsikdo pripisal nagnjenost k teorijam zarote. Kar kar.

   Če namreč kdo še ni doumel, so dobri ljudje v črnemu kar sami spesnili tudi tisto o teoriji zarote. In če je kaj takšnega kot v teh vrsticah, jo privlečejo na plano in veselo zakokodajsajo o njej tudi vsi puhoglavci tega sveta. Ker v zgodbi o dobrih ljudeh ne gre za teorijo zarote, marveč o dejstvu o zaroti proti sleherniku.   

   Obrt sejanja strahu je sijajno izurila tudi politika. In nikar si ne domišljajmo, da so te rabote značilnost le tiranov – tudi ves ta plevel, vsi ti otrobi, ki jih živimo pod imenom demokracija, niso niti za odtenek prav nič drugačni. Vsaj malček prezračena glava hipoma uvidi, da se ponujena nam demokracija le v skrajnem primeru ogiba odkritih zločinov, brez krivic, nasilja in laži na praktično vsakem koraku pa ji niti slučajno ne znese.

   In najlepše šele pride. S porazdelitvijo odgovornosti pri ukazovanju in izpolnjevanju oz. s tzv. delitvijo dela je prišlo že tako daleč, da je praktično slehernik zarotnik proti sleherniku. Dobrim ljudem v črnem se praktično sploh ni treba več naprezati okoli sejanja strahu – v nas odlično uspeva.  

   Odlično je kajpak treba sejati naprej. Denimo pri vzgoji otrok. Najbrž bo dovolj že naslednja.  Namesto: “Uspešno opravi to ali ono,” otroci praviloma slišijo: “Pazi na..., pazi, da…!” Svarilo na svarilo – kaj drugega potemtakem kot sejanje negotovosti in strahu.

   Duh srednjeveškega teološkega in vsiljenega nam pojmovanja dobrih ljudi očitno še kar naprej sijano uspeva, čeprav je docela zgrešen. Enako kot je docela zgrešeno razmišljanje, češ da je prepozno, da bi bilo moč storiti s človekom kaj boljšega.     

   Iščejo se torej korektni, odgovorni in velikodušni ljudje. Dobri so zapacali in zadrekali vse, kar jim je prišlo pod roke.  

   Za dosego korektnosti, odgovornosti in velikodušnosti pa je treba najprej postati strog in neizprosen do sebe. In prav to nam govorijo vsi veliki umi človeštva. Vendar človek še kar naprej kupuje odpustke od samega sebe, kar lahko počenja le na račun svojih otrok.

zlebnik.darko@gmail.com