… ni bil sistem, ki sem ga ljubil, kot mislijo nekateri pisatelji, povzpetniki, dušebrižniki, ekonomisti in drugi, ki te dni mečejo vame gnila jajca. Izzivi pa so dobri že po definiciji. Za razmišljanje. Da se človek miselno ne poleni. Ljudje tako ali tako premalo razmišljajo, zato se Sokrat obrača v grobu. A tudi kapitalizem ni sistem, ki bi ga ljubil. Pač ni vzdržen in je dober samo za nekatere. In če ne pride do uničenja vrednosti, bo gospodarska rast bolj ali manj zgolj utopija, ki veliki večini ljudi ne bo prinesla ničesar. Danes so zato najbolj nevarne pravljice o gospodarski rasti, saj pravljičarji ne razumejo logike profitabilnosti, inherentnih kontradikcij kapitalizma in nujnosti brezposelnosti velikanskega števila ljudi. [Mimogrede: v Sloveniji je nezaposlenih že skoraj 130 000 ljudi ali malo manj kot pet odstotkov več kot pred letom dni, ko smo dobili novo vlado, ki sicer nenehno poudarja, da je njen glavni cilj zagon gospodarstva in zmanjšanje števila nezaposlenih! Včeraj smo tudi slišali, da so bankirji in razni svetovalci že pobrali pet milijonov samo za nekakšno reševanje bank in slabih posojil, ki jih sicer nikoli in bilo, kot je rekel oni, ki je pred časom zaradi dobrega delovanja banke dobil še milijon za povrh.]  

Pojavi okoli nas so redko pojasnljivi z enim samim vzrokom, razlogom ali dejavnikom. Kapitalistična kriza, ki traja najmanj zadnjih pet let, tako ni dogodek, ki ga pojasnimo z eno samo besedo: pohlep. Andrew Kliman v knjigi z naslovom The Failure of Capitalist Production pravi, da je pojasnjevanje krize s pohlepom ljudi isto kot trditi, da je neko letalo strmoglavilo zaradi gravitacije. Gravitacija vedno deluje, toda vsako letalo še ne pade z neba.

Razlaganje pojavov je zapleten in kompleksen proces. Drevesa te dni zato ne ječijo zaradi komunističnih zločinov in jugoslovanski državni kapitalizem ni propadel, ker je Dušan Rutar dobil službo in je lahko doktoriral, ne da bi mu bilo treba za to plačati en sam dinar. Državni kapitalizem je propadel zaradi številnih in še ne dovolj raziskanih dejavnikov, podobno pa lahko rečemo tudi za trenutno krizo neoliberalnega kapitalizma, ki je ne bo odpravila preprosta sanacija bank. Poleg tega pa kapitalizem ne bo ostal med nami, tako kot bo ostala gravitacija, če lahko še enkrat navedem Klimana. Zakaj ne bo ostal?

Reševanje bank ne bo rešilo kapitalizma in kapitalistične proizvodnje dobrin, ker so same banke del problema, kot ugotavljata tudi Paul Krugman in Robin Wells (cit. po Kliman, str. 2). Resnična zgodba o kapitalistični krizi se začne šele tule. In pri tem ne bo nič pomagalo, pa če dobijo reševalci bank milijonov evrov na mesec.

Če si vlade številnih držav zadnjih nekaj desetletij, od približno leta 1970 sem, ne bi sposojale kot nore, bi bilo s kapitalizmom še veliko slabše, kot je. Tukaj se začne tudi pravljica, da smo trošili preveč oziroma več, kot smo ustvarili. Res je, da je bilo sposojanje dobesedno nujno potrebno, a ne zaradi ljudi in želje po udobnem življenju, temveč zaradi samega kapitalizma in načina, kako sploh deluje in kako je mogoč. Kapitalizem je namreč nestabilen sistem, ni bil samo državni kapitalizem tak, ki ga je treba nenehno reševati pred propadom.

Stopnja profitabilnosti je namreč v kapitalizmu dolgoročno obsojena na padanje. To nima nobene zveze z ljudmi, z njihovim morebitnim pohlepom, z njihovo inteligenco ali s čim podobnim. Tako je ključno Marxovo spoznanje. Kapitalizem je obsojen na propad po definiciji, ne zaradi ljudi, ki v državnem kapitalizmu niso bili niti boljši niti slabši kot na Zahodu.

Uničenje vrednosti, kakršno se je zgodilo med drugim svetovnim klanjem, lahko za nekaj časa celo poveča profitabilnost, kar je logično, saj je treba obnoviti uničeno; to se je tudi zgodilo, zato je bila druga svetovna morija res za nekaj dobra, če odmislimo, da je v njej umrlo petdeset milijonov ljudi. Uničenje vrednosti v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja pa ni bilo tako veliko kot med drugo vojno, zato je bilo tudi manj možnosti za dvig profitabilnosti, poudarja Kliman.

Sedaj pa lahko naredimo še korak nazaj v analizi. Kapitalisti namreč investirajo kapital, če ga imajo, oziroma če ga imajo veliko. Če ga nimajo veliko, ga pač težko vlagajo, kar je zopet zelo logično. Najprej je torej ustvarjanje profita oziroma presežne vrednosti, za kar poskrbijo delavci. Odtujevanje profita, ki tako pristane v rokah kapitalistov, je nujni pogoj za investiranje, kar je zopet logično. Če kapitalisti nimajo dovolj kapitala, ga pač ne morejo vlagati, oziroma ga ne morejo vlagati toliko, kot bi ga lahko, če bi ga v njihovih rokah pristalo več. Torej so zainteresirani, da ga imajo veliko in še več, da bi investirali – in ga imeli še več. Zdi se, da so tudi drugi ljudje zainteresirani, da ga investirajo – in da ga imajo veliko.

Če ga imajo kapitalisti veliko, ga delavci ravno nimajo. V kapitalizmu je tako, da eni lahko imajo natanko takrat, ko drugi nimajo.

Zadolževanje ima v tej perspektivi pomembno vlogo. Če stopnja profitabilnosti ne raste dovolj, si vlade pomagajo z zadolževanjem. Sposojajo si denar in umetno pospešujejo gospodarsko rast, poleg tega pa še profitabilnost. Ko je nastala Slovenija, si je vlada tako sposodila težke milijarde za gradnjo avtocest in vsi so bili srečni, ker je vse raslo, pisala pa se je tudi zgodba o uspehu. Za naivneže, seveda.

Ne gre torej za to, da gospodarska rast ni dobra. Rast je vsekakor dobra. Dogaja pa se še nekaj drugega, pomembnejšega.

Marx je dokazal, da kapitalisti s pridom uporabljajo napredek v znanosti in tehnologiji, kar preprosto pomeni, da dolgoročno vse več dela opravijo stroji. Za gradnjo velikanske piramide v Gizi danes ne bi potrebovali niti procenta delavcev, ki so jo dejansko gradili pred več kot štirimi tisočletji, kar pomeni, da bi v istem času kot takrat zgradili več piramid. Produktivnost zato narašča in vsi bi morali biti srečni. Zakaj nismo?

Profiti bi morali biti zaradi večje produktivnosti večji, a niso. Kako je to mogoče?

V bistvu je sklepanje, češ da večja produktivnost pomeni rast in več profitov, logična napaka.

Večja produktivnost namreč ne pomeni nujno več delavcev, ki ustvarjajo vrednost. Več izdelkov in storitev ne pomeni več vrednosti, pač pa pomeni vrednost, ki se razdeli na več izdelkov – ti so zato toliko cenejši, kolikor več jih je.

Ključni so torej delavci, ključna je ustvarjena vrednost. Tu leži še ena past. Številni ljudje avtomatično mislijo, da je sodobni kapitalizem napredoval in da je boljši od tistega izpred desetletij. Tudi tako razmišljanje je zmotno. Kapitalizem se namreč v osnovi ni spremenil niti za dlako. Delavci ustvarjajo vrednost, kapitaliste zanimajo cene in profiti, stopnja profitabilnosti dolgoročno pada. Več blaga na trgu ne pomeni tudi več blagostanja; za nekatere morda, za večino pa gotovo ne. Socialna nepravičnost ostaja, razlike med delavci in elitami so vse večje, ne pa vse manjše.

Drugače je pa neoliberalni kapitalizem boljši od državnega.