Novi roman pisatelja Saše Vuga z naslovom Borodin, ki je izšel novembra 2013 pri Slovenski matici, je sestavljen iz treh, na prvi pogled, nepovezanih zgodb. A to je samo videz, saj se ob branju rdeča nit triptiha kaže vsaj na dveh ravneh. To sta čas dogajanja in tema smrti. Obe dimenziji se nato svojevrstno prepleteta v rdečo nit romana. Za boljše razumevanje analiza ali študija triptiha ne bo sledila diahroni osi, kot so zgodbe v romanu nanizane, temveč sinhroni, kar pomeni, da bomo zasledovali glavne problemske točke, ki jih delo postavlja pred bralca, v njihovi zastavitvi ali postavitvi in mogoči ali potencialni (raz)rešitvi. To je naš glavni razlog, da bomo skušali interpretirati prvo in tretjo zgodbo kot zrcalni sliki, drugo oz. osrednjo zgodbo pa kot možno problemsko rešitev temeljne dileme, ki se skozi celotne tri zgodbe vleče kot glavna tema, ki ostaja v prvi in tretji zgodbi nerešljiva.

Še predno pa začnemo z interpretacijo samega romana, nam pisatelj poda svoj moto. Ta se glasi: "Ne maraj - samo zrcalo sem podržal." V tej maksimi je že vidno izpostavljena prvina sodobnosti ali sedanjega časa ter napotilo, da se bo delo ukvarjalo s časom, ki ga zaznamujejo ekonomsko-finančna kriza, nezaupanje v pravni red države in moralna sprevrženost družbenega in posameznikovega odnosa do sebe in drugih. Vsi ti elementi pa so ključni, saj igrajo ter sestavljajo temeljno ogrodje romanesknega triptiha. Moto pisatelja tako že odpira prostor, znotraj katerega se bodo odvijala vprašanja, na katera bomo bralci prisiljeni odgovorjati ali pa celo prespraševati same formulacije teh vprašanj.

Zgodba, s katero se roman prične nosi naslov Grega pl. Bavtar, tajkun. Glavni junak je družbeno priznana osebnost mesta ob Soči. Je bogat, ima moč, oblast in obvladuje celotno scenerijo ekonomsko-družbeno-političnega življenja tega mesta. Pa vendar mu vse to ne zadostuje. Junak se dolgočasi. Nobena transakcija ali vpliv ga ne dela več živega, tj. takega, ki bi mu po žilah tekla poleg krvi še doza adrenalina. V tej pustoti in smrti življenja išče svoj zadnji izziv, da bi dokazal sebi in svetu (torej življenju samemu), da je on še zmeraj tisti, ki daje življenje, smisel in pomen skupnosti, v kateri živi. Tako se izmisli in načrtuje svojo lastno (navidezno) smrt. Hkrati pa je v tem očrtu prisoten tudi delček radovednosti in fascinacije z vprašanjem o življenju po smrti. Junak se priprav loti zelo sistematsko, premišljeno, racionalno. Podobno kot poteka naš lastni vsakdan oz. vsakodnevni zrak, ki ga dihamo mi vsi, ljudje iz krvi in mesa. Zato nas lahko preseneti, ko ugotovimo, da Grega piše svojo oporoko. Saj oporoka pomeni imeti vsaj minimalno zaupanje v pravni red države. A ta red je pod velikim vprašajem, saj je nedelujoč, kar nam daje videti in vedeti že beseda tajkun. Mogoče pa Grega zaupa ravno v tak red, ki ga je sam soustvarjal. Prav je, da je luknjičast, nepopoln in pred razpadom, saj lahko le v takem neizmerno bogati, dobiva moč in oblast ter živi kot človek, ki ne pozna nikakršnih meja. Po drugi strani pa oporoka pomeni določen popis ljudi, katerim je treba tudi kaj zapustiti. Z ljudmi je potrebno nekaj imeti, deliti. To so odnosi, ki so onkraj ekonomičnosti in računov. Grega, kot izvemo, je poročen z ženo Pinko, s katero ima hčero Laro, ki je študentka medicine. Vendar je njegovo partnerstvo v krizi, saj z ženo živita ločeno in tudi hčera živi svoje lastno življenje. Gregova hiša je tako prazna in on sam od svojih najbližjih odtujen. Tako vprašanje oporoke ostaja odprto, saj nima več nikogar, ki bi mu lahko kaj zapustil. V oporoko pa še zapiše, da naj na nagrobniku ne piše plemeniti, saj si ga je nadel, ker je želel someščane jeziti. Oporoka tako ostaja čudna, netipična, saj v njej ni zapisano kdo kaj dobi, temveč samo kdo ne dobi popolnoma nič (kot je primer žene in hčere). Povedano drugače, edini, ki kaj dobi je Grega sam. Vendar zakaj bi zapisal v oporoko svoje lastno ime, če pa že vse ima in je vse že njegova last? Sam s sabo pa tudi ne moreš imeti odnosa. Odnos vselej zahteva drugega, ki nisi ti sam. Kaj pa, če je to Gregov sprevržen poskus kako nekaj iztržiti tudi iz sebe samega oz. iz svoje lastne smrti, saj si je on še edini ostal v tem sprevrženem svetu ekonomike.

Naše spraševanje o upravičenosti pisanja oporoke ima torej druge kategorije smisla kot pa smo mislili na začetku. Tako lahko počasi kot bralci spoznavamo junakovo obnašanje in v njem prepoznavamo neko sprevrženo in zapleteno logiko. Gregova oporoka označuje življenje, ki (si) ga je sam ustvaril in ki mu je omogočil obvladovati in graditi tak svet, kakršnega je sam želel in o njem tudi sanjal. V takem svetu ni potrebe po solidarnosti, dialogu, prijateljstvu, ponižnosti, skromnosti, pomoči temveč je čista računica ali ekonomska enačba, kjer gre za popolno nadvlado enega nad ostalimi. Oporoka zato prezentira pohlepno igrivost, objestnost, privoščljivost, neenakost in brutalnost. Torej ravno te lastnosti, ki so njega samega dvignile v višave, ostale pa potisnile in porinile v njegovo popolno odvisnost ali pa celo v nepotrebnost, nezaželjenost, tujost in odpadnost. Svojo smrt Grega vidi zato kot resni karneval življenja, saj se je potrebno tudi do smrti obnašati tako rigorozno kot do življenja. Sprevrženost oporoke ni samo v tem, da nikomur ne zapušča nič, ampak v tem, da vse zapušča sebi. Če je Grega celotno življenje izkoriščal in tlačil druge, želi v lastni oporoki okoli prinesti tudi samega sebe. Torej, še tisto življenje, ki ga ima, Grega vidi kot nekaj, kar spominja na delnico, ki se jo lahko (po smrti)  tudi vnovči. Logika junaka je tako v prodajanju sebe in to samo zato, da bi se mu cena na trgu povečala. Dobljeni dobiček pa gre potem zopet nazaj k njemu samemu. Lahko rečemo, da Grega samega sebe obira kot presežek!

Smrt ima tako v prvi zgodbi svojo ceno. In ali tudi mi sami ne kujemo dobička s smrtjo? Mi, ki živimo v sodobnem in tehnično razvitem svetu? Tu mislimo predvsem graditve posebnih stanovanj in bivališč za t.i. ostarele ali upokojene ljudi. In ali ne delamo to zato, da starejše prebivalce umikamo iz skupnosti, da jih zapuščamo in da ne mislimo več na njih kot aktivnih, soudeleženih in produktivnih članih našega občestva? Za to izrinjenost in pozabo smo pripravljeni celo zelo drago plačati. Izgleda, da je celotna  industrija smrti danes vpletena v ta krog navidezne neizbežnosti, ki za vogalom konca produktivnosti čaka vsakogar od nas.

Pri Gregu pa ne gre samo za ta vidik smrti. Ne gre samo za uboj ostarelih na lep, pastoralen in neboleč način, temveč za logiko, ki je dodala še en obrat na vijaku. Svojo lastno smrt lahko vsakdo, ki ima voljo do oblasti/moči spremeni v dobiček. Gregova logika je tako prignana do svojega logičnega konca, do blaznosti in do kraja brez povratka, saj nam Grega simbolizira tajkuna, ki je lahko celo do svoje lastne smrti kapitalist. Grega s svojo smrtjo želi narediti še zadnji, končni, največji vtis in odtis življenju in na življenje drugih. Da si ga someščani zapomnijo za vse večne čase, za večno!

Zgodba se torej konča s pogrebnim sprevodom, kjer v krsti tiči (živi) Grega, ki doživlja svojo smrt. Celotni sprevod je organiziran do potankosti, od žensk, ki jokajo do sprevoda, v katerem s konji vlečejo krsto in do cerkovnika, ki vodi proces. Pripravlja pa se tudi ogromna sedmina s pečenim prašičem kot glavno jedjo. Povabljena je celotna skupnost. A zgodi se, da v sprevodu Grega (resnično) umre. Iz sprevoda pokličejo zobarja Jozelja (edini približek zdravnika), da ugotovi in potrdi smrt. In res, ugotovljena je srčna kap. Krsto umaknejo v mrtvašnico, sprevod pa odvihra k ražnju. Še pred tem pa Jozelj ukrade oporoko, ki jo je Grega imel pri sebi. Zakaj? Ali ni ta kraja samo dokaz, da v času nemoralnosti in izkoriščevalnega kapitalističnega sistema, ni baraba samo Grega, temveč vsi sodelujoči v tej burki smrti, saj se obnašajo, kot da se s smrtjo da kovati najbolj privatne in idiosinkratične dobičke. Problem torej ni samo junakov, temveč skupnosti kot take. Celotni moralni ustroj družbe je tako postavljen pod resen vprašaj. Zgodba se ne konča srečno, saj v takem življenju ni prostora za nič drugega kot presežno vrednost in borbo za imeti več. Pa to ne pomeni samo v preštevanju denarja, hiš, avtomobilov, oblek ipd. ampak predvsem imeti več česarkoli (lahko celo večji obrok prašiča na sedmini) kot drugi.

II

Tretja zgodba romanesknega triptiha nosi naslov Prekleta zgodba. Za razliko od prve, kjer je družba glavna tema zgodbe, je tretja veliko bolj intimna, individualna oz. posameznikova. Dogaja se na smetišču, saj se je tam končalo in bilo zazvrženo izmaličeno ter mrtvo truplo Robija. Njegovo življenje spoznavamo skozi pripoved oz. izpoved njegove mame, ki je prišla na kraj smrti, da se dokončno poslovi od svojega otroka. Za poslušalca najde čuvaja, Bosanca Jusufa Purivatro. Zgodba je grozljiva in bralec skozi izpoved mame po delčkih spoznava to neznosnost intimne zgodbe.

Sin Robi je uživalec mamil. Za drogo je pripravljen storiti (dobesedno) vse. Zato se njun odnos vse bolj krha in ruši. Robi je odmaknjen, živi v svetu, kjer prihodnost beži od njega. A on stoji na stališču, da se bo do svojih sanj dogrebel in se z njimi tudi rešil. Reševanje pa poteka v popolni avtodestrukciji in uničevanju vsega, kar je v življenju vrednega: ljubezni, prijateljstva, solidarnosti, dialoga ter pomoči sebi in drugim, ki so tega potrebni. Vidimo, da Robi ne želi živeti, temveč hoče okoli prinesti smrt na način, da sanja sanje, ki bodo rešile njegove tegobe. Okoli prinesti smrt zanj zato pomeni, da je potrebno sanje ujeti in v njih tudi živeti. To so sanje odvisnika, ki išče vse poti, da pride do svojega "šusa", navkljub vsemu rušenju, ki ga to iskanje prinese. Sanje so zanj bolj resnične od vsakdana, od življenljske sivine, ki je borba za preživetje, s katerim tkemo in začinjamo življenje s premagovanjem vsakdanjih tegob, na katere naletimo ali pa si jih včasih tudi sami prikličemo. Življenje je tako tkanje mreže vsakovrstnih odnosov, ki sooblikujejo in ustvarjajo pomene, smisle, ideje brez katerih človek ne more živeti. Skozi življenje jih spreminjamo ali ohranjamo, sami pa temu spreminjanju podajamo svoje pomenske odtenke oz. pomene o tem, kar delamo. Sanje so tako druga realnost, tista v kateri ne moremo živeti, saj se dogajajo na drugem kraju, ki je kraj spanja, kjer smo ljudje popolnoma nemočni in neaktivni. Sanje so kraj, kjer nas nekaj goni kot lutke življenja. To je svet Robija, izgubljenca in barabe. V svojem iskanju sanjskega življenja, ljudi okoli sebe odvrača, mamo pa celo pretepa in ponižuje. A ta dejanja niso nič drugega kot njegova lastna nemoč in impotenca življenja v sanjah.

Obe zgodbi skušata odgovoriti na temeljno vprašanje, ki se glasi: kam v ali po življenju? To vprašanje nam govori o kraju in oba junaka (Grega in Robi) ta kraj postavljata onkraj življenja, v sanje, v smrt. Zato sta njuni zgodbi zrcalni, saj oba izbereta isti kraj, a pot do njega je pri obeh različna. Njuna pot pa je slaba, saj v iskanju temeljnega odgovora zgrešita tisto, kar lahko ponudi vsak človek temu kraju. To pa ni niti manipulacija s sabo in drugimi niti ni življenje, ki ga silimo, ovijamo in stiskamo, z namenom da nam njegova smrt iztisne zadnjo kapljo kot (od)rešilni odgovor na vprašanje bivanja. Problem je torej v sami zastavitvi vprašanja, saj formulirano vprašanje že ponuja tipe odgovorov, znotraj katerih se gibljeta oba junaka.

Pisatelj nam ta odgovor podaja na dva načina. Prvi je njegov slog ali stil pisanja, saj nam ravno skozi način forme podaja mrežo ali orodje, s katerim moramo zagrabiti vsebino romana. Drugi del pa se tiče samih vsebin triptiha, saj se v zgodbi Grege in Robija, se pravi leve in desne "table", ki držita osrednje delo, ne iztečeta v odgovor, ki bi lahko zaznamoval novo življenje oz. nov svet. Grega in Robi sta akterja rušitve sveta zato imamo bralci pred seboj pogorišče življenja, popolno (samo)uničenje človeka oz. nihilizem v čisti obliki. Imamo beg, ki se vprašanja kam, boji. Vprašanje tako ostane potlačeno, potisnjeno ali izbrisano zato, da se ne bi z njegovo travmatičnostjo sploh srečali in soočili. Nam potem sploh kaj ostane? Je na vprašanje mogoče odgovoriti? Je sploh mogoče živeti? Je nepravičnost in nemoralnost osnovni zakon oz. način našega bivanja ali bistva?

Če Gregova zgodba govori o problemih sodobne, zahodne civilizacije, ki jo le-ta ima do smrti (saj smrt obravnava kot eno izmed bolezni, za katero še nismo iznašli zdravila), se zgodba Robija dogaja bolj kot individualno zanikanje te iste smrti in kot hlastno hlepenje po tistem več, kot je življenje samo. Se pravi kot drogo, ki je simuliran odgovor na zanikanje in uničenje življenja. Prva zgodba naj bi tako podaljševala življenje onkraj nje same, kot večno voljo do oblasti/moči, zadnja pa želi ta onkraj doseči takoj, v trenutku (kot jemanje mamil). To pa je mogoče samo v svetu objektov, ko drugi ljudje, sotrpini, someščani, prijatelji, sorodniki, odnosi, zakoni itd. postanejo orodja brisanja meje med življenjem in smrtjo, med telesom in truplom, med pravičnostjo in kriminalom, med dobrim in zlim. Ta popredmetenost zato ni nič drugega kot zgodba o nemoralnosti in sprevrženosti našega bivanja, saj vse, kar določa človeka in njegov odnos do sveta, dobiva svojo (tržno) ceno.

III

Osrednja zgodba, ki je tudi najdaljša pripoved triptiha, ima naslov, ki ga nosi tudi celotni roman in se imenuje Borodin. Ni nepomembno, da je pisatelj izbral ravno to zgodbo za temeljno sliko, ki jo dopolnjujeta leva in desna "tabla". 

Glavnemu junaku je ime Stojan Stojko. Borodin pa je (bilo) njegovo partizansko ime. Tudi v tej pripovedi se junak skozi celotno skušnjo sprašuje o smrti. Izvemo, da je klican na sodišče, ker ga pravnik oz. tožilec Staubman obtožuje uboja treh ranjenih vojakov v času druge svetovne vojne. Obrambo vodi odvetnik Mark Obljubek, sodniku pa je ime Martin Korenjak. Že imena pravnega reda so vodilo za analizo, saj se tožilčev priimek izreka težko in trdo. Tak je tudi skozi celotno zgodbo, ki ji bralec sledi. Nepremakljiv, neizprosen, nekompromisen za tistim, kar meni, da je prav. Odvetnik Obljubek pa je njegovo nasprotje. Je mehak, obljubljajoč in opira svojo obrambo na kompromisu rešljivosti, s katerim bodo na koncu vse prizadete stranke zadovoljne. Sodnik Korenjak pa se obnaša, kot da je arbiter, ki mora samo poslušati, saj je pripovedovanje Borodina le eden izmed novih primerov, ki so pristali na njegovi mizi. Korenjakov odnos do izpovedovanja je tak kot bi ga imel odrasel človek do otrok, ko jim pripoveduje zgodbico za lahko noč. Topel, prijazen, a hkrati kot odrasel človek tudi ohol in vzvišen do domišljiskega sveta pravljic. Nič kremenitega, moralnega ni na njem. Skozi svoj odnos kaže svet, v katerem živimo. In če živimo v svetu vsesplošne relativnosti, kjer se nobeno delovanje več ne razlikuje od drugega, potem živimo tam, kjer so dejanja ljudi lahko samo še razvrščena ali katalogizirana. V samem bistvu pa med njimi ne obstajajo razlike, temveč samo stopnje intenzivnosti. Zato jih lahko razločujemo na tiste, ki ustrezajo bolj in tiste, ki ne ustrezajo najbolje svetu pepela, uničevanja in propadanja. Borodinu so zato vsi trije predstavniki problematični, navkljub jasni naklonjenosti, ki jo imata sodnik in odvetnik do njega. Problematični so mu kot vzorčni liki pravnega reda, saj se le-ta kaže kot burka, komedija ali podpovprečna igra zakonov. Sodišče ni nič drugega kot igra besed, ne pa bolečine in tragike zapisane na telo glavnega junaka. Njegovo izpoved se jemlje kot nas uči dandanašnja potrošniška logika. Na izbiro imamo določeno število predmetov (beri izpovedi). Ti predmeti imajo ceno in jih zato lahko razvrščamo po količinah določenih snovi, ki jih v sebi nosijo. Gibamo se torej na eni ravnini, kjer ima kupec lahko virtualen občutek, da je on tisti, ki odloča kateri predmet mu ustreza in kateri ne. Sodni aparat pa poskrbi, da se ravnina, znotraj katere se odvijajo kupčeve preference o željenem predmetu, ne spreminja. Temu danes pravimo svoboda.

Borodin zato živi težko. Življenje mu ni v pomoč. Neprestano se sooča s težavo svojega lastnega bivanja. A vendar ima na svoji strani človeka, ki ga razume in mu pomaga na svojevrsten način. To je žena Nežka. Nežka je njegova korenina, ki mu daje sok in smisel, ljubezen in spoštovanje, dialog in prijateljstvo ter privrženost in spokoj. Velja pa tudi obratno. Toda s tem zgodbe ni konec. V pripovedi je vseskozi prisotno tudi vprašanje o smislu takega življenja, saj je v njem vedno manj dostojnosti zato ima razmišljanje o smrti svojo posebno težo pri obeh, možu in ženi oz. Borodinu in Nežki. Smrt tako daje ton in barvo osrednjemu delu triptiha.

Skozi groteskni ples na sodišču se bralec sooča in sestavlja preteklost Borodinovih dejanj. Spomini so zato prežeti s časom njegovega življenja v hosti, z bojem za boljši jutri in za obrambo temeljev človečnosti, kot so: pogum, vztrajanje v nemogočih razmerah in v bojevanju za življenje. Vseokoli pa je kri, ubijanja in klanje; je vojna, ki se ji ne da izogniti. Pa vendar je Borodin deloval etično v vseh spornih primerih, ki mu jih tožilec očita. To nas spomni na premiso, ki jo zapiše Kant v svoji Kritiki praktičnega uma, kjer opredeli etični akt: deluj tako, da bo maksima tvojega delovanja postala univerzalni zakon. V primeru Borodina imamo ravno prikaz takega človeka, ki ni samo borec, ki je le skušal preživeti v noriji vojne, temveč junaka, katerega odločitev ne sloni na nikakršnem preračunavanju, samo da bi (lažje) preživel, temveč na takih dejanjih, ki mu v težkih okoliščinah ne ponujajo lažjih odločitev, ki bi se jih lahko sramoval. Življenja ne razume kot razprodajo svojih načel, temveč takih, ki mu dajo mirni spanec. Zato se mu sedanjost, ki jo živi pred sodiščem in bere v časopisih zdi kot izdaja teh načel, po katerih je preživel najtežjo izkušnjo svojega življenja. Bivanje v takem svetu tako zanj ni več mogoča. Taki kompromisi se mu gnusijo, saj jih razume kot pritiske na načela svobode. V tem sta si z ženo edina. Znajdeta se na nekem razcepu, ko se skozi njuno življenje razkriva sama bit, ki pa ni nič drugega kot je življenja. Na eni strani imamo svoje življenje v vsej svoji norosti, vsakdanjosti, žalosti in lepoti, na drugi pa samo čudenje, da to življenje sploh je. Na tej točki pride do resnega vprašanja, ki se glasi: kam? Ta razmislek o smrti ni več podoben prvima dvema zgodbama, temveč dobi svoj lasten izraz. Ne nahajamo se več v svetu manipulacije in fascinacije s smrtjo ter iskanja (od)rešitve v zavrženem svetu, ki smo ga sami pomagali graditi ampak nas sooči s temeljno dilemo: ali je v takem svetu sploh še smiselno vztrajati? Borodinu se tudi izpovedovanje in spominjanje na sodišču vedno bolj gabi, saj v tem teatru vidi le še igro sveta, ki jo igrajo sodnik, branilec in tožilec. To igro sveta lahko razumemo tudi kot triumf volje do oblasti/moči. Tega se Borodin ne gre in ne želi iti. Zato razmišlja o odtegnitvi (svojega) življenja. Tu ne gre več za samomor Grege, ki želi še nekaj povedati svetu in dokazati svoj prav. Ali ni pisanje oporoke ravno dokaz za to? Oporoka nas tako spominja na pisma, ki jih pišejo samomorilci. Rečeno še drugače, oporoka tako ni nič drugega kot pismo samomorilca Grege, ki želi življenju dati svoj končni pečat. Pri Borodinu pa gre za popolni ali totalni samomor, saj gre za izničenje njegove lastne biti. Zato se zanamcem ne pušča ničesar in tudi bivanju samemu se ne sporoča nobene zadnje besede. Je skok v samo praznino biti.

Od tega spoznanja Borodin postaja vse bolj suh (ali ni to pisateljev način kako prikazati umiranje smisla, se pravi oklepanja življenja onkraj vsakega pomena? In ali ni to stališče Grege?). Vendar Stojan Stojko v teh mislih ni sam, na njegovi strani je tudi žena Nežka. Skupaj nimata ničesar več, kar bi lahko še izgubila. V takem svetu tudi ne želita več živeti. Dosedanje življenje je bilo dostojno in dostojanstveno, sedaj pa je napočil trenutek, da tako tudi končata. Odločita se za skupni samomor. To ni lahka odločitev! Bralca ta odločitev pretrese, saj ve, da ne gre za nikakršen beg od življenja (kot pri Robiju), temveč za dejanje, kjer junak mora in lahko postavi svojo končno piko v življenju sam. Svobodno. Brez računice, moraliziranja in škodovanja drugim. Ne gre za patetiko ali manipulacijo. Gre za postavitev pike, ki sama simbolizira življenje kot tako.

Če smo se v prvih dveh zgodbah o Gregu in Robiju spraševali kam in ali je sploh mogoče etično delovati v umirajočem svetu, nam tretja, tj. osrednja zgodba poda končni in afirmativni odgovor. Da, mogoče je delovati etično navkljub razpadanju življenja. Osrednja slika tako postane kompas celotnega romana in zato tudi rešitev tega zagonetnega vprašanja. Tako postaja vse bolj jasno zakaj nosi celotni romaneskni triptih naslov Borodin. Bralec ima vseskozi rešitev pred nosom, vendar se mora odpraviti na pot (branja in razmišljanja), da na koncu razkrije nekaj, kar je bilo ves čas že pred njim. Vendar s tem dejanjem nismo zopet na začetku. Ta začetek je drugačen, saj smo se pri Gregu in Robiju nahajali v skritosti diference, pri Borodinu pa se nam le-ta tudi dokončno razkrije.

Borodin je torej odgovor, ki si ga zastavlja bivanje. A bivanje je zakrivanje biti kot afirmativnosti samega življenja. Zato mora življenje v svoji lastni negaciji, ki je smrt, šele razkriti bit, ki samo je. Celotni roman tako lahko razumemo kot prikaz razlike med pravično in nepravično smrtjo. Nepravična je tista, ki ločuje žive od mrtvih. V takem življenju postane vse naše bivanje vseenost, saj nimamo več razlik med veseljem in trpljenjem, med poštenjem in kriminalom ter med življenjem in smrtjo. Tako življenje ločuje tudi med telesom (živim) in truplom (mrtvim). Človek je človeku dostopen samo še preko trupla oz. mrtvosti. Pravična smrt pa bi bila tako odpiranje človeka sočloveku, ki nam jo pisatelj prikaže v odnosu med Borodinom in Nežko. Ali kot je lepo pokazal Pirjevec: "V luči smrti človek odkrije, da je in da z njim je tudi vse drugo. Smrt je ozadje, na katerem se razkriva bit. Človek je ekstatična odprtost za bit in bit se daje samo človeku. Smrtnost človeka je osnova, njegova smrt je njegova človeškost." (Dušan Pirjevec, Filozofija in umetnost in drugi spisi, Aleph, Ljubljana 1991, str. 177)

Antropologija kot veda bi samo dodala, da so v skupnostih brez pisave, umiranje, smrt in bivanje del življenja. Smrt ni odrinjena od življenja, temveč del nje same. Smrt tako ni samo del bivanja, temveč umrli človek postane zopet del skupnosti kot prednik in s tem nadaljevalec in soustvarjalec skupnosti, v kateri ne živi več. Bi lahko Borodin postal naš prednik? Seveda ne, saj je novoveško bivanje zaznamovano s popredmetenjem, kar pa ne pomeni, da je roman idealističen. Da torej prikazuje ideal, po katerem stremi junak Borodin, kot nedosegljiv in nemogoč. Ravno nasprotno je res, saj nam pripoved pokaže, da se moramo iz dneva v dan, ne samo boriti za eksistenco in v njej za ljubezen, naklonjenost, solidarnost, pogum itd., temveč tudi dopustiti samo razkrivanje biti. Vztrajanje v tej razliki je ključni moment romana, s katerim se mora, hočeš nočeš, bralec soočiti in si nanj tudi odgovoriti.

Če bi skušali zaobjeti povedano, lahko rečemo, da stranski "tabli" (torej zgodbi Grege in Robija) nista v triptihu podpornici osrednje slike, temveč se nahajata kot njeno nasprotje ali kot njena razlika. S tem, da to razliko presevata na dva različna načina. Eno odkriva Grega pl. Bavtar, tajkun, v smislu družbeno-kritičnega prikaza bivanja in hkrati kot opomin manipulacijam s smrtjo, drugo temo pa odstira Prekleta zgodba, kot individualno, intimno-kritični prikaz bega v smrt. Ti dve "tabli" kažeta v vsej svoji grozljivosti in grotesknosti upepeljeno družbo. Smrt ali noč sveta tako pomeni tudi smrt človeka, ki živi kot mrtvec ali truplo v skupnosti. Medtem ko osrednja zgodba Borodin podaja luč, ki jo lahko uzremo samo skozi smrt. Povedano drugače, svetlobo življenja lahko zagledamo samo skozi razločitvijo med bivanjem in bitjo, ki jo novoveški popredmeteni svet nihilistično zakriva. Navkljub temačnosti, ki preseva celoten triptih, smo ravno skozi pripoved Borodina bralci prisiljeni uzreti razkrito bit. "Med ljudmi se "godi" bit. Bit pomeni so-bit, biti z drugimi. Biti med ljudmi je isto kot odpirati se biti drugega za lastno bit: pustiti biti in biti." (Pirjevec, prav tam.)

Borodin razkriva bit, vendar tega ne zmore početi do konca. Da bi pustil biti, mora končati svojo lastno bit, zato da se razloči od Grege in Robija, ki jima smrt predstavlja samo eno od postaj življenja in večne nihilistične volje do oblasti/moči. Zgodbi Grege in Robija tako nista razkrivanje biti, temveč popolne potopljenosti v bivanje, ki ga razumeta kot večni boj, v katerem predstavlja smrt samo eno od možnosti premagovanja življenja. Njun boj gre vselej na vse ali nič. Pri Borodinu pa ta izbira sploh ne pride v poštev, saj borba hkrati že pomeni voljo po ali do nečesa. To pa ni nič drugega kot hlepenje nihilizma, ki briše vsakršne razlike med bivanjem in bitjo. Če se Borodin želi rešiti popredmetenega sveta kot volje, mora (samo)voljo pregnati v njen smrtni konec. Borodin ni nikakršen revolucionar, ki bi za svojo idejo naredil vse, tudi umrl, samo da bi spremenil svet po ključu svoje ideje. On se odloči za samomor kot edini izhod, da dostojno konča življenje, ki je v svetu nihilističnega boja izgubilo vsakršen smisel vztrajanja. Ta njegova smrt pa se ne vtika v bit drugih. To pusti biti.

Na prvi pogled je mogoče to zelo nenavaden konec romana, vendar iz vidika junaka Borodina oz. Stojana Stojka je to edina možna rešitev, saj pred nas postavlja vprašanje življenja in samega bivanja v njem. Ni optimističen, a tak tudi ni dandanašnji svet!