Ekonomist Paul Krugman se v nedavnem zapisu na svojem blogu loteva vprašanja strokovnega poštenja in osebne integritete, še posebej znanih in priznanih ekonomistov. Slavnih, ki se redno pojavljajo v javnosti in imajo močan vpliv tudi na sprejemanje javnih politik.

Krugman opozarja, da prejem Nobelove nagrade ne pomeni, da ima ekonomist v vsem prav in da ga je treba vsakič upoštevati in poslušati ter imeti njegovo mnenje za nekakšno zlato ali prerokbo. Še posebej, seveda, če stalno daje trhle agrumente, ki jih empirična realnost ne potrjuje:

“… medalja iz Švedske še ne pomeni, da ste modri ali razumni. Prav tako vam ne daje pravice zahtevati, da morajo drugi vaše mnenje sprejeti kot evangelij. Morda vam nagrada dovoljuje, da vas poslušajo, toda nič več kot to; od tu naprej šteje le kakovost argumenta. In če ekonomist, četudi s številnimi kredencami, stalno podaja slabe argumente, potem ga ne bi smeli več upoštevati – po drugi strani pa si nekdo drug, ki stalno podaja zelo dobre argumente, zasluži pozornost, četudi on ali ona še nima impresivnih kredenc.« 

Prav tako opozarja, da se ekonomisti motijo, a da je mnogim zelo težko priznati svojo zmoto. Raje pustijo, da njihov ego prevlada nad empiričnimi podatki in realnostjo. Vendar, kljub temu da je to razumljiva človeška lastnost, ni opravičljiva. Še več, za Krugmana je to ‘smrtni greh’. Kajti, če se na vsak način oklepamo svojih predstav in teorij, potem delamo soljudem veliko škodo. Te teorije so namreč mnogokrat podlaga konkretnim političnim ukrepom (dober primer je politika zategovanja pasu in zavračanje reform evroobmočja).

»Naravno človeško nagnjenje je, da ne želimo sprejeti, da se motimo in pustimo egu, da prevlada nad empiričnimi dokazi.

Toda četudi je to naravno človeško nagnjenje, je obenem tudi smrtni greh. Opažam ga ves čas: ekonomisti in javni intelektualci vseh vrst (in prav tako učenjaki vseh vrst) se zakopljejo v očitno napačno stališče, ker nočejo priznati, da se motijo – in to je resnično sramotno. Ljudje, govorimo o konkretnih ukrepih, ki lahko izboljšajo ali uničijo milijone življenj. Če dovolite, da vaš ego diktira vaše stališče o, recimo, monetarni politiki, namesto, da bi se potrudili po najboljših močeh, da bi jo izboljšali, potem delate nekaj resnično podlega.«

Krugman ima seveda prav in 'strokovni ego' seveda ni omejen samo na področje ekonomije, temveč ga lahko opazimo povsod. In to resnično je sramotno in podlo, kajti naloga znanosti je opis in razlaga naravne in družbene stvarnosti na podlagi nepotvorjenih empiričnih podatkov iz prakse ter iskanje izboljšav, novih postopkov in prijemov, ki bodo pripomogli k boljšemu bivanju in eksistenci širše družbe. Namesto tega je postalo bolj pomembno, v kateri znanstveni reviji boste objavili svoje članke. Ni važno, če boste svoje podatke za to potvorili, glavno, da boste objavili v eni izmed top revij z največjim faktorjem vpliva, kar bo odprlo vrata vaši znanstveni karieri (vas morda celo katapultiralo med znanstvene zvezdnike), vašemu oddelku na fakulteti pa omogočilo priliv dodatnih sredstev za raziskovanje.

Po drugi strani pa akademske revije, ki naj bi zagotavljale strokovno preverjanje člankov, izkoriščajo svoj položaj in zaračunavajo univerzam oderuške letne naročnine. Še več, izkaže se, da v mnogih primerih preverjanje sploh ni strokovno, kot je ugotovil John Bohannon, ki je pod lažnim imenom napisal članek o popolnoma izmišljeni biološki raziskavi (o domnevnem ekstraktu lišaja, ki naj bi imel antikarcinogene lastnosti), v kateri je natrosil toliko osnovnih napak in netočnosti, da bi ga morali uredniki revij nemudoma zavreči. Članek je poslal na okoli 300 revij, od katerih pa jih je več kot polovica članek sprejela. Sprejele so ga celo nekatere boljše revije. Bohannon:

»Sprejetje je bilo pravilo in ne izjema. Članek so sprejele revije, ki jih gostita titana industrije Sage in Elsevier. Sprejele so ga revije, ki jih izdajajo prestižne akademske institucije kot npr. Univerza Kobe na Japonskem. Sprejele so ga revije, ki jih izdajajo strokovna združenja. Sprejele so ga celo revije, za katere je bila tema članka popolnoma neprimerna ...«

Eksperiment kaže na nizko raven, na katero se je spustila sodobna znanost. Niso več važna odkritja, od katerih bi imeli vsi koristi, in ni več važna znanstvena resnica. Pomembni so postali, kot kaže, zgolj denar, prestiž, pozornost in kariera. Zato Randy Shekman, nobelov nagrajenec za fiziologijo in medicino, ki ne želi več objavljati v luksuznih akademskih revijah, trdi, da moramo prelomiti tiranijo tovrstnih prestižnih akademskih revij in povrniti znanosti kredibilnost, pri čemer morajo sodelovati vsi deležniki, od akademikov in univerz do teles, ki financirajo znanstvene raziskave:

»Tako kot mora Wall Street prelomiti kulturo bonusov, ki poganja tveganja, ki so racionalna za posameznike toda škodljiva za finančni sistem, tako mora znanost prelomiti tiranijo luksuznih znanstvenih revij. Rezultat bo boljše raziskovanje, ki bolje služi znanosti in družbi.«