Zanima me Jezus. Ne Jezus iz Betlehema, saj je bil rojen v Nazaretu. Zanima me Jezus, ki ni bil kristjan. Zanima me resnični Jezus, ki je bil Jud in je rekel: Povem vam namreč, da se mora na meni izpolniti to, kar je pisano: Med hudodelce je bil prištet. To, kar zadeva mene, se bliža izpolnitvi. (Lk 22:37) Zanima me JK, ki si je upal kljubovati volji Rima, kot piše Reza Aslan v izvrstni zgodovinski razpravi z naslovom Zealot. Tudi avtor teh vrstic nima nobenih težav z voljo kapitalizma – sprta je s samo naravo pravičnosti, zato ji kljubuje in ji bo kljuboval do konca. Kdor zagovarja kapitalizem, zagovarja socialno nepravičnost, temeljni princip človeških eksistenc. Zagovor kapitalizma vodi h kolektivnemu intelektualnemu samomoru. Amen.

Jezus iz Nazareta ni bil navaden človek. Ali pa je bil navaden človek, ki je znal misliti in glasno povedati, kar je spoznal. Ker je znal misliti, je postajal vse bolj nenavaden. Vse to je zelo preprosto, zgodi pa se zelo redko. Redkokdaj navaden človek misli in postaja vse bolj nenavaden. Vtis je celo, da danes ni treba več misliti; zadošča obračanje in vrtenje klišejev oziroma puhlic. Kapitalizem namreč podpira kolektivni intelektualni samomor ljudi.

Pomemben je Jezus pred nastankom krščanstva. Pravljični, mitični Jezus, ki nastane kasneje, je pomemben le kot del ideologije, zaradi katere je Teodozij tudi z lahkoto imenoval krščanstvo za uradno religijo imperija. Vse to je neposredno povezano z intelektualnim samomorom ljudi.

Vzporednic s kapitalističnim imperializmom res ni težko najti. JK mora biti miroljubna pop zvezda, odrešenik in duhovni vodja, ki zagovarja vrednote, za katere se na prvi pogled zdi, da so v nasprotju s kapitalističnimi, toda v resnici kapitalizem ravno podpirajo.

V socializmu je bilo bistveno drugače. Tito nam je jasno pokazal, kako pomembno je kljubovanje, kako pomemben je bil partizanski odpor. In službo sem dobil z lahkoto.

Kolektivni intelektualni samomor se danes kaže zlasti kot brezbrižnost za realno dogajanje in kot pretirano zanimanje za pravljice, mite, mnenja in zgodbe, ki se prilegajo ideološkim principom neoliberalnega kapitalizma. Zlasti politiki, za njimi pa strumno ekonomisti, menedžerji, bankirji, tajkuni, pisatelji in drugi ljubitelji kapitala, kažejo resen interes za intelektualni samomor. Ljudje naj ne razmišljajo, ampak naj jim sledijo. Verjamejo naj.

Ko ljudje ne razmišljajo, so izpolnjeni pogoji za fašizem. Zadnjič se je v neki slovenski šoli zgodilo, da so učenci sošolca odpeljali na stranišče in mu glavo potisnili v školjko. Pa nič. Zgodilo se ni nič, kot da je dogodek primerljiv s padanjem dežja ali z dejstvom, da za torkom pride sreda.

Zdi se, da je življenja pač tako: kdaj koga potisnejo z glavo v straniščno školjko, kdaj pa kdo kupi srečko, ki mu prinese milijone. Življenje je polno presenečenj in prav je tako. Nima pa to nobene resne zveze s pravičnostjo.

Zdi se, da človek vse prenese. Ali tudi mora? Zakaj bi moral človek vse prenesti? V razmislek se ponuja dobra vzporednica. Ko so Rimljani leta 70 požgali Jeruzalem, so slavili zmago nad judovskim bogom, ne le nad ljudmi. Uničenje mesta so ponudili lastnim bogovom kot daritev.

Še več. Vsak Jud je moral plačevati davek za izgradnjo novega Jupitrovega templja. Približno v istem času je Marko začel pisati svoj evangelij – v grščini.

Njegovo pisanje predstavlja pomemben zgodovinski dogodek; JK ni ničesar zapisal. Marko se je odločil, da bo štiri desetletja po njegovi smrti zapisal, kaj se je dogajalo v tistem kratkem času, ko je Jezus širil okoli sebe besede, vredne zapisa in spomina.

Na primer: Ta hiša bi morala biti hiša molitve za vse ljudi, vi pa ste jo spremenili v brlog tatov. Janez Krstnik pa je rekel: Kdor ima dve tuniki, ju mora deliti s tistim, ki nima nobene.

Pripadniki elit so ljubitelji luksuza. Zaradi luksuza se že na daleč vidi, da so drugačni od vseh drugih ljudi. In na misel jim ne pride, da bi delili bogastvo z drugimi. Dajejo ga kot miloščino, a to ni isto kot delitev.

Jezus ni pripadal eliti. Bil je kmet, delavec in dninar, kar pomeni, da je pripadal skoraj najnižjemu družbenemu sloju ljudi – nižji so bili le berači, reveži in sužnji, kot poudarja Aslan (prav tam, str. 34). Jezusovo življenje je bilo izjemno skromno, skromnost pa je tudi zagovarjal. In natanko v tem dejstvu prepoznavamo njegovo revolucionarno držo. Jezus gotovo ni bil človek, ki bi hotel uspeti in nakopičiti čim več kapitala v svojih rokah.

Najbrž je bil nepismen kot velika večina kmetov in drugih ljudi, ki niso pripadali eliti. Ni hodil v šole, saj jih sploh ni bilo. Kot delavec je hodil dnevno v mesto Seforis, da bi zaslužil kaj denarja. Pomembno je, da je spoznaval, kako neverjetno velik je prepad med revnimi in bogatimi ljudmi (prav tam, str. 44).

Prepad med revnimi in bogatimi je nevzdržen in socialno nepravičen. Enakost in pravičnost sta vrednoti, za kateri bi se moral prizadevati vsak človek. Na tej točki se strinjam z Aslanom, da se Jezusova pot prične v trenutku, ko sreča Janeza Krstnika (str. 86).

Kaj se zgodi, ko se srečata? V zgodbi Janez reče, da bo Jezus krstil ljudi v svetem duhu in ognju. Jezus je logos (prav tam, str. 88). Evangelij je napisan v grščini. Kaj pomeni biti krščen v logosu, svetem duhu in ognju? In kaj to pomeni danes?

Če ljudje ne bodo množično krščeni v svetem duhu, logosu in ognju, to pomeni kolektivni intelektualni samomor. Biti krščen namreč pomeni natanko to, kar se je zgodilo Jezusu. Ko je bil krščen v reki Jordan, ni odšel domov.

Odšel je v puščavo, v divjino, kjer je v miru premislil, kaj pomeni krst, kaj pomeni občutek, da ga je nagovoril bog. In ko se je vrnil k domačim, ga ni bilo prepoznati. Gotovo so se ga tudi ustrašili, kajti ni se bal govoriti. In govoril je zelo drugače, kot so bili navajeni. Prav zato so bili vznemirjeni.

Nihče ni prerok v domačem kraju. Jezus je to razumel, saj je zapisano doživel na svoji koži, zato je preprosto odšel.

Večina ljudi danes ne upa govoriti, zato je demokracije tako malo. Ko bodo krščeni v svetem duhu in ognju, bo zelo drugače.