Beseda solidarnost izhaja iz latinske besede solidus, kar pomeni trden. Solidarnost je “vzajemnost, vzajemna pomoč, čut za skupno odgovornost in korist” (Verbinc, Slovar tujk, CZ, 1989). V teh dneh smo priče, kaj je v resnici solidarnost. Gasilci, civilna zaščita, policisti, gozdarji, vojaki, gorski in drugi reševalci, vzdrževalci, prostovoljci vseh vrst in številni drugi delajo “v petek in svetek”, da bi ljudem zagotovili najnujnejše. Vsi ti ljudje nam praktično kažejo, kaj je to solidarnost in zakaj je solidarnost pravo vezivo družbene skupnosti.

Medtem, ko so nas neoliberalni ekonomisti in “moderni” politiki dolgo učili, kako mora vsakdo poskrbeti zase in kako sta sebičnost in tekmovalnost koristni za skupno dobro, je ta ideologija zdaj povsem klonila pod težo ledu in snega. Brez solidarnosti družba v hipu razpade. Nas bodo pokonci držali “podjetniki”, kakršen je na primer Dušan Šešok, ki svojim delavcem zaračuna celo parkirnino in ki “zadržuje” njihove plače (fenomenalen izraz za nižanje plač)? Nam bodo pomagali funkcionarju slabe banke (DUTB), z mesečnimi dohodki v višini 21.500 evrov (bruto).

Skorajda zagotovo je med prostovoljnimi gasilci in drugimi prostovoljci, ki zdaj opravljajo življenjsko nevarne naloge, marsikdo nezaposlen ali prejema plačo, ki mu komajda omogoča preživetje; morda je med njimi celo kdo, ki Šešoku plačuje parkirnino. Morda bo kdo zaradi “svojih” aktivnosti celo prejel slabši dohodek, ker je mogoče mali zasebni podjetnik ali kmetovalec. A nihče od njih nič ne reče, samo “grizejo” do naslednje odrezane kmetije ali vasi.

A niso samo tajkuni s svojimi parkirninami tisti, ki nas v teh dneh “razveseljujejo” z novimi in novimi domislicami na meji razumnega (ali že kar preko nje). V teh dneh se bo del politike lotil še enega norega projekta - referenduma. Medtem, ko Slovenija ječi v ledu, ko tisoči živijo v ledeni dobi, ko se tisoči z nečloveškim napori prebijajo med smrtno nevarnimi padajočimi drevesi, se del politike ukvarja z - referendumom. Z edinim namenom, da se spre ljudi med seboj. Koga, za božjo voljo, pa v teh, skorajda apokaliptičnih razmerah sploh zanima referendum o nekakšnih arhivskih dokumentih. Halo!!!

Referendum stane približno 3 milijone evrov, ves ta denar naj politiki raje nemudoma namenijo za pomoč ljudem ali vsaj za simbolično plačilo gasilcem in vsem drugim, ki dobesdno držijo državo pokonci. S tem bi morda lahko še dokazali, da vsaj približno razumejo stisko “svojega” ljudstva. A to je bolj malo verjetno. Referendum in podobna “demokratična” sredstva so v rokah politikov, ki sedijo v toplih in razsvetljenih pisarnah, s subvencioniranimi kosili, predvsem orodje za vnašanje zdrahe in za ločevanje ljudi med seboj. Kar pa je natanko nasprotje od solidarnosti.

V teh dneh tudi vidimo, kaj pomeni imeti dobro urejene javne službe oziroma, kako pomemben je v resnici “zloglasni” in “potratni” javni sektor. Policija, vojaki, zdravstveno osebje, profesionalni gasilci in številne druge javne službe skupaj z vsemi prostovoljci omogočajo funkcioniranje države tudi v najtežavnejših razmerah. Bodo za svoje delo dobili plačane nadure, dodatek za pogum in požrtvovalnost ali pa jim bodo vrli parlamentarci v imenu “reševanja” bank, še dodatno oklestili osebne dohodke in jim še dodatno odtegnil sredstva za opremo. Že tako na primer pripadniki vojske, ki se zdaj z oklepniki prebijajo do svojih sodržavljanov, pogosto nimajo niti za preživetje.

Ko bodo parlamentarci prihodnjič glasovali za nadaljnje klestenje javnega sektorja, bodo (ponovno) zarili nož v solidarnosti oziroma trdnosti države. Morda bodo pa takrat kar sami poprijeli za motorne žage in se skupaj s funkcionarji slabe banke in tajkuni, z agregati na hrbtih, prebijali do “svojih” volilcev in plačevalcev parkirnine.

Jaz bom na prihodnjih volitvah definitivno volil za gasilce in vse druge, ki imajo “čut za skupno odgovornost in korist”. Imajo moj glas in podporo, pa četudi jih ne bo na nobeni listi. So zmagovalci solidarnosti.

Referendum pa naj si politiki nekam vtaknejo.