Ko nanese beseda na Sokrata, tega znamenitega filozofa in nepomirljivega obada, ki ne pusti lenobnim samozadovoljnežem, da bi utonili v udoben spanec, se večkrat pojavi tale ugovor njegovemu početju: Sokrat je bil zloben, saj je ljudem kratil eno temeljnih pravic, ki je ta, da se jih pusti pri miru.

Ko jih je nadlegoval s svojimi vprašanji, tega v resnici ni počel tega, ker mu je bilo mar zanje, ampak je z njimi zlasti manipuliral. Hotel jih je prisiliti, da mislijo, kar pa nikakor ni prav. Vsakdo naj bi imel namreč tudi pravico, da ga pustijo živeti, kakor njemu ljubo. Če hoče biti filozof, naj bo, če tega noče, nima nihče pravice nadlegovati ga s filozofskimi vprašanji. Vsak je lahko tudi ameba ali popoln bebo, ki se bo pustil prinesti okrog prvemu leporečnemu sofistu, če bo le njemu tako všeč in bo zadovoljen s takšnim življenjem. Ljudje naj bi torej imeli temeljno pravico, da ne mislijo (če se pač tako odločijo) in nihče (niti Sokrat, ali pa še zlasti ne on), jim tega ne bi smel oporekati. Takšen je ugovor, ki sem ga slišal tudi od inteligentnih mladih ljudi, ki nedvomno razmišljajo. Kako je tedaj s tem, ali res obstaja takšna pravica (ne misliti) in ali so stvari res tako preproste?

Zdi se namreč, da je danes vsaka izbira, ki jo nekdo naredi, že sama po sebi prava – če le ne bo imela posledic, ki bodo škodovale drugim. Toda ali je z izbiro nemišljenja (ki je dobesedno odločitev za ne-umnost) res tako, da je neškodljiva, torej bi moralo biti posamezniku prepuščeno, da se odloči, ali bo sledil Sokratovemu pozivu in bo začel raziskovati svoje življenje, ali pa se bo oklepal mnenj in si bo raje denimo privoščil kak poduk sofistov? Recimo, da se nekdo v resnici odloči, da ne bo razmišljal. Potem bo že vnaprej zavračal vsako zamisel, ki se ne bo skladala z mnenji, ki se jih oklepa, saj mu bo pomenila nepotrebno nakladanje in k'r neki. Se je kdaj v zgodovini človeštva že zgodilo, da so ljudje nehali razmišljati? Na žalost se je. Natanko to je bila opazka, ki jo je ob primeru Eichmann naredila filozofinja Hannah Arendt. Kako je bilo mogoče, da je nekdo s tako pedantnostjo in brez kanca sočutja in obžalovanja izpolnjeval zločinske ukaze, ki so milijone privedli v smrt v plinskih celicah (in kako to, da so milijoni pri tem sodelovali in sem jim v tem ni zdelo nič spornega)? To je bilo mogoče, ker je ta človek nehal misliti, postal je nobody. Zavrnil je zmožnost za moralno presojo. Od odločitve, da nekdo ne bo razmišljal, do tega, da se nekomu ne zastavljajo več vprašanja glede pravilnosti oz. moralne vrednosti njegovih dejanj, ni daleč. Za to odločitev sploh ni treba, da je zavestno oz. namerno zlohotna: v današnjem svetu je dovolj dejavnikov oz. »spodbud«, ki vodijo stran od mišljenja. Primeri le-teh žal niso zgolj tisti (sicer nadvse neotesani in neinteligentni) poskusi diskreditacije filozofije in humanistike nasploh, kot smo jo v zadnjem letu slišali od nekaterih pripadnikov politične kaste. Ti dejavniki so na delu vsakič, ko je nekdo pripravljen skleniti nekakšen kompromis, na katerega kažejo spraševanja, kot je tole: Koliko razmišljanja pa sploh potrebujemo, da nam bo to še prineslo neke otipljive koristi, torej da bomo imeli kaj od tega? (Ko se govori o spodbujanju podjetništva pri mladih, ki naj bi se začelo že v osnovni šoli, še bolje pa v vrtcu, da se bodo potem mladi »znašli v življenju« in bodo prišli na prava pota, ko bodo odrasli, in takšno govorjenje [ki pravi: »znanje in ideje morajo biti uporabne, tj. take, da jih bo nekdo lahko unovčil«] začenja biti splošno potrjeno kot nadvse smiselno in tista »prava stvar«, potem počasi postaja jasno, da v svetu, v katerem bodo te besede postale meso, kritično mišljenje ne bo imelo prav veliko možnosti in bo dokončno postalo krilatica, ki bo nekoliko popestrila pomensko že čisto izpraznjeni žargon.)

Ali se torej človek lahko odloči, da ne bo razmišljal? Na žalost lahko. To stori vsakič, ko ugotovi, da se s stvarmi, ki mu ne prinašajo neposredne zasebne koristi (so pa neposredno povezane s kvaliteto človekovega življenja v skupnostih) pač ne bo ukvarjal, saj se mu to preprosto ne bo izplačalo.

Ali je torej res, da ima človek pravico, da ne razmišlja? Če hočemo ideji pravice odvzeti vsak pomen in jo dokončno degradirati, potem bi lahko trdili tudi nekaj takšnega. Ali je takšna odločitev dobra? Če je dobro, da Eichmann (človek, ki je na sodišču izjavil, da bi ustrelil lastnega očeta, če bi mu Hitler dal takšen ukaz) postane obči zgled, potem ja.

Seveda bi temu argumentu nekdo lahko ugovarjal: Ni nujno, da človekovo nemišljenje pripelje do sveta, ki ga naseljujejo eichmanni. To kajpak ni nujno, vendar pa bi v svetu brez kritične misli takšen tip osebnosti kaj kmalu postal prevladujoč, takšna možnost pa bi hitro postala realna.

Kaj torej hoče Sokrat? Najprej govori o neki dolžnosti. Prepoznava jo pri sebi, vendar on sam ni nikakršna izjema, saj dolžnost misliti ne zadeva zgolj njega. Zaradi te dolžnosti Sokrat ne more biti brezbrižen in se ne vede kot egocentrični potrošnik (prepričan, da je svet ena sama velika skleda, iz katere lahko zajema neskončno dobrin za svoj užitek). Preiskovanje življenja, o katerem govori, pomeni tudi nek način bivanja v skupnosti. Sokrat prepoznava neko odgovornost, ki je tudi odgovornost za drugega oz. skrb za drugega kot odgovornost za odgovornost drugega (kot bi rekel Levinas): če se drugi vede neodgovorno, ga Sokrat na to opomni. »Čas je, da se prenehaš ukvarjati samo s tem, kako boš imel še več keša, kako boš prišel med elito in kako bodo drugi popadali dol, ko te bodo videli z novo limuzino. Razmišljaj in poskrbi za to, da boš živel dobro življenje.«

Sokrat hoče življenje, v katerem bo med ljudmi zaupanje in solidarnost – razmišljanje ustvarja pogoje za obe; paideia pomeni učiti se živeti skladno z obema zapisanima vrednotama. Skrb za dušo – filozofija oz. razmišljanje – je za dobro življenje ključnega pomena. Pomeni namreč skrb zase in usmerjenost k vrlini ali zmožnosti duha, ki človeka ponese onkraj egocentričnosti oz. sebičnosti. Sokrata zanimajo srečevanja s svobodnimi ljudmi, zato v svojem nagovoru drugim (»Poskrbi zase«) ni sebičen in ne manipulira, saj ne uporablja drugih kot sredstva za svoje zasebne interese (kot danes večinoma počnejo pripadniki političnih in ekonomskih »elit«).

Sokrat hoče postati umetnik življenja, saj bi bil svet prav gotovo boljši, če bi se ljudje več posvečali duhovnim dobrinam, če bi svojo energijo usmerjali zlasti v skrb za dobro življenje in pravično skupnost, iz svojega življenja pa bi še sami poskušali narediti umetnino.