Vem, da imate v teh dneh veliko dela, s tem kako nas državljane in državljanke držati za vrat ter nam do onemoglosti zategovati pasove, a si bom kljub temu drznila zmotiti vaše težke politične kalkulacije in vam podala nekaj predlogov v razmislek, v upanju, da spremenite smer ukrepov, ki vodijo v gotovo pogubo. Taktika doktrine šoka, ki jo terja neoliberalna ekonomija, je bila že dodobra preizkušena v Latinski Ameriki in se je izkazala za katastrofalno; tako za same ljudi, socialo, ekonomijo in politiko tistih držav na katerih se je izvajal živi eksperiment. S to kruto izkušnjo večina teh držav že prehiteva EU »po desni« predvsem   s svojo svežo politično-ekonomijo; morda ni nezanemarljivo dejstvo, da je tako v Argentini kot v Brazililji na čelu države predsednica; Cristina Fernandez de Kirchner Dilma Rousseff. Zato se gre vprašati, zakaj se v EU tako nekritično posnema in povzema prav to »slabo prakso« in še slabšo teorijo? V Sloveniji pa se z našo tradicionalno hlapčevsko tradicijo, ne glede na to katera politična opcija je na vladi, slepo sedi vsakokratnim ali priložnostnim gospodarjem. Čisto v skladu z butalsko logiko.

Res ni mogoče več verjeti ali trditi, da bi bili ekonomisti in z njimi politične elite tako bebavi, kratkovidni in omejeni, da ne bi vedeli kaj in zakaj počnejo, to kar počnejo; ali se morda vendarle motim? Gre za premišljeno manipulacijo, za »skriti« plan, ki pa z dneva v dan postaja vse bolj občuten in otipljiv? Uničiti vse kar je Evropo naredilo za Evropo; uničiti socialne sisteme, odvzeti delavske pravice, izničiti nacionalni pomen ter pretaliti družbeno-kulturne posebnosti in razlike, ki nas bogatijo.

Vrnimo se v Slovenijo. Ni tako daleč, kot so stranke na vladi ostro nasprotovale Zakonu o preprečevanju dela na črno, ki ga je predlagala prejšnja vlada, morda kot otroci zgolj »iz inata«; z butastim in za lase privlečenim argumentom, da se ukinja soseska pomoč. Med vrsticami se je dalo razumeti, da je delo na črno povsem legitimen način preživljanja in morda celo kopičenja bogastva. Tisti, ki plačujemo davke in prispevke, smo torej neumni in ne dovolj iznajdljivi?! Ja, še kar nekaj časa se tako zdi, da v naši državi vlada negativna selekcija, ki nagrajuje najbolj pokvarjene, najbolj grabežljive, najbolj koristoljubne, najbolj pohlepne in izprijene. Kadrovska politika v državni oz. javni upravi nadpovprečno sposobne kadre izključuje namesto, da bi jih nagrajevala, če si le upajo opozarjati na napake v sistemu. »Napake« od katerih imajo nekateri v sistemu VELIKE koristi.

Zakaj še bolj udariti najšibkejše in uničiti srednji sloj, ko imamo še toliko rezerve za »počrpati« v sivi ekonomiji, državni birokraciji, kraji z javnimi naročili, begu kapitala v davčne oaze… da ne govorimo o nepremičninah, ki se na veliko oddajajo na črno. O davku na nepremičnine je govora že toliko let, a dejansko nihče nima poguma in politične volje sprejeti ga, saj bi to bil frontalni udarec tistim najbolj premožnim, med katere gotovo sodijo tudi mnogi politiki, njihovi botri in sponzorji. Sploh pa ne more biti tako hudo kot se nam hoče prikazati, če še vedno vztrajamo na vojaških misijah v tujini (zakaj že?) in radikalno ne posežemo v izdatke za vojsko. 

Ni kaj, kredibilnost se ne pridobi čez noč, ampak je zanjo potrebno pošteno garati, s poudarkom na pošteno. A še dolga je pot, da bi izkoreninili klientelizem in korupcijo ter prevzemali tudi osebno odgovornost. No, da ne bom le teoretizirala, pa še nekaj konkretnih predlogov, ki bi prav gotovo prinesli svežega vetra, še kako potrebnega optimizma, v »našo« državo.

1. Za začetek bi se lahko v vseh podjetjih kjer je država večinski lastnik podelilo solastništvo delavcev npr. Mercator.
2. Uvedba Univerzalnega temeljnega dohodka – UTD v obliki rednega mesečnega prihodka za vse državljanke in državljane kot državne solastniške rente, kar bo zagotavljalo osnovno eksistenčno varnost vsakomur.
3. Dekriminalizacija konoplje kot pomembna razvojna priložnost za slovensko gospodarstvo, kmetijstvo in turizem, zato vas prosimo, da našo pobudo resno obravnavate.

Morda so to trije skromni koraki v drugo smer, ki bi jih s pravo politično voljo in z vnemo, ki jo že sedaj izkazujete za spremembe, lahko z levo roko izvedli; pardon, z desno.  Za vzgled si lahko pogledate gospoda Richarda Sulika.

Ko bi le mi imeli vsaj kakšnega politika tega kalibra, ki bi tako argumentirano, odločno in suvereno povedal svoja stališča tudi, ko so ta v nasprotju z interesi kapitala in elite!