Nekaterim, teh je izjemno malo, veliko, večini ničesar ali pa zelo malo. In da ne bo nobenega nesporazuma: jugoslovanski državni kapitalizem je bil nemogoč, nedemokratičen sistem, obsojen na propad, saj je bil ekonomsko nevzdržen, pa tudi vse preveč je zatiral ljudi. Hvala bogu, da je propadel in da smo lahko napredovali v drugačen tip kapitalizma. Pisec teh vrstic je radosten, da lahko živi v sistemu, ki je neprimerno bolj racionalen in vzdržen, kot je bil oni, ki ga je vzgajal, kar pomeni, da bo še trajal in trajal, da je dober in pravičen, saj imajo vsi ljudje, ki jih nihče ne izkorišča, enake možnosti za uspeh in dokazovanje, o katerem je pred kratkim tako modro spregovoril tudi Šešok, eden izmed tistih, ki so že uspeli, kot se ljubkovalno reče. A bodimo nekoliko resnejši, saj od prodajanja nebuloz in vrtenja klišejev ni nobene koristi.

Kakšna je namreč sveta dolžnost vseh ljudi? Da mislijo. Kakšna je dolžnost izobraženih ljudi, intelektualcev? Da mislijo. Misliti pa ne pomeni ponujanja pravih odgovorov na vprašanja; to delajo v šolah, na tečajih in drugje, kjer prodajajo znanje. In v tej deželi so nekateri ljudje z doktorati zgolj zlobni, cinični in pokvarjeni, ko predlagajo ljudem, naj se dokazujejo s plačo v višini nekaj stotakov.

Misliti pomeni zastavljati prava vprašanja. Takih vprašanj pa v tej deželi tako rekoč ni ali pa jih je komaj za vzorec. Danes zato potrebujemo predvsem intelektualno življenje oziroma razmišljanje, ki si to ime zares zasluži.

Francoska revolucija je na primer prinesla veliko nasilja, omogočila pa je razcvet kapitalizma, saj je dokončno pometla s fevdalizmom. Koristno je zato malo pogledati v zgodovino in razmisliti, kaj vse se je v kapitalističnem svetu zgodilo po letu 1789. Naj omenim samo položaj delavskega razreda v Veliki Britaniji, kot ga je opisoval Engels (leta 1845), kolonializem in neokolonializem, sužnje, ki so jih lastniki prodajali na tržnicah kot zelje ali krompir (film 12 Years a Slave, nominiran je za devet oskarjev,je zato preprosto treba videti), pa še prvo in drugo svetovno morijo, ter holokavst in izvažanje demokracije v Vietnam, Afganistan, Irak in drugam. Drugače pa je kapitalizem najboljši sistem od vseh.

Izobraženi ljudje, tudi tajkuni ter celo nekateri pisatelji in pesniki v tej deželi kot po tekočem traku prisegajo na neoliberalni žargon in ga tudi uporabljajo. Če omeniš socializem, pljunejo vate; toliko o njihovem Bildungu. Ki ne zajema usposabljanja za razumevanje tako preprostega koncepta, kot je socialna pravičnost, o kateri odloča znanost, kot je zapisal nekoč Engels, ki se ukvarja z materialnimi dejstvi produkcije in menjave, znanost politične ekonomije.

Tako obstajajo preprosta dejstva, ki spravljajo intelektualce v zadrego, iz katere se ne znajo izvleči.

V zadnjih letih, od leta 2007 do danes, je kapitalizem s človeškim obrazom dodatno prizadel na desetine milijonov ljudi po vsem svetu. In ko rečem, da jih je prizadel, mislim zlasti na popolno uničenje eksistenc in številne samomore obubožanih ljudi. Michael Roberts komentira (31. januar 2014) nekatere podatke, ki nam pomagajo ponazoriti kapitalistično katastrofo.

Z lahkoto ugotovimo, da so padec BDP-ja, v razvitih državah je najbolj padel v Italiji, Veliki Britaniji in na Japonskem, stopnja nezaposlenosti in realni padec plač daleč najbolj prizadeli delavce. Niso prizadeli bankirjev, menedžerjev, politikov in drugih pripadnikov elit, saj so številni izmed njih danes še bogatejši, kot so bili pred krizo, o čemer sem že pisal.

Številke so jasne in napovedi tudi: življenjski standard ljudi se najverjetneje ne do dvignil na raven pred krizo vsaj do leta 2015 ali 2016 (cit. po Roberts, prav tam). Torej je šlo deset let razvoja kratko malo v nič. Zaradi kapitalizma bomo deset let pozneje na istem, kot smo bili pred krizo.

Le kako bi se standard dvignil, saj je kapitalistična proizvodnja dobrin in storitev namenjena profitom. Ni namenjena ljudem, kar je zelo preprosto spoznanje, o katerem se lahko prepriča vsakdo. Ljudem je namenjena samo posredno: lahko kupujejo blago in storitve, če imajo denar. Dvig produktivnosti in rast profitabilnosti sta vsekakor na ramenih delavcev oziroma vseh državljanov, ki morajo biti najprej garaški delavci, nato pa še enako garaški potrošniki, saj je narejeno treba tudi pokupiti, pa če obstaja potreba oziroma želja ali pa ne. Za kapitaliste bi bilo najbolje, da bi delavci delali 24/7 in trošili 24/7, kar je sicer fizično nemogoče, toda idealu se je mogoče vsaj infinitezimalno približevati.

Dvig profitabilnost terja znane ukrepe: zbrcanje delavcev, ki so strošek, na ceste, zmanjševanje plač tistim, ki delovno mesto ohranijo, ker nekdo pa vseeno mora delati, zmanjševanje investicij. Saj je logično: profitabilnost bo naraščala, če bo manj delavcev delalo še bolj trdo in še več. Pripadniki elit se bodo med tem časom seveda sončili na svojih jahtah.

Tako je to v neoliberalnem kapitalizmu: eni imajo dostop do kapitala, večina ga pač nima. Eni bodo imeli zato še več dostopa do kapitala, večina ga pač ne bo imela.

Je pa bilo v jugoslovanskem socializmu življenje totalitarno, sivo, pusto in komaj smo dočakali, da smo napredovali v svetli in bogati neoliberalni svet. 129 000 nezaposlenih še zlasti. In 400 000 revnih ali na pragu revščine tudi. Da o velikem številu ljudi, ki so trenutno na tem, da izgubijo službe, niti ne govorim.

Ne vem, če intelektualci vedo, kaj pomeni izgubiti službo ali živeti z nekaj stotaki na mesec, saj so privilegirani. Morda vedo, da je pred kratkim minilo devetdeset let od Leninove smrti, ali pa tudi ne vedo.

Obletnica je pomembna, kajti kapitalistična kriza, v kateri živimo, ni muha enodnevnica, pač pa je začetek dolgotrajnega gospodarskega zatona. Zanimanje za Lenina in ideje socialistične revolucije bo zato vse večje, in ne vse manjše, kot bi radi videli intelektualci, tajkuni, ekonomisti, politiki in drugi, kar jih je zainteresiranih za ideološke prakse, kajti kapitalizem je najprej ideologija plus religija.

Resnično napredovanje je zato mogoče. Ne v še več izkoriščevalskega kapitalizma, pač pa v socializem oziroma komunizem. V kapitalizmu namreč ni pravičnosti ali pa je zelo čudna. Kot je rekel Engels, ko je razmišljal o pravični mezdi za pravično delo: delavec daje tako veliko in kapitalist tako malo, kolikor dovoljuje narava dogovora; to je kaj čudna vrsta pravičnosti.

Takrat bo tudi mogoče resno govoriti ne le o socialni pravičnosti, temveč tudi o demokraciji, ki ne bo zgolj mrtva črka na papirju oziroma zmožnost ljudi za izbiranje med ponujenimi dobrinami ali pa odhajanje na volitve in obkrožanje imen vedno smejočih se politikov.