Projekt Venus

Na osrednjo januarsko soboto so se mi zgodile tri imenitne stvari.

Dopoldne sem se sprehajal po gozdu svojega otroštva. Moje noge so gladko švigale čez korenine, se zanesljivo opirale na včasih majave kamne in skale ter se izogibale tudi pastem pod pol metra debelimi plastmi suhega listja, kot da vedo, kje hodijo. Ta drevesa in te kamne poznam in oni mene. Nekoliko smo se spremenili. Nekateri smo se medtem premaknili, nekateri pa tudi ne. Tega in onega ni več, marsikaj pa je novega – s tem se je moj navigacijski sistem seznanjal spotoma in spravljal nekam v tistih 90 % možganov, ki jih 'ne uporabljam'. Sicer pa pesnjenje o tem ne pomaga, kajti gre za občutek – moj občutek, ki ga lahko razume le, kdor je doživel kaj podobnega, pa še ta na svoj, ne na moj način …

Drug pesniški občutek me je preveval zvečer, ko sem gledal film Zeitgeist 3. Podoben občutek me zna obiti ob nekaterih knjigah, filmih, pesmih, ob nekaterih TED-ovih videih in (nekoliko redkeje) med pogovori z ljudmi. To je občutek olajšanja ob ugotovitvi, da nisem nor, vsi ostali pa prisebni, oziroma da niso nori vsi razen mene. To je občutek vznesenosti ob spoznanju, da nisem edini, ki vidi, da je cesar nag, da nas je ogromno in da so nekateri to že zdavnaj vzkliknili. To je občutek veselja, da je na svetu dobro tudi v večjih paketih in da lahko moje utopije morda vendarle postanejo meso …

Tretja imenitna stvar pa se je delno zgodila že med gledanjem filma, dokončno pa, še preden sem tisto noč zaspal – streznjenje. Hkrati sem dobil oseben vpogled v to, kako nastanejo vere. Projekt Venus poznam že dolgo. Vsi trije filmi, ki jih je rodil, so se me globoko dotaknili. Strinjam se s Frescovim umevanjem stanja stvari, kakršne so, in razlogov, zakaj so takšne. Čutim in slutim, da človeštvo drvi proti prepadu in da se bo slejkoprej nekaj korenito spremenilo – hote ali nehote. Raje bi videl, da hote. Ta zviti Odisej mi je toplo pihal na dušo, da sem odprl svoje srce in spustil noter Duha Časa … Ki bi notri prav lahko izpustil svojo vojsko, da me zavzame, če tako kot Trojanci ne bi poslušal Kasandre in ga nemudoma jadrno odpihnil ven. Hvala, Atena moje osebne vere!

Ne, hvala!

In kaj imam proti Projektu Venus?

1. O znanosti govori kot o vseobsegajoči, vsemogočni, popolni in nezmotljivi rešiteljici vseh naših težav – kot o bogu. Znanost je zgolj najbolj natančen postopek raziskovanja sveta, ki ga je človeštvo iznašlo. Pogosto je tudi najbolj učinkovit postopek, a ne vedno. In vsekakor ni primerna za čisto vse okoliščine.

Primer? Imate hišo, v kateri straši. Včasih škripajo vrata, včasih ne. Včasih čez stene in ogledala švigne senca, včasih ne. Včasih se kaj ponovi, včasih pa se zgodi drugje in drugače. Sestavina ponovljivosti torej odpade. Hiša tudi ni laboratorij. Če postaviš drugo, povsem enako hišo, v njej ne bo strašilo. Tudi v sosednji hiši ne straši. Sestavina kontrolnega vzorca torej odpade. Znanstveno je nemogoče dokazati, da v katerikoli hiši straši. A ko živa bitja zaznajo vzdušje v takšni hiši, pričnejo v njih potekati drugačni kemični procesi kot v drugih hišah … Vendar te zaznave v svetu strojništva (še) nimajo svojih podobnikov …

Znanost je utemeljena na raziskovanju neživih snovi. Kasneje so jo začeli uporabljati tudi za raziskovanje živih bitij, vendar le izsekov življenja, ki jih je možno v nedogled ponavljati v do potankosti opredeljenem okolju in pri tem kakšno reč odvzeti ali dodati. Znanstveni postopki so primerni zgolj za raziskovanje predvidljivih posamičnih vidikov življenja. Znanost obravnava živa bitja kot stroje, kar seveda so, ni pa sposobna teh strojev obravnavati v soodvisnosti s celotnim ustrojem žive in nežive narave, ki jih obdaja. Tega se znanstveniki zavedajo in – kot svečeniki vsake vere – sprejemajo gnile sporazume, ki jim omogočajo vtikati prste tja, kjer sicer ne bi imeli kaj iskati.

2. Posledici znanosti za vsako ceno sta strojništvo in skozenj strojniško urejanje vseh vidikov življenja. Najhujši sovražnik 'razvitih' družb je nepredvidljivost. Razvitežem se skeglja ob vsaki malenkosti, ki se ne odvija tako, kot se je že oz. kot bi se morala, če bi bilo 'vse lepo in prav'. Srh jih spreletava ob misli, da niso gospodarji svoje usode, ker se lahko kadarkoli 'nekaj zgodi' in ker bodo na koncu umrli.

In kakšno rešitev nam nudi Projekt Venus? Še več strojev! Naj nas povsem obdajajo! Naj nas nadomestijo! Naj nam vse prinesejo k riti! … In potem bomo svobodni …

3. Kot nas pouči film, vse zlo tega sveta izhaja iz enega samega vira – denarja. »Ubijmo tega hudiča in zlo bo izginilo!« Kako lepa pravljica: imamo boga Denarja in padlo angelčico Znanost, izročilu izneverjeno hčer iz njegove disfunkcionalne družine, in ko bo eden od njiju dokončno premagal drugega, bo svetu zavladala večna svetloba ali večna tema … Nekam znana pravljica …

Le kaj za boga je ušpičil tale Denar, da ga je treba zažgati na grmadi? Je grešni kozel grešen, ker je grešil ali ker so ga ljudje izbrali za grešnega? … Kozel je žival, ki se pase in uganja vragolije. Denar je preprosto in učinkovito sredstvo za odloženo menjavo dobrin. Ljudje pa tem rečem dajemo in zbijamo vrednost …

Če bi res želeli trajno dobro svoji materi Zemlji in njeni koži, prepredeni z neštetimi gubami skrbi in žalosti zaradi naših vragolij, bi morali ukiniti sebe. Čisto vseeno je namreč, česa se lotimo in s kakšnimi nameni. Česarkoli se dotaknejo naše roke, se je dotaknila smrt. Sleherni izum ali postopek, s katerim smo kdajkoli 'obogatili' svet, je morda prinesel korist nam, vsem ostalim živim bitjem, ki so bila deležna njegove 'dobrobiti', pa vedno samo škodo, razen v manjšini primerov odpravljanja predhodnih škod. Najbolj črna predvidevanja za razvoj katerekoli teh pogruntavščin bi bila blažev žegen, če bi se vsaj ta izpolnila. Zaradi naše prisotnosti na planetu ima morda (poudarek na morda) korist le nekaj vrst enoceličarjev in žuželk ter nekaj posameznih ščurkov, podgan, mačk in psov. Nihče od teh pa nas ne bi prav nič pogrešal, če se ne bi nikoli pojavili, in bi shajal tudi, če bi mi nenadoma izginili. Potem so tu še redke srečne vrste in posamezna bitja, ki jih še nismo uspeli 'obogatiti'. Vse ostale vrste živih bitij pa zaradi naše prisotnosti in našega početja živijo slabše, kot bi sicer … Če še obstajajo … Ali so 'škodljive' oziroma 'v napoto' ali pa so naše sužnje. Umetnost medvrstnega sožitja – enakovrednega in enakopravnega vzajemnega odnosa, od katerega imajo vsi vpleteni korist, v katerega prostovoljno vstopajo in lahko iz njega kadarkoli izstopijo – je bržčas prelahka dejavnost za naše stremeče možgane … Saj je tudi znotrajvrstna bolj izjema kot pravilo … Če pogledamo Zemljo kot živo bitje, smo njene rakaste celice in se razvijamo povsem v skladu z znanstvenimi izsledki glede razvoja rakastih celic. Zemlja pa se odziva (in se bo še močneje) v skladu z znanstvenimi izsledki glede vedenja imunskega ustroja do rakastih celic. Končna zmaga bo pripadla svetlobi …

In kaj o tem pravi Zeitgeist? Da lahko Zemlja brez škode trajno preživlja milijarde in milijarde teh rakavih celic več, kot jih z neznansko škodo preživlja zdaj.

4. Podobno mnenje ima o energiji. Ni težava v njeni količini, kajti proizvedemo je lahko menda neskončno ogromno. Težava naj bi bila zgolj v sedanjih načinih pridobivanja in premajhni varčnosti. Vse dejavnosti, zaradi katerih danes potrebujemo takšne neizmerne količine energije, naj bi bile v prihodnosti še bolj pomembne, vseprisotne in vseobsegajoče ter na dosegu vsake rakave celice, kjerkoli bi ta že rada zajedala površino tega ali drugih dosegljivih planetov.

Naj nam bo udobno, pa četudi zaradi tega crknemo ali uničimo vesolje!

Ali pa ja, no …

In vendar … Treba je graditi na tem, kar je in kar lahko iz tega nastane, ne pa na oblakih. Kar je, je:

1. da se velika večina ljudi pri zagovarjanju in opravičevanju svojih dejanj sklicuje na vero, vere pa ne temeljijo na resnici. Znanost temelji na resnici, njena priljubljenost narašča in je s svojim kraljestvom tostran smrti premamila že marsikaterega vernika. Če ima kdorkoli uresničljiv načrt, kako ljudi množično spreobrniti v znanostizem, bi bil izvirni greh, če bi ga pri tem oviral. V primeru uspeha bi razkorak med resnico, znansvetimi knjigami in znanstveževimi okrožnicami seveda naraščal, ampak temelj bi bil neprimerno boljši od kateregakoli doslej … Če bi se prihodnji rodovi uspeli vzdržati poskusov genocida nad neznanstvisti, bi morda nekoč prišlo celo do splošne razverovitve …

2. da ljudje skozi vso zgodovino postavljajo jasne meje med seboj in naravo na podoben način, kot jih Izraelci postavljajo med seboj in Palestinci. Rešitev za vse vpletene v obeh primerih bi bil zid, nepremakljiv in neprepusten ne le za eno ampak za obe strani. Sami ga ne znamo postaviti; če bi zadevo prepustili strojem, ki niso sebični, pa bi jim morda uspelo. Pripravljen sem podpreti karkoli, kar bi naravo zaščitilo pred nami …

3. da denar v rokah ljudi prinaša zlo. Delfini in vrane bi ga morda znali uporabljati, a mi ga ne znamo, kar smo dokazali že neštetokrat na neštete načine. Ukinitev bi torej nedvomno prinesla izboljšanje v naša življenja. Ne bi pa spremenila naše narave …

4. da ljudje ne moremo živeti brez energije. Brez kuhanja hrane bi se še dalo, brez kuhanja bivalnih prostorov pa malokje. Tudi udobju, ki ga prinaša kuhanje drugih reči, se večina ni pripravljena odpovedati, dokler ta odpoved ne postane stvar preživetja, pa še takrat samo za čas, ko je preživetje ogroženo. Na srečo smo marsikje že prešli s kurjenja lesa na nekoliko manj uničujoče vire toplote, sicer gozdov danes ne bi bilo več, nas pa tudi ne. Tvezenja o okolju popolnoma neškodljivih virih toplote so seveda lari-fari. Karkoli bi se na kateremkoli planetu dogajalo v takšnem obsegu, kot se na Zemlji dogaja ogrevanje za potrebe najbolj razširjene vrste opic, bi imelo vpliv na ta planet. Če torej želim, da med počasnim samouničevanjem ne scvremo tudi večine preostalega življa na Zemlji, ki ga doslej še nismo, sem prisiljen navijati za 'zeleno' energijo. Samoukinili se pač ne bomo …

No, pa sem dokazal, da sem pripravljen sprejemati tudi gnile kompromise … Hja, saj sem zgolj človek …

Moje ime je Gregor Hrovatin in sem človek …

Prvič objavljeno 28. 1. 2011 na Vest.si.