“Bil je običajen dan v manjšem kanadskem mestu Pumphandle in ulice so bile opustele. Časi so bili težki, vsakdo je bil zadolžen in vsi so živeli na kredit. Popotnik, ki je obiskal območje, se je peljal skozi mesto in se ustavil v motelu. Na pult je položil 100 dolarski bankovec in dejal, da želi pogledati sobe, ker bi eno morebiti tudi najel. Takoj, ko je odšel po stopnicah navzgor, je lastnik motela pograbil bankovec in stekel k svojemu sosedu mesarju, da bi poravnal svoj dolg.

Mesar je vzel denar in stekel po ulici, da bi poplačal svoj dolg prašičerejcu. Le-ta je z denarjem takoj stopil do svojega dobavitelja, lokalne zadruge. Možak v zadrugi je z bankovcem nemudoma odšel do lokalne prostitutke poplačat svoj dolg, kajti tudi ona se je soočala s težkimi časi in je svoje “storitve” ponujala na kredit.

Prostitutka je stekla do motela in lastniku poplačala svoj dolg za najem sobe. Lastnik je bankovec položil na mesto, kjer ga je odložil popotnik, ki je ravno takrat prihajal po stopnicah navzdol. Rekel je, da s sobami ni zadovoljen, pograbil bankovec za 100 dolarjev in odšel.”

To anekdoto, ki je kroži po internetu, sta v svoji knjigi Rethinking money : how new currencies turn scarcity into prosperity (Premisliti denar, kako nove valute pomanjkanje obrnejo v blaginjo) zapisala Bernard Lietaer in Jacqui Dunne (str. 24, 25). “Nihče ni ničesar proizvedel, nihče ni ničesar zaslužil. Pa vendarle se je mesto znebilo dolgov in v prihodnost je lahko zrlo z več optimizma.”

Pričujoča anekdota je izjemno poučna. Pouči nas o pravi vlogi in namenu denarja. Denar je pripomoček za (iz)menjavo oziroma kroženje dobrin in storitev. Sam po sebi nima nobene vrednosti, omogoča pa, da lahko ljudje med seboj menjajo zelo raznolike stvari in storitve. In ker denar sam po sebi nima nikakršne vrednosti, tudi ne “potrebuje” obresti.

Obresti niso “naravna” lastnost denarja, kar je vedel že Aristotel, ki je že davno tega zapisal, da “je povsem upravičeno osovraženo oderuštvo, ker pridobivanje izhaja iz samega denarja, ne pa iz namena, s katerim so iznašli denar. Denar je namreč nastal zaradi menjave, obresti pa ga povečujejo /.../, tako da je med načini kopičenja dobrin ta najbolj nenaraven (Aristotel, Politika, str. 146, GV Založba, 2010).

Današnji finančni sistem dobesedno temelji na oderuštvu. Beseda oderuštvo (oderuh, odreti in druge sorodne besede) izhaja iz indoevropskega korena dher(H), ki pomeni “odstranjevati kožo z živali” (Snoj, Slovenski etimološki slovar, MK 1997, str. 102). Danes je denar že v svojem nastanku obremenjen z obrestmi, kar pomeni, da v takšnem sistemu vedno nekomu “oderejo kožo”. Morda zveni malo arhaično, a če ostaneš brez vsega (in z visokimi dolgovi), je to tako, kot bi ti odrli kožo.

Vrednost denarja je torej v samem dejanju menjave ali dejanju za kakšen drug namen; denar lahko na primer podarimo ali nekomu nekaj kupimo. Dobrine in človekovo delo imajo vrednost, denar sam pa ne. V denarju “vidimo” vrednost samo zato, ker vemo, da nam omogoča dostop do dobrin in dela (storitev) drugih ljudi.

Obresti pa to zmožnost denarja, da omogoča izmenjavo oziroma kroženje dobrin in storitev v človeški družbi, porušijo in denarju podelijo umetno notranjo vrednost. Obresti vedno povzročijo kopičenje in zastajanje denarja, kar pripelje do bogastva redkih in pomanjkanja vseh ostalih ter neusmiljeno tekmo za dobrine.

Komplementarne oziroma alternativne valute

Bernard Lietaer denar preprosto opredeli kot »dogovor v okviru skupnosti, da se neka standardizirana stvar uporablja kot medij menjave« (Lietaer, Dunne, 2013, str. 57). Tisti, ki mislijo, da sta zlato in srebro edini pravi osnovi za denar, preprosto ne razumejo bistva denarja. Zlato in srebro sta bila več tisoč let osnovni material denarja, zato mnogi verjamejo, da vrednost denarja izhaja iz vrednosti samega materiala iz katerega je narejen.

V resnici pa je denar lahko karkoli - kuponček, žeton, papirnato potrdilo, elektronski zapis itd. - bistveno je, da ga neka skupnost sprejme kot posrednika oziroma “medij menjave”. Zato se katerakoli skupnost lahko odloči in sprejme svoj denar ter ga uporablja kot dodatno (komplementarno) plačilno sredstvo (complementary currency).

V današnjem času, ko je finančni sistem postal popolnoma izrojen in služi le še peščici hiper bogatih Zemljanov, je uvedba komplementarnih valut edino pravilno in tudi moralno dejanje. Denar, ki služi blaginji skupnosti, je povsem nekaj drugega, kot denar, kakršnega poznamo danes.