Približno do drugega ali tretjega trajno naseljenega rodu so naši predniki živeli v rodovnih skupnostih. V takšnih skupnostih so živeli tudi predljudje, predniki ljudi in opic ter predniki prvakov, zelo verjetno pa tudi njihovi predniki. Desetine milijonov let življenja v skupnostih …

Za skupnosti prvakov je značilno, da je njihova številčnost premo sorazmerna z velikostjo možganov. Ker imamo ljudje največje, so tudi naše skupnosti največje – do 150 članov. Mnoge raziskave in vsakodnevne okoliščine so dokazale, da večje skupnosti razpadajo in da so manj učinkovite. Toliko sobitij smo zmožni dobro poznati, z njimi sobivati, sodelovati, slediti njihovemu razvoju in odnosom, ki jih imajo z drugimi člani skupnosti. Več naši možgani niso zmožni sproti predelati. Če je članov več, se pričnejo drug od drugega odtujevati.

Znanstveniki niso našli lovcev in nabiralcev ali popotniških živinorejcev, ki bi trajno živeli v večjih skupnostih. To število so šele pred nekaj tisočletji presegle skupnosti obdelovalcev zemlje – prvih ljudi, ki so se nehali seliti. 'Prevelike' vaške skupnosti so seveda prav tako razpadle, ampak ljudje so še naprej živeli skupaj. Novonastale podskupnosti so si prizadevale za boljši dostop do virov. Nekatere so si ga izborile; potem so lahko izsiljevale in izkoriščale manj uspešne. Te so lahko šle 'na svoje', dokler je bilo virov dovolj. A niso vedno šle; izsiljevanje in izkoriščanje se je začelo znotraj 'žlahte', kar je vedno lažje … Ko je spomin na skupno kri izginil, je bilo pa že tako uveljavljeno, da je bilo prav tako lahko …

Podskupnosti poražencev so – zaradi nasilja, prilizovanja, ugleda in uporabnosti – gradile čedalje zahtevnejša bivališča in širše ceste ter izdelovale vedno bolj zapletena orodja. Podskupnosti zmagovalcev so si – zaradi moči, strahu, nečimrnosti in uporabnosti – izmišljevale čim bolj zahtevne pisave, obsežna pravila, zapletene bajke in učinkovitejše načine bojevanja. Tako so nastajale in zaradi tega propadale družbe. Za družbe je značilno, da se ljudje bolj kot odnosom samim posvečajo ustvarjanju okoliščin, ki naj bi te odnose omogočale in omejevale.

Zgodovina ne beleži časa pred nastankom družb. Bajeslovju se o tem nekaj sanja. Starinoslovci pletejo bajke okoli kamnov in kosti. Človekoslovci pletejo bajke okoli tistih nekaj preostalih napol 'divjakov', ki jih sočasno spreminjajo v 's(p)odobne' ljudi.

Zgodovina beleži dejanja, nehanja in običaje članov: bolj ali manj skrivnih društev; verskih redov in ločin; ljubiteljev določenih ljudi, izdelkov, storitev ali dejavnosti; umetniških in znanstvenih usmeritev; stanov in strank – reči, katerih zametke so imeli 'divjaki' zgolj za popestritev življenja. To nas zanima, to je za nas pomembno; skozi to ocenjujemo in spoznavamo ljudi; zaradi tega se z njimi družimo ali pa ne. To je vse, kar poznamo in imamo, poleg tiste peščice sorodnikov in prijateljev, s katerimi vzdržujemo stike izključno zato, ker jih imamo radi.

Odnosi ne služijo več zadovoljevanju vseh potreb. Služijo samo še zadovoljevanju osnovnih telesnih potreb, ki omogočajo preživetje. Potrebo po varnosti je nadomestila zahteva po tveganju, potrebo po pripadanju zahteva po pripadnosti, potrebo po ljubezni zahteva po spoštovanju, potrebo po ugledu zahteva po ponižnosti, potrebo po samospoštovanju zahteva po bogastvu in vplivu, potrebo po samouresničevanju pa zahteva po garanju. Zadovoljevanje potreb skozi skupnost je nadomestilo pridobivanje koristi preko skupnosti.

Nekateri sebi in drugim lažejo, da imajo radi ljudi, s katerimi sodelujejo, in oni njih. Drugi se ne slepijo, ampak razmere bolj ali manj brezčutno izkoriščajo. Namen teh skupnosti pač ni nič drugega kot zadovoljevanje koristi in telesnih potreb članov ter izkoriščanje članov drugih skupnosti in slabšanje dostopa do virov zanje.

Naše skupnosti so lažne skupnosti. Čeprav to vemo, se prepričujemo, da so prave. Saj nam nič drugega ne preostane, ker drugih ni …

Lahko spet vzpostavimo tiste prave, če se oborožimo z družboslovci, ki vedo, za kaj gre, in zaščitimo pred gospodarstveniki, ki o tem očitno nimajo pojma in ga nočejo imeti? Eni pravijo: »Vera gore premika …« Kar naj se kregajo, katero goro bodo premaknili! … Jaz pravim: »Kjer je volja, je pot …« Kam nas bo privedla, pa ne bomo videli … Naši grobovi bodo stali ob njej, ob poti v svetlo prihodnost …

Je volja ali bodo naša srca tavala v temi in se veselila kresničk? …

Prvič objavljeno 11. 1. 2011 na Vest.si.