Čeprav so mnogi ekonomisti in politiki, sicer previdno, že začeli razlagati, da se nam obeta postopno gospodarsko “okrevanje”, pa je to zgolj njihova pobožna želja. Od leta 2008, ko se je zdajšnja kriza uradno začela, nismo niti za malenkost na boljšem. Ker so politiki šest let tiščali glave v pesek in reševanje krize prepustili bankirjem (ki so jo zakuhali), smo spet na začetku, pravzaprav še na slabšem kot leta 2008.

Zadnjih šest let je “reševanje” krize namenjeno skorajda izključno finančnemu sektorju. Stimulativni ukrepi, “težki” več bilijonov oziroma več tisoč milijard dolarjev, evrov, jenov in drugih valut, so kot reka Amazonka preplavili finančne trge, kar je v zadnjih štirih letih povzročilo neverjetno rast finančnih produktov (predvsem delnic in izvedenih finančnih instrumentov). Gospodarstvo je sicer dobilo nekaj drobtinic (na primer v obliki stimulacij avtomobilski industriji), javni sektor in prebivalstvo pa samo rigorozne “varčevalne ukrepe”.

Poplava denarja na eni strani (v finančnem sektorju) in suša na drugi strani (v gospodarstvu, javnem sektorju in med prebivalstvom) je povzročila velikansko neravnovesje, ki povzroča hude družbene napetosti in konflikte.

Politiki so naivno (ali pa tudi ne) celotno ekonomijo prepustili finančnikom. Kar je popolno noro. Ideološka mantra, da se politika ne sme vmešavati v ekonomski in znotraj njega v finančni sektor, v praksi pomeni nekaj podobnega, kot če bi svoje stanovanje, vso stanovanjsko opremo in vse naprave, avto in vse svoje prihodke prepisali oziroma zaupali v upravljanje lopovu in bi od njega pričakovali, da bo poskrbel za vašo blaginjo.

Ekonomija pomeni upravljati z dobrinami v kakršnikoli obliki v dobro celotne skupnosti. Ekonomija je temelj sleherne družbene skupnosti, zato jo ni mogoče prepustiti v roke peščici globalnih lopovov, oprostite bankirjev. Šef ameriške banke Goldman Sachs Lloyd Blankfein si je dal nedavno izplačati nagrado v višini 14,7 milijona ameriških dolarjev. Politiki so zanj navadni reveži.

Ne drži, da so bankirji prevzeli politiko, pač pa so politiki bankirjem politiko preprosto prepustili oziroma podarili. Kadarkoli bi lahko sprejeli zakone, ki bi bankirjem odvzeli velikansko moč. Dolgove je mogoče preprosto odpisati, z zakoni. Obrestne mere je mogoče omejiti, z zakoni. Plače in nagrade bankirjev je mogoče drastično znižati, z zakoni. Špekulacije je mogoče obdavčiti, z zakoni. Bankirje je mogoče stlačiti v zapor, v skladu z zakoni in tako naprej.

A politiki rajši uničujejo življenja lastnih državljanov. Ukinjajo javne zdravstvene, izobraževalne in socialne storitve, z zakoni. Zmanjšujejo pravice zaposlenih in upokojencev, z zakoni. Razprodajajo javno premoženje, v skladu z zakoni in tako naprej.

Zakoni so ključno orodje politike. Nobenega razloga ni, da so napisani v prid bankirjev in proti lastnemu prebivalstvu.