Čustvovanje je eden pomembnejših, če ne celo ključnih elementov človeške osebnosti, o tem ni nobenega dvoma. Šele danes dobro razumem, kako zelo pomembna je popotnica, ki mi jo je podarila družina. Že v rani mladosti so mi, poleg ljubezni, v eno roko potisnili motorno žago, v drugo šah, pod pazduho pa Mojih šest kaznjencev Donalda Wilsona, ki je v meni vzbudila ljubezen do psihologije. Lepše popotnice si ne bi mogel želeti. Izkustvo, raziskovanje in nenehno opazovanje so moji stalni spremljevalci in ker ne obvladam univerzitetnega jezika, vam svoje ugotovitve najlažje prikažem skozi primer.

Wagner in tabula rasa

Naključje je hotelo, da sem dobil vstopnice za predstavo Leteči Holandec. Wagnerja in klasično glasbo poznam le bežno, zato sem izvedel poizkus. Hoja po robu in eksperimentiranje sta za moj osebni razvoj bistvenega pomena, zato sem se odločil, da si bom predstavo ogledal kot nepopisan list papirja. Zavestno sem pred ogledom predstave odklonil vse vsebinske študije, sodbe in kritike tega dela oziroma avtorja. Čeprav mi je bilo jasno, da »nedolžnosti« ne bo mogoče doseči, sem se ji želel vsaj približati. Kar je sledilo, lahko v eni besedi opišem kot vihar. Preplavila so me čustva in ker jih nisem želel takoj razumsko definirati, sem jim pustil prosto pot. Ko se je čustveni vihar po nekaj dneh polegel, sem začel oblikovati misli. Ustvaril sem si lastno mnenje, ki sem ga čez čas začel primerjati z ostalimi. Omenjeno popotovanje/izkustvo se je na koncu zbralo v vprašanjih in mislih, ki sem jih opisal v razmišljanju Začaran krog monoteizma. Gre za misel, ki sem jo na začetku zelo težko sprejemal, danes, po skoraj letu dni, pa se mi zdi vedno bolj zanimiva in aktualna.

Trpim, torej sem!

Če je Descartes pred stoletji izjavil »Mislim, torej sem!«, lahko zase danes trdim »Trpim, torej sem!«. Trpljenja ne zavračam, temveč ga sprejemam in ravno to trpljenje v meni ohranja upor, čustva, v meni ohranja bistvo človečnosti. In to niso tista čustva, ki jih občutite, če ste kdaj ugriznili v pest ali stali nasproti 8 mm cevi in vas je prevzel animal. Nasilja ne prenašam, tu se zame človečnost konča. Prav tako ne govorim o čustvovanju, ki tava brez razuma in nas naredi vodljive (manipulacija). Govorim o »zdravem« čustvu, ki je kakor razum sestavni del osebnosti, je gonilna sila in regenerator misli.

Če sem v preteklosti kot otrok točil solze ob obisku Dachaua, se danes stežka prebijem skozi resnične zgodbe trpljenja »naše« vojne na Bližnjem vzhodu in Afriki, kot jih opisuje denimo cenjeni novinar Boštjan Videmšek. Počutim se krivega in tudi sem. In ravno ta solza mi je pomagala razumeti in se tudi miselno upreti. Na predavanjih Dušana Rutarja »Kapitalizem kot religija – religija kot kapitalizem«, ki bi ga predlagal kot obvezno popotovanje za razumevanje problema popolne materializacije duhovnosti, so mi ravno čustva pomagala, da sem obračunal sam s sabo. Težko si je natočiti čistega vina in vse to sprejeti. Vendar sem trpel in to trpljenje (gnus do samega sebe) me je popeljalo do regeneracije misli.

Z vsako »solzo« se ponovno rodim. In to je neprecenljivo! Glavo držim pokonci daleč od peska. Gre za popoln upor misli, ki jim sledijo tudi dejanja. In dejanja so konkretna, saj sama misel še ne more spremeniti sveta.

Tujec

Opremljen z vsemi opisanimi »orodji« se v danem razumevanju realnosti počutim kot tujec. Da drvimo v popolno materialistično-deterministično prihodnost in počasi, vendar intenzivno izničujemo duhovnost, človečnost, je recept za propad vsega tistega, kar naj bi humanizem stoletja gradil. Da je papež Frančišek le »Pope Fancy«, je jasno. Njegovo poslanstvo ni temeljita reformacija kleptokratske inštitucije RKC, temveč njena kontinuiteta. Lampedusa še vedno sramotno stoji, papež Frančišek!!!! Vpetost RKC v korporacijski kanibalizem je spretno zakrita – daleč stran od oči in ušes. Dober primer je prispevek Guardiana o povezavah med Mussolinijem in RKC. Danes bomo te požrešne eskapade duhovščine v Sloveniji plačali vsi državljani in to zelo konkretno. Kako jim sploh še verjamete?? Malo jim je mar za trpljenje, ki so ga in ga še bodo povzročili. Kot ponavadi so našli grešnega kozla, tokrat Krašovca, in spretno (kot to dobro znajo) začeli zamegljevati dejstva. Medtem ko se boste do obisti najedli »čudežev« in »skromnosti«, bodo novci iz naših gozdov veselo polnili proračun podjetja RKC. »Če bi Cerkev ne znala izbrati pravega papeža, bi že zdavnaj propadla«, ironično pravi prijateljica. Lahko se le strinjam. In da ne bo pomote, obračam se na inštitucijo, ki z duhovnostjo že stoletja nima nobene zveze.

Vedno bolj očitna polarizacija na Vzhod (BRICS) in Zahod (ZDA, EU in zavezniki), zatopljena ne le v monetarno in kibernetsko vojno, temveč tudi dejansko, ki jo preko ekranov spremljamo iz udobnih naslanjačev, je le navidezna, saj oba pola določa enak cilj: kontrola nad viri! Verjeli ali ne, vračamo se daleč v preteklost, vračamo se v obdobje »vojne za ogenj«. Kdo bo kralj Marsa?  Zanimiva razlika med sicer »mono-poloma« je v naslednji točki: medtem ko je »Vzhod« represijo in popolno kontrolo ustoličil kot del političnega sistema, nam »Zahod« ponuja navidezno svobodo. Nobeno presenečenje ni, da etimologija besede Propaganda izhaja iz Krščanstva. Množična manipulacija je bila in bo njihovo glavno orodje za ohranjanje obstoja. Razumljivo, saj je edini način, kako ohraniti enoumje brez možnosti regeneracije. Edward Bernays je leta 1929 z delom Propaganda celotno tehniko uokviril, nacisti so jo izpilili in pripeljali na piedestal osnovnega političnega orodja. Po “padcu” Hitlerja so zmagovalci, enako kot vso tehnologijo in znanost, posvojili tudi to izredno močno orodje. Tako kot je raketni pogon Wernherja von Brauna skozi čas postal perfekcija, tako je tudi propaganda postala vrhunsko orodje za manipuliranje z množicami, katerega namen je predvsem popolna kontrola. Nerazumevanje izjemnega znanstveno-tehnološkega napredka ter njegovih posledic nas naredi le še bolj vodljive. Živimo v navidezni resničnosti, o tem ni dvoma.

Materializacija čustvovanja in duhovnosti nas je popolnoma ohromila in to vsekakor pomeni tudi degeneracijo kulture. Znaki iz dneva v dan postajajo bolj očitni: čustvujemo vzporedno z rastjo in padcem borznih indeksov, odvržemo tretjino pridelane hrane, gradimo koncentracijska taborišča za žrtve vojn, ki jih vodimo, in še bi lahko našteval. Za šalo si poglejte vzroke za propad Rimskega cesarstva. Kakšna asociacija? »Too big to fail«?

In vi, spoštovani bralec, tudi vi čustvujete vzporedno z rastjo borznih indeksov in s količino novcev iz bankomata? Si gradite vzporedne svetove, da bi navidezno srečni in veseli tiščali glavo v pesek, da ja ne bi bilo potrebno trpeti? Se obrnete stran vsakič, ko vam aktualni politični aparat laže v obraz in vam jemlje osnovno dostojanstvo? Ste že popolnoma materializirali svoja čustva, duhovnost? Kdo ste? Človek ali Robot? Suženj? Ste podalpsi panks ali podalpski Eichman?

Revolucija skupaj z regeneracijo in uporom misli ni le priporočljiva, temveč edini izhod! Začnimo v Sloveniji!