Ko pogovor nanese na vprašanja smrti, pridejo razlike med svobodoljubnimi in nadzoroljubnimi ljudmi najbolj do izraza. Lahko ljudje s seboj počnemo, kar hočemo? Lahko noseča ženska odloča o delu svojega telesa, ki je hkrati tudi drug človek? Smemo vplivati na čas in način lastne smrti? …

A lahko najdemo odgovore, ki bi zadovoljili nasprotujoča si stališča do teh vprašanj? Če nam to uspe, bi lahko na podoben način poiskali odgovore tudi na druge težave, glede katerih se nikakor ne moremo zmeniti. Najprej pa moramo ugotoviti, v čem so težave …

1. Mamila – palica

Mamila in zdravila, prekomerno delo, mnogoštevilni zahtevni konjički, hrup, andrenalinske dejavnosti in prepirljivost, prekratko spanje, nedejavnost in zatekanje v domišljijske svetove, opravki okoli hrane in nezdrava hrana imajo tri skupne učinke: 1. škodljivi so že v majhnih količinah; 2. manjšajo našo prisebnost in s tem polno doživljanje življenja (čeprav vsak odvisnik trdi, da mu ga ravno njegovo mamilo omogoča); 3. obenem pa počasi slabijo naše telesne in duševne zmožnosti in kakovost druženja ter nam krajšajo življenje. Gre torej za načrten samomor pri razmeroma polni zavesti, ki ga v tej ali drugi obliki izvajamo skoraj vsi ljudje …

Prva težava, ki jo vidim, je nedoslednost obravnave. V vsaki družbi so nekatere oblike omamljanja prepovedane, druge pa sprejemljive, zaželjene ali celo zahtevane. Dosledni rešitvi bi bili dve: vse dovoliti ali vse prepovedati.

Žal je večino tega nemogoče prepovedati. Marsikaj je neopazno. Marsikaj je preveč osebno. Marsikaj je tako samoumevno in vseprisotno, da bi prepoved naletela na odpor in bi bila neuspešna. To se je npr. pri nas zgodilo s prepovedjo nudenja alkoholnih pijač na športnih prireditvah. Torej bi bilo pravično vse dopustiti? Tega bi bil marsikdo vesel. Vendar je dejstvo, da gre za samouničevalno početje večine prebivalstva. To pa se pozna v ravnanju ljudi, na odnosih in vzdušju v družbi …

Duševno zrel, telesno zdrav in v družbo zadovoljivo umeščen človek ne potrebuje mamil. Tak človek ne želi umreti. Razširjenost, pogostost in jakost omamljanja na katerikoli način so boleče natančni pokazatelji (ne)zdravja posameznikov, njihovih bližnjih, družbe in človeštva …

Dosledna rešitev bi se torej namesto z omamljanjem ukvarjala z razlogi zanj. Skušala bi oblikovati družbo tako, da bi v njej našlo spodoben prostor zase kar največ ljudi, ki bi bili tako zreli in zdravi, kot se le da. Omamljanje bi se počasi odluščilo kot krasta s stare rane in ostalo bi ga le za brazgotino – tako malo, da bi si prislužilo komaj kakšno omembo, ne pa tudi zakona.

2. Splav – Prstan

Zagovorniki in nasprotniki splava govorijo drug mimo drugega: eni zagovarjajo pravico žensk do prostega razpolaganja s svojim telesom, drugi pravico otrok do življenja. To sta sami po sebi neizpodbitni in neodtujljivi pravici, ki pa v tem izjemnem primeru druga drugo izključujeta.

Tudi tu naletimo na težave v zvezi z doslednostjo: prepovedati, razen v primeru, da je ogroženo življenje matere ali pa je nosečnost posledica posilstva; dovoliti, vendar ne več kot tolikokrat pri isti ženski … Bla bla! Če je prosto razpolaganje s telesom dovoljeno enemu človeku, mora biti vsem. Če je prepovedano enemu, mora biti vsem. Potem bi morali kaznovati tudi tiste, ki niso upoštevali navodil za okrevanje po operaciji, zaradi česar je prišlo do zapletov, pa gorolazce, ki se vračajo z ozeblinami, ipdb..

Vsesplošne rešitve ni, za navdih pa se lahko ozremo k mamilom. Duševno zrela, telesno zdrava in v družbo zadovoljivo umeščena ženska ne želi splaviti, razen če je ogroženo njeno življenje; ne želi živeti z duhom svojega otroka, ampak z živim otrokom … V zadovoljivi družbi, kjer odraščajniki ne bi imeli težav pri seznanjanju s spolnostjo in bi ljudje obvladali uporabo lahko dostopnih zaščitnih sredstev, skoraj ne bi bilo neželenih nosečnosti in posilstev (pa tudi ne ljudi, ki ne celijo svojih ran in ki se omamljajo s skrajnimi življenjskimi razmerami v visokogorju). V zadovoljivi družbi bi bilo malo splavov, pa še ti bi v povprečju rešili vsaj toliko življenj, kot bi jih pogubili.

3. Samomor in evtanazija – Plašč

Ta zadeva je zelo podobna prvi. Če je ljudem dovoljeno izvajati počasen samomor – kar je nemogoče preprečiti, ker si skoraj vsi tega želijo –, jim mora biti dovoljeno izvesti tudi hitrega.

In zakaj bi tudi obsojali samomorilce? Ker si drznejo biti nesrečni? Ker želijo uveljaviti pravico do samih sebe? … Ali ker so natančen pokazatelj dobrote svojih bližnjih? Ne bi potem raje kaznovali njihovih družinskih članov, sorodnikov, prijateljev, sodelavcev in sosedov (no, če bi kaznovali sosede, bi bil verjetno marsikdo za)? Zanimiv svet: ne gledamo krivo tistih, ki delajo zlo, ampak tiste, ki z njega odgrnejo plašč nevidnosti …

Samomor pri nas ni kazniv, je pa kazniva pomoč pri njem. Siljenje že, toda zakaj pomoč? … Evtanazija je zgolj zavesten, prostovoljen, hiter samomor prisebnih, na smrt bolnih ljudi, ki ga ne morejo izvesti brez pomoči drugih. Če smo dosledni in pravični, je naša dolžnost, da jim priskrbimo pripomočke, s katerimi ga lahko izvedejo, in tako njihove možnosti izenačimo z možnostmi drugih. Pa je okoli tega takšen cirkus …

Duševno zrel, telesno zdrav in v družbo zadovoljivo umeščen človek ne želi umreti. Če pa že umira, bi mu spodobni ljudje omogočili, da to stori dostojanstveno, če želi.

Sem odkril načrt za preseganje nasprotij v družbi? Bojim se, da ne, čeprav poskus niti ni tako slab … Sem pa na tem družboslovnem najdišču nažličkal dragoceno težavo, ki povzroča mnogo naših nesporazumov – nedoslednost …

Prvič objavljeno 20. 12. 2010 na Vest.si.