Zlivanje gnojnice na moja besedila se nemoteno nadaljuje. In če rečem gnojnica, pomeni, da zlasti neartikulirano ali napol artikulirano zmerjajo. Poleg tega se sam pod svoja besedila podpisujem, medtem ko uporabljajo kritiki zgolj vzdevke, kar pomeni, da ne morem ugotoviti, kdo sploh so. O javni rabi uma, kot jo je predlagal Kant, seveda ni mogoče govoriti. Človek se mora tudi vprašati, od kod sploh potreba po zlivanju gnojnice. Klinično bi lahko ugotovil, da ljudje uporabljajo obrambne mehanizme, značilne za nezrelo vedenje, kot jih je imenoval Vaillant, ali pa nevrotične obrambne mehanizme, med katere sodi zlasti intelektualiziranje. Ljudje v vsakem primeru proizvajajo simptome, mislijo pa, da argumentirano nekoga kritizirajo. Njihova zaslepljenost je zares velika. Še večja pa je, ker ne vedo niti tega, kako zaslepljeni so.

A saj nisem presenečen. Njihovo početje je namreč predvidljivo in predvideno, kot se za obrambno vedenje tudi spodobi. V resnici je celo zabavno odkrivati, kako predvidljivi so ljudje v svojem odzivanju. Delujejo, kot bi bili polni refleksov, s katerimi branijo to, kar je imenoval Freud fantazma. In natanko za fantazme gre. Dokler jih človek ne prekorači, je pač njihov ujetnik, zato ne more misliti zunaj okvirov, pa če ima pet doktoratov. Sledi še ena zgodba iz Juge oziroma iz mojega otroštva.

Kot najstnik sem pri predmetu samoupravljanje s temelji marksizma spoznal, da ni čisto res, da je človek svoboden in da lahko dela, kar hoče. Seveda lahko odide v trgovino ali pa ne; lahko kupuje take izdelke ali pa drugačne; lahko gleda televizijo ali je ne gleda. A to s svobodo nima nobene resne zveze.

Teoretska spoznanja sem nadgradil v praksi, kot se reče. Ko sem med poletnimi počitnicami delal v tovarni, da bi zaslužil kak dinar in prispeval k družinskemu proračunu, sem razmišljal o zapisanem. Vstajal sem ob petih, ob šestih pa sem bil za strojem. Delal sem v tovarni Utok, ki je ni več, takrat pa je bila zelo ugledna doma in v tujini.

Delo za strojem je bilo naporno. Strojili smo kože, kar je pomenilo, da sem na eni strani stroja jaz s sodelavcem vstavljal kože v stroj, na drugi strani pa jih je odrasel delavec, ki je bil pač vešč tega dela, vlekel ven, da so bile ustrojene, kot je bilo treba.

Tako sem delal osem ur. Po koncu enodnevnega šihta me je bolelo vse: bolele so me roke, bolele so me noge, ker sem ves čas stal, bolel me je hrbet, ker sem osem ur ponavljal enake gibe. Vmes je bilo pol ure odmora. Lahko sem šel tudi na stranišče, kar je pomenilo dvakrat po pet minut. Ves ostali čas sem stal za strojem in delal z ritmom, ki ga je narekoval stroj. Moje pojmovanje svobode se je začelo dramatično spreminjati.

Sam sem po enem mesecu sicer lahko odšel, delavci pa so ostali; lahko bi tudi odšli, kot bi rekli neoliberalni ciniki. Nekateri so delali za takimi stroji leta in leta. Vsak dan po osem ur minus malica. Kje je tu svoboda? Vprašanje je vztrajalo in mi ni dovolilo, da bi preveč filozofiral oziroma nakladal, kot se to pač rado dogaja v najstniških letih. Toda tudi ta zgodba ima nadaljevanje.

Delavci so mi med odmori razlagali, koliko kož je treba ustrojiti na dan. Ne moreš se praskati po jajcih in jih ustrojiti, kolikor tebi paše. Takrat sem prvič slišal za normo. Izpolniti je bilo treba normo. Torej je bilo NUJNO narediti toliko in toliko. Če nisi dosegel norme, si imel probleme; poklicali so te namreč na zagovor. Obenem je bilo pomembno tudi to, da so bile kože ne le ustrojene, temveč so morale biti ustrojene na natančno določen način (pomembna je bila debelina, zlasti pa je bilo pomembno, da ni bilo lukenj).

Torej delavci niso kralji, ki delajo v tovarnah, kar hočejo in kolikor hočejo, kadar hočejo in kakor hočejo? Ne, so mi rekli, nikakor niso kralji, ki bi svobodno delali, kar bi želeli. Kdo pa potem so?

Delavci so najprej ljudje, ki znajo delati. Znajo in zmorejo. Ko se postarajo, znajo sicer več, zato pa zmorejo manj. In za stroji delajo, ker je nekdo določil normo. Niso je določili stroji, saj stroji ne mislijo. In tudi delavci je niso določili. Torej so delavci bitja, ki ustvarijo dobrine in vse drugo, ker jih je preprosto treba ustvariti, ustvarijo pa jih toliko, kot nekdo določi. Svoboda tu nima kake posebne vloge.

Meni nihče ni rekel, da moram v tovarno. Tja sem šel, ker sem imel čas, pa tudi dinarji so bili dobrodošli. Lahko bi se tudi vse poletje sončil in tvegal raka na koži ali melanom. Pa se nisem. Tudi delavci se niso sončili, ampak so delali v tovarnah, ker je preprosto treba delati. Tudi če se svobodno pretakajo kot tekočina sem in tja po svobodnih trgih, na koncu še vedno pristanejo v tovarni. In v drugi tovarni ni nič drugače kot v prvi, saj je znano, da tovarne tekmujejo med seboj za preživetje na svobodnih trgih.

Spoznaval sem, da obstajata dve vesolji. Eno je tisto v trgovinah, kjer se vse blešči in so police polne dobrin. V socializmu, ki je bil totalitaren, seveda niso bile ravno polne in bleščalo se tudi ni prav preveč, saj je bilo vse bolj sivo, toda danes je drugače, saj smo napredovali. V tem vesolju, v katerem je veliko barv, lučk in drugih ljudem prijaznih izdelkov, je potrošnik svoboden, in lahko vedno izbere, kar hoče. Čisto vsega sicer ne, ker številni nimajo dovolj denarja, ampak peščica pa lahko.

Drugo vesolje je v tovarnah in drugje, kjer nastajajo dobrine, storitve in sploh vse. Tam ni nobene svobode. Za delavce je prav gotovo ni.

Saj meni tisti mesec ni bilo težko vstajati ob petih in delati za strojem. Po nekaj dneh me tudi roke in noge niso več bolele, ker sem se pač prilagodil stroju. Sploh pa sem imel petnajst let in še vse življenje pred seboj.     

Za kratek čas sem se torej prilagodil stroju in normam, ki jih je nekdo določil. Ko sem odhajal iz tovarne, sem razmišljal, da tam za tistim strojem v hali, v kateri je obupno smrdelo po svinjskih kožah in lugih in kaj-pa-vem-po-čem-še, nikakor ne bi želel delati vse življenje. Kaj pa ljudje, ki take možnosti, da kar odkorakajo, nimajo? In kaj naj storijo danes, v naprednem kapitalizmu, v katerem se jih na en razpis za delo javi tisoč?

So pa delavci zelo pomembni člani občestev.

Pred dvema letoma sem dobil v roke knjigo s pomenljivim naslovom: The Failure of Capitalist Production: Underlying Causes of the Great Recession; spisal jo je Andrew Kliman. Seveda ne pričakujem, da jo bodo tisti, ki zlivajo gnojnico po meni, tudi prebrali. Z lahkoto napovem njihovo bodoče delovanje: še naprej bodo branili svoje fantazme, uporabljajoč take obrambne mehanizme, kot sta intelektualiziranje in pasivna agresivnost. Taka je najbolj preprosta oblika nezrelega človekovega vedenja.