Težko, dokler tudi strokovnjaki, ki proučujejo učinke konoplje ter o tem javno govorijo in pišejo, njene učinkovine površno imenujejo »tetrakabinoidi« in brez sramu izjavljajo srednjeveške nepotrjene dogme tipa: »Nekako je postala moda, da kadijo mlajši, ne. In ravno kanabis je tukaj nevaren za mlade, ne, ker, kot sem že prej omenil, zelo radi v velikem procentu lahko prehajajo na ostale droge.« (interni zdravnik Janez Tasič v oddaji Svet: Povečava: Konoplja na Kanalu A, 18. 1. 2014, ob 18.00, gl. vir: 14:40)

Točno takšnih jajc smo se naposlušali v osnovni šoli od učiteljic pred četrt stoletja, in že takrat smo jih imeli za jajca. Ne povsem, a vseeno smo temu nakladanju zaupali manj kot vrstnikom, ki so konopljo poskusili. Izgledali so enako kot prej, obnašali so se enako in njihove umske sposobnosti so ostale na isti ravni. Ni jih bilo treba peljati v norišnico, niso imeli prividov, zaradi katerih bi koga zadavili ali poleteli skozi okno, niso vsako sekundo hrepeneli po novem odmerku in naslednji dan niso razbili maminega prašička in tekli k dilerju po kaj bolj močnega. Njihovo življenje ni bilo uničeno, kvečjemu obogateno za zanimivo ali vsaj neškodljivo izkušnjo.

Največji krivec za prvo zaužitje konoplje je prav ta razkorak med naučenim nakladanjem neizkušenih odraslih in vzpodbudnim nakladanjem izkušenih vrstnikov. Vsak najstnik, ki mu šola ni uspela povsem poteptati nagona po raziskovanju sveta, v nekem obdobju začuti malone dolžnost do lastne radovednosti, da zadevo poskusi. Nekateri samo poskusijo, drugi jo potem kadijo nekaj let, tretji pa vse življenje. Najde se tudi kar nekaj takšnih, ki konopljo prvič zaužijejo potem, ko se izvijejo iz šolskega sistema in si njihova radovednost spet upa pokazati znake življenja.

Seveda se najdejo tudi tisti, ki so začeli uživati konopljo, kasneje pa še trda mamila. A za njih najbrž brez izjeme velja, da so pred trdimi mamili uživali ne le konopljo, temveč tudi alkohol in tobak, zato bi morala vzročna veza veljati tudi zanju. A ta protitrditev za zgoraj navedeno jajco je stara ravno toliko kot omenjena jajca; nisem si je izmislil jaz, ampak je ponarodela.

In kakšne so moje izkušnje s konopljo, da sem lahko zdaj pameten? Zadostne; konopljo sem občasno kadil v starosti 17–25 let. Skoraj nikoli je nisem kadil več dni zapored. Včasih me je zadela prijetno, včasih neprijetno, včasih pa sploh ne. Najpogostejši učinek je bila umirjenost in brezbrižnost. Včasih sem se za kakšne pol ure osvobodil misli, ki so me sicer obremenjevale, včasih pa je katera od njih zavzela mojo zavest in me za pol ure osvobodila tudi misli, ki me sicer niso obremenjevale. Vedno sem se zavedal svoje okolice in fizikalnih zakonov, ni pa me to vedno zanimalo. Nikoli nisem videl, slišal ali kako drugače zaznal česa, kar ne bi bilo prisotno. Imel sem ogromno večtedenskih in nekaj večmesečnih premorov, med katerimi nisem kajenja konoplje prav nič pogrešal; le priložnosti ni bilo. Prenehal sem iz dveh razlogov. Prvi je bil, da je konoplja z leti postajala vedno močnejša, vedno bolj je smrdela, njen učinek pa je bil vedno pogosteje brezvezen ali neprijeten. Drugi razlog je bil, da sem dva dni pred nekim izpitom kadil, na izpitu pa se nisem mogel spomniti odgovora na eno izmed vprašanj, kar sem glede na izkušnje z lastnimi možgani nedvoumno povezal s kajenjem. Odtlej je minilo že 11 let, in v vsem tem času nisem niti enkrat začutil želje, kaj šele neustavljive sle po kajenju. Še več; vsakič ko zavoham kadečo se konopljo, mi gre na bruhanje.

Ja, konoplja ni samo surovina za vse življenjske potrebščine in čudežno zdravilo za vse bolezni. Je tudi mamilo, ki deluje na živčni ustroj in na dolgi rok nepopravljivo slabi njegovo delovanje. Njen dim lahko povzroči raka na dihalnih poteh.

Toda živčni ustroj uničuje tudi alkohol, in to dosti huje. Lukenj v spominu in vrzeli v 'logičnem' mišljenju, ki jih povzroča na dolgi rok, se za razliko od džankijev pijanci ne zavedajo in jih niso sposobni doumeti, tudi ko jim zadevo razložiš. Raka na dihalnih poteh pa povzroča tudi kajenje tobaka; zaradi dovoljenih dodatkov, ki jih vsebuje, dosti pogosteje od konoplje.

Konoplja je sama po sebi rastlina, kot koka, mak, opij, trta in tobak (velja tudi za gobice). Kot vse rastline in glive ima zdravju koristne in škodljive sestavine. Kot pri vseh rastlinah in glivah pretirano ali neustrezno uživanje škodi zdravju. Za škodljive posledice njene rabe torej ni kriva konoplja ampak človek.

Borci za njeno pomilostitev počasi a vztrajno sproščajo odnos stroke in javnosti do nje. A preden se bo pranje možganov preteklih desetletij izkadilo, se bo na črno vzgojilo in pokadilo še veliko ton te koprivine sestrične. Kakšen žvižgač bo moral zapeti tudi o proizvajalcih zdravil, ki so si s poti spravili konopljo, zdaj pa odstranjujejo še tobak in ovirajo prodajo zdravilnih zelišč, vse z namenom, da bi si človeštvo duševne muke lajšalo zgolj z njihovimi pripravki, ne pa z nečim, kar lahko vzgojimo (in prodamo) sami.

Kako bi se jim nepovezani človečki postavili po robu? Tako, da izkoristimo konopljino rastlinsko naravo. Konoplja vendar raste kot konoplja. Poskrbimo, da ne bo šlo nobeno seme v nič! Kamorkoli gremo, vzemimo s seboj dovoljeno količino semen in jih tu in tam po dve, tri skupaj odvržimo ali zakopljimo! Nato stvar pozabimo; konoplje ne sadimo zase, ampak zanjo! To lahko počnemo na tratah pred bloki in v mestnih parkih, na svojih in tujih vrtovih in njivah, v gozdovih in gorah … Najbolje jih je metati v odročno neprehodno ščavje in na strmine, kjer jih gandžomorilci v modrem ne bodo mogli doseči in se bodo v miru množile. Ko bosta njihovo število in razprostranjenost presegla kritično mejo, jo bo nemogoče ustaviti. In takrat bo svobodna …

To sem si izmislil jaz, ampak bom ponosen, če bo ponarodelo.