1. PRENASELJENOST

Na svetu je preveč ljudi. Zasedli smo vse količkaj uporabne kotičke planeta, ostale pa spreminjamo z gradnjo poti, sečnjo lesa in rudarjenjem, razen nekaj zaščitenih območij, v katera vdiramo 'samo' zaradi turizma, nadlegovanja življa za potrebe znanosti in krivolova. Nimamo se več kam širiti. Slejkoprej se bomo pričeli krčiti. To lahko storimo prostovoljno, tako da nimamo otrok, ali pa se nam bo zgodilo – oziroma bomo storili – na kak manj prijeten način …

2. PUSTA PRIHODNOST

Narava morebiti (še) ne vrača udarca, morebiti pa ga. Morebiti si ga zadajamo tudi sami z vsemi dodatki hrani, vodi, zraku, oblačilom, bivališčem, zdravilom in čistilom, ki pred 200 leti še niso obstajali in katerih skupni učinki na naše zdravje in ekosistem so neraziskani. Skupnosti – prvobitne celice človeške družbe – razpadajo ali pa so že razpadle; mreže, ki jih vzdržujemo, večinoma ne bogatijo našega družabnega, ampak naše poslovno življenje. Razen otrok se zna malokdo družiti brez namena, načrta in pripomočkov (mašil) – še navaden klepet je za potrebe višjega koeficienta koristnosti na izrečeno besedo skoraj izgubil igro besed.

3. NEZMOŽNOST SAMOSTOJNEGA RAZISKOVANJA SVETA

Otroci se nimajo več možnosti igrati brez vmešavanja naših namenov, načrtov in pripomočkov, pogosto pa tudi nas samih. Na vasi še še, ampak v mestih … Do starosti najmanj 7 let so otroci zdržema ujetniki odraslih – ves čas najdlje nekaj metrov stran od najbližjega, ki najmanj opazuje, kaj počnejo. Ker se ne naučijo samostojno raziskovati sveta, tega tudi ne znajo in se bojijo – tudi ko odrastejo …

4. PRESTRAŠENI STARŠI

Marsikateri tak otrok je zdaj že starš. Najpogostejša beseda, ki jo slišim, kadar grem mimo kakšnega odraslega in otroka, je: »Pazi!« »Pazi, da ne boš padel!« (… ker hodiš po robu pločnika.) »Pazi tam!« (… da te ne bo kak mimoidoči pohodil.) »Pazi tu!« (… da se ne udariš.) »Pazi!« (… kar tako, ker ti že pol minute ni nihče nič rekel.) …

5. NIKOLI NE SMEŠ BITI ZADOVOLJEN

Tem izjavam je treba dodati še: »Kaj delaš?« »Zakaj to delaš?« »A bi poskusil takole?« Ker se starši bolj zavedajo svojih primanjkljajev kot svojih presežkov pri vzgoji otrok, jih vodijo na razne delavnice in tečaje k drugim odraslim, ki z njimi počnejo isto … In jih učijo, da bi se tudi oni zavedali svojih omejitev in bi jih nenehno skušali odpravljati.

6. BREZČUTNOST

Svojih omejitev pa se današnji otroci ne zavedajo, ker so jim nejasno predstavljene: nejasno pojasnjene, včasih v veljavi in včasih ne, nekje v veljavi in drugje ne. Edino, česar se res naučijo, je, kaj lahko odrasli naredijo zanje in kako to doseči. Ker so odrasli venomer dejavno prisotni, ne vedo, da bi si lahko zaželeli, naj se vsaj malo odstranijo in jih pustijo pri miru, zato si tega niti ne želijo … In odrasli so srečni …

7. NEZMOŽNOST DRUŽENJA

Otroci so tako mamini, tatini, babičini, dedkovi in tetini srčki, v resnici pa so vse prej kot srčki. So samozaverovani in sebični, brezčutni za želje in potrebe drugih, razen kadar je razumevanje njihovih želja in potreb ključ za zadovoljevanje lastnih – ja, takrat so srčki …

8. NEDRUŽABNI VRSTNIKI

Na drugi strani je še vedno ogromno otrok (ne)vzgojenih po načelih stare šole – s prisilo ali zanemarjanjem. Posledica je, da namesto z bojaznijo in iskanjem koristi vstopajo v odnose s strahom in iskanjem varnosti. So torej bolj vodljivi, kar znajo novodobni otroci še kako izkoristiti … In nadaljuje se igra moči, ki prične po nekaj letih vaje nekaterim bogatiti denarnice, nikoli pa ne obogati nobenega srčka … Prazni srčki pa bolijo, zato jih lastniki zaposlijo z delom, mamili, stalno-nekaj-početjem in televizijo, le s tem ne, kar bi jim pomagalo – z odnosi, ki samo dajejo in ničesar ne jemljejo.

Tudi če se izognete pastem takšne ali drugačne vzgoje in otroka na najboljši možen način spremljate na poti odraščanja, mu bo manjkalo, česar mu sami nikakor ne morete dati – druženje s kolikor toliko druženja sposobnimi vrstniki, s katerimi bo odkrival širine in globine odnosov in ob katerih bi se lahko razvil v samostojno osebo z lastno mrežo iskrenih prijateljev in poslovnih partnerjev.

Prvič objavljeno 3. 12. 2010 na Vest.si.