Bajke, pripovedke in pravljice, romani, povesti in pesnitve, zgodovinski učbeniki, filmi in igrice – vsi pripovedujejo o silah dobrega in zla in o njunih spopadih. Sovražni vojski sta vedno jasno določeni: razlikujeta se po domovanju, videzu, v marsikateri teh zgodb pa tudi po ravnanju. Pogosto so sile zla številčnejše, mogočnejše in bolj enotne, sile dobrega pa jih praviloma premagajo po zaslugi srčnosti in premetenosti majhne četice svojih vojakov, ki delujejo po svoje.

Kako pa je v resnici? V resnici so dobri in zli ljudje že od pamtiveka pomešani. Živijo skupaj, pogosto tudi v istem gospodinjstvu. Njihov videz je silno raznolik in po njem jih je nemogoče razvrstiti. Tudi njihovo ravnanje ni samo dobro ali zlo; nekaj od tega prevladuje, a mešanica je pri vsakomer drugačna.

Zato ima tudi za ločevanje dobrih in zlih vsakdo svoja merila. Nekateri uspejo za ta merila navdušiti druge ali pa jim jih skušajo vsiliti, zaradi česar zanje postanejo zli. Temu se uprejo, postavijo svoja merila in začarani krog je sklenjen. Pravzaprav bi bilo otročje lahko, če bi bilo treba zgolj vreči nek prstan v lavo, pa bi bilo zlo izkoreninjeno …

In vendar smo prišli do pomembnega merila: zlo = nasilje. Kdor izvaja nasilje nad drugimi, je zloben. Če bi vsak lahko počel, kar bi hotel, razen izvajal nasilje nad drugimi, bi bilo zlo izkoreninjeno. Zdaj pa se postavita dve vprašanji: »Kaj je nasilje?« in »Ali je možno živeti, ne da bi izvajali nasilje?«

Nasilje lahko zelo preprosto opredelimo kot ravnanje, ki pri drugih namerno povzroča smrt, poškodbe, bolezen ali stres. Brez nasilja lahko živimo le, če iz enačbe izvzamemo živali, rastline, glive in druga živa bitja, ki jih ceframo in pobijamo za hrano, obleke, orodje, bivališča in pohištvo. No, če bi jedli zrelo sadje, živeli v jamah in se oblačili v kože poginulih živali, bi se morda dalo tudi brez tega …

Če hočemo preživeti, moramo torej biti nasilni, kot so tudi druga živa bitja. Seveda pa žrtvam tovrstnega nasilja ne smemo kratiti pravice, da branijo svoje življenje, zdravje in duševni mir z nasiljem. Povzročanje smrti, poškodb ali stresa z namenom zavarovanja preživetja, zdravja in duševnega miru sebi oz. svojcem je torej opravičljivo nasilje in zlo. Kdor drugim povzroči kaj od tega s katerimkoli drugim namenom, pa je zloben človek.

Tako lahko ločimo pretežno dobre ljudi od pretežno zlih. Zlobni ljudje so nasilni brez nuje in prekomerno. Bolj zviti temu radi rečejo, da 'se branijo'. Vendar to počnejo, še preden so napadeni oz. ne da bi sploh bili napadeni. Dobri ljudje so nasilni, če je nujno in kolikor je nujno, in se branijo, šele ko so napadeni.

Se boste pridružili kateri od vojsk ali boste živeli po svoje? Si boste nataknili prstan ali ga boste vrgli v lavo?

Prvič objavljeno 18. 11. 2010 na Vest.si.