Tovariša Tita so vozili naokoli v razkošnih limuzinah, ki so bile največkrat črne barve; ko smo kot pionirčki stali ob cesti in mahali s papirčki, ko se je peljal mimo, nisem imel pojma, kdo je v avtu, čeprav sem imel megleno predstavo, kdo je Tito, zdelo pa se mi je tudi, da mora biti nekaj posebnega, imenitno se mi je zdelo zlasti to, da tisti dan ni bilo šole. Seveda so ga tako prevažali sem in tja, saj je bil maršal, narodni junak, ki je rekel Stalinu jebi se, lučka, in še vse drugo. Trdili so, da je močan in spreten politik, da ima torej veliko politične moči, zato se je tudi spodobilo, da so mu stregli spredaj in zadaj. Tudi današnje politike vozijo naokoli v limuzinah, ki niso vselej črne. Seveda. Socialistični časi so bili totalitarni, kar je med drugim pomenilo, da je imel Tito malo več denarja in bogastva kot moja mama. Danes so drugačni časi, zato je tudi bogastvo bistveno drugače razporejeno, saj smo napredovali v kapitalizem, v katerem se vsem cedita med in mleko. Dobro pa je tudi malo pobrskati po številkah, da ne bi ustrelili preveč kozlov.

Michael Roberts je v svojem postu z dne 23. 1. 2014 na kratko komentiral preprost empirični podatek: 85 (z besedo: petinosemdeset) ljudi ima v rokah toliko bogastva kot tri milijarde in pol onih z dna piramide. Še enkrat: polovica človeštva (tri tisoč petsto milijonov ljudi) ima v rokah manj bogastva kot petinosemdeset najbogatejših, ki jih spravite v malo večjo dnevno sobo.

Da ne bo nesporazuma: bogastvo ljudi, dobrine, kapital, denar in vse drugo je razporejeno hierarhično, v obliki piramide. Na dnu je več kot tri milijarde odraslih ljudi tega planeta. Torej bistveno več kot polovica vseh ljudi, saj morate odšteti dojenčke in najstnike. V odstotkih: 68,7. Dva pripadnika človeške rase od treh torej nimata v rokah tako rekoč ničesar.

Ponovimo: bogastvo enega odstotka najbogatejših ljudi s tega planeta tehta 110 bilijonov dolarjev – to je več kot sto tisoč milijard. Za lažjo predstavo: to je petinšestdesetkrat več, kot ima v rokah spodnja polovica Zemljanov.

Drugače pa kapitalizem nenehno napreduje in ustvarja bogastvo, ki ga je iz dneva v dan več.

Hierarhija je absolutna, kar pomeni tole. Tistih 85 odraslih ljudi, ki so težki več kot tri milijarde in pol onih z dna, bo imelo jutri še več bogastva; to se sklada s samo logiko napredovanja in razvoja. Ne bodo ga imeli več, ker so bolj pridni, verjamejo v vrednote in več delajo, jim je Bog bolj naklonjen ali pa so rojeni pod srečno zvezdo, in ljudje z dna ga ne bodo imeli manj, ker so bolj leni in živijo v Afriki, kjer so puščave in je vročina in se jim ne ljubi delati ali kaj podobno bedastega, temveč se bo vse skupaj razvijalo skladno z logiko kapitalizma, z logiko tekmovalnosti, profitabilnosti in koncentriranja kapitala oziroma bogastva. Luna nima pri tem nobene vloge, zunajzemeljska inteligentna bitja pa tudi ne.

Ko ekonomski magi, čarovniki z Wall Streeta in razni finančni analitiki doživljajo te dni orgazme ob podatkih, ki dokazujejo rast borznih indeksov in krepitev vseh mogočih oblik gospodarske rasti, ne črhnejo ne črne ne bele o tem, da se bogastvo sveta niti približno ne razdeljuje med vse ljudi in se tudi ne bo. Še manj se bo razdeljevalo pravično; o tem ne rečejo ne bev ne mev, ker bodisi ničesar ne vedo ali pa imajo zakrknjeno srce.

Prav nasprotno je res: bogastvo se bo koncentriralo zlasti v rokah onih petinosemdesetih, ker je to v naravi kapitalističnega sistema, ki deluje kot stroj ali mašina. Torej bo mogoče že v kratkem reči tole: manj kot petinosemdeset ljudi ima v rokah več bogastva kot polovica človeštva.

Gostobesedni blebetači, okravateni menedžerji, bankirji, politični povzpetniki, čarovniki in volkovi z Wall Streeta se bodo še naprej prebijali po lestvici, da bi se čim prej prebili na sam vrh. Na vrhu je 0,7 odstotka človeške rase. Sem sodi vsakdo, ki ima v rokah ali pod palcem več kot milijon ameriških dolarjev.

Prebijali se bodo, ker se želijo prebijati, želijo pa se, ker verjamejo v kapitalizem, v katerem jim je dobro postlano. Komur je tako postlano, mu bo kajpak postlano še naprej, če bo le pametno investiral ali vlagal, da bo imel zvečer več kot zjutraj.

V zadnjih petih letih, ko vsepovsod veselo ugotavljajo, kako se krepi ameriško gospodarstvo, kdo se vleče iz krize ravno ta trenutek ter kdo vse se je že dvignil in se izvlekel iz krize, se dogaja nekaj, o čemer ti lizuni seveda ne rečejo ničesar.

Izhod iz krize je na primer v ZDA omogočil enemu odstotku (1 %) najbogatejših, da so potisnili v svoje žepe 95 % vse rasti, medtem ko je v istem času 90 % ljudi postalo še bolj revnih (glej).

Je pač treba ponavljati, da si bolje zapomnimo in da podatki preidejo iz delovnega spomina v trajni spomin, zato ponovimo: gospodarska rast je samo v zadnjih nekaj letih devet Američanov od desetih naredila še revnejše, kot so bili prej.

Za konec tega zapisa se vračam k Robertsu, ki zapiše: dokler ima nekaj sto ljudi v rokah več bogastva in s tem več politične moči kot vsi drugi ljudje skupaj, preprosto ne morete pričakovati, da bodo politiki karkoli spremenili.

Lahko se nenehno prijazno smehljajo in še tako strastno vzklikajo, da bodo skupaj z nami z vsemi silami potegnili voz iz blata, da se bomo lahkotno odbili od dna kot nogometna žoga ali kot rdeč balon, da se bomo približali svetli luči na drugi strani črnega tunela, da bomo sprostili razne kreditne krče in se dvignili kot novorojeni Feniks, lahko celo iskreno verjamejo, da se bo vse to zgodilo in da se celo že dogaja, toda realna zgodba bo še vedno zelo preprosta in neusmiljeno brutalna: eden od stotih se bo res dvignil & se mu bo dvignil, res se bo odbil od dna & poletel kot Feniks & se dvigoval v nebo & doživljal orgazme, vsi drugi pa bomo tonili.

Pa ne zaradi Tita ali zaradi nihilističnega Rutarja – definitivno ne.