Moja mama, socialistična delavka – nadaljevanje
Mama, ki je bila socialistična delavka, me ni poučevala o religiji. Sama ni bila religiozna ali pa nikoli ni pokazala, da morda vendarle je. Nismo torej hodili v cerkev ali k maši. In nikoli je nisem slišal, da bi se pritoževala čez življenje, ki je bilo sicer totalitarno in sploh grozno; ne vem, kako je to zmogla. Ko sem zaključeval srednjo šolo, me je profesor samoupravljanja s temelji marksizma povabil v svoj kabinet in me prosil, naj vstopim v Zvezo komunistov. Ne vem več, zakaj me je prosil, vendar sem ga zavrnil. Nobenega smisla nisem videl v pripadnosti komunistom. Morda pa sem bil samo premlad.
A prav za mlade pravijo, da so posebej ranljiva družbena skupina, predmet lahke manipulacije in vsega drugega, s čimer se skušajo manipulatorji polastiti njihovih duš. Ni nujno, da je tako.
Nisem torej hodil niti k maši niti na sestanke komunistov. Sem pa prebiral Kardelja, ker je imel dobre ideje. In evangelije tudi, ker me je navduševal Jezus. Potem sem bral še Lenina in Marxa, pa tudi tisoč drugih avtorjev, ki so imeli prav tako dobre ideje. Doma imam danes knjižnico, v kateri je približno tri tisoč knjig. Mama ni brala. Včasih je prelistala časopis, pa radio je rada poslušala; mislim, da se je njena priljubljena oddaja imenovala Četrtkov večer domačih napevov ali nekaj takega.
Zanimale so me torej ideje. Ni me zanimalo, kdo je naš in kdo ni. Vseeno mi je bilo, ali zmagujejo vaši ali naši. Zanimala me je duhovnost, ni pa me zanimala religija. Nisem imel posluha za ideologije, željan pa sem bil resnice. Empirično vzeto, je bilo naše življenje zelo skromno, po radiu ali kasneje, ko smo dobili televizijo, po tem mediju, pa nisem slišal, da bi se ljudje za vrati domov s sekirami po glavi, z noži pod rebrca ali da bi se zadevali z drogami. Morda pa sem bil zgolj žrtev cenzure.
Z mamo sem se pogovarjal o tem in onem, večno pa sem tudi visel v kinu. Še danes ne vem, od kod je jemala denar za moj kino, čeprav velikokrat ni bilo za hrano.
Kot najstnik sem gledal italijanske filme, špageti vesterne, poslušal Morriconeja, čeprav nisem vedel, kdo sploh je, gledal burleske ob nedeljah dopoldan, Chaplina in Keatona in druge, gledal ob sredah zvečer Tarkovskega in druge ruske avtorje, Antonionija in še in še.
Po vinilne plošče je sošolec, ki je živel blizu Italije, hodil v Trst. Poslušali smo skupine, kot so Pink Floyd, Led Zeppelin, The Doors, pa izvajalce, kot so Bob Dylan, Janis Joplin, John Lee Hooker, in mnoge druge. Imel sem dolge lase, zato so me nekateri učitelji zmerjali, češ da sem punčka. Seveda me je prizadelo, saj sem bil najstnik!
Mama ni natančno vedela, zakaj moram poslušati tisto glasno glasbo, a saj tudi sam nisem vedel. Čutil sem le, da me privlači in da ne more biti nič narobe, če človek posluša glasbo. Hodil sem na jazzovske koncerte v Križanke, na Mclaughlina, pa tudi Paco de Lucia je bil večkrat v Tivoliju – jaz tudi, seveda.
V tistem nemogočem sistemu sem z veliko žlico zajemal svetovljansko kulturo, bral vse mogoče knjige in se navduševal nad Karlom Mayem, Victorjem Hugojem, prevzemal me je Dostojevski, pa Puškin, da o Nietzscheju ne govorim. Hvaležen sem materi, da me ni nikoli ovirala, obenem pa mi je pomagala, kolikor je zmogla.
Leta so minevala, politiki so govoričili in zategovali smo pas, saj smo morali nenehno varčevati. S tem je povezan droben dogodek. Ko sem imel kakih petnajst let, sem prvič slišal, da Marx ni bil marksist, nekaj let pozneje pa sem spoznal, da tudi Jezus ni bil kristjan. Zanimivo se mi je zdelo, razumel pa nisem ničesar.
Danes vem. Opustiti je treba doktrine, marksizme in krščanstva, in oditi nazaj, k začetkom, k Marxu in Jezusu na primer. To ne pomeni, da se moramo vrniti v jame, pomeni zgolj to, da moramo brati in študirati. Takrat so me prvič razglasili za bedaka, ki verjame, da mora brati knjige in študirati, da bi kaj vedel.
In sem jih bral. Bral sem jih dan in noč. Zadeva je postajala vse bolj paradoksna: vračanje k Jezusu in Marxu je pomenilo tudi vračanje k dogmam. Ne k uradnim, temveč k izvirnim, k spoznanjem, do katerih sta prišla velika moža, kar pomeni k spoznanjem, ki niso priplavala po juhi, ampak so rezultat natančnega in konsistentnega razmišljanja oziroma raziskovanja tega, kar imamo ljudje med seboj.
Noben posrednik ni potreben – končno sem dojel. O Jezusu tako ali tako vemo zelo, zelo malo. Nihče ne ve veliko. Vprašanje je, če je sploh obstajal, saj ni fizičnih dokazov za njegov obstoj. In o Marxu tudi večina ljudi ne ve ničesar. Spraševati sem se začel, zakaj je tako, saj se mi je pri dvajsetih zdelo, da bi o Jezusu in Marxu vsi morali vedeti vse.
Saj nisem mislil, da bi se moral kdo s kom strinjati. Ne gre za strinjanje, gre za preprosto poznavanje, kaj je kdo rekel, zapisal ali naredil.
Jezus na primer ni bil nikakršen pacifistični, vegetarijanski pridigar z dolgimi, valovitimi lasmi in modrimi očmi. In Marx ni bil utopični, zasanjani komunist, zaverovan v dobro ljudi. Jezus je okoli sebe zbiral učence, ki so bili družbeni marginalci, reveži brez lastnine ali pa z zelo malo lastnine; to so bili odrinjeni, izključeni, zaničevani ljudje. In Marx je veliko povedal o delavcih, o izkoriščanju delavcev, o odtujevanju tega, kar ustvarijo. Veliko delavcev je zato revnih, čeprav prav oni ustvarjajo.
Končno mi je postalo jasno: ni treba biti religiozen, da bi razumel Jezusa in mu sledil; ni treba biti pripadnik komunistov, da bi razumel Marxa in sledil ideji komunizma.
Ko sem nekaj let pozneje začel spoznavati delo enega največjih umov sodobnega časa, Noama Chomskega, sem počasi dojel, kaj pomeni, da je v resnici težko povedati, kaj je komunizem ali anarhizem, kaj je kapitalizem. Razumel sem, da so zadeve izjemno kompleksne, kar pomeni, da moram še več študirati.
Počasi pa sem tudi spoznaval, da sem pravzaprav, če čisto natančno premislim, anarhist ter da je anarhizem najboljša in najbolj pravična, poštena, resnicoljubna pot v življenju.
Kaj je torej anarhizem? Na vprašanje je tako rekoč nemogoče odgovoriti, pa vendar.
Anarhizem izhaja iz preproste zamisli: zgodovinski razvoj človeštva je mogoč le, če posamezniki svobodno razvijajo svoje potenciale. V vsaki civilizirani družbi bi morala zato vlada preprečevati oviranje takega razvijanja posameznikov in posameznic. Vsako oviranje svobode posameznika je namreč sporno in nelegitimno.
Ali drugače rečeno: svobodni ljudje bi morali imeti pravico, da sami nadzorujejo lastna življenja. Torej bi morali delavci nadzorovati proizvodnjo in distribucijo dobrin oziroma storitev, upirati bi se morali ekonomskemu izkoriščanju, občestva pa bi morala biti osredotočena na ljudi (Chomsky večkrat uporabi izraz a people centered society), ne pa na kapital in profite.Ljudje bi se morali torej upirati institucijam, ki jih omejujejo v njihovi svobodi, ki jih zastrašujejo ali kako drugače nadlegujejo (na primer prestrezajo njihova sporočila).
Na kratko: od mame, ki je bila socialistična delavka, sem podedoval poseben odnos do sveta, ki me je pripeljal do anarhizma, do spoznanja, da bi morala biti občestva ljudi svobodna, da bi morala temeljiti na medsebojnem sodelovanju, ne na tekmovanju, in da bi morali ljudje skupaj načrtovati bodočnost.
Jan 22, 2014