Je možno obvladovati čustva do te mere, da bi na ukaz vznikala in se razblinjala? Je možno uravnavati njihovo jakost, da bi ustrezala našim načrtom in okoliščinam? Ne, ni možno. Kdor trdi drugače, laže. Vsak poskus zavesti, da bi krojila voljo čustev, ima neprijetne stranske posledice. Močneje se trudimo, hujše so posledice … Samoobvladovanje je načrt, ki je obsojen na propad. Zatiranje samega sebe pač ne more voditi k zadovoljstvu in zdravju …

Največja čustvena nadloga človeštva je strah (ne v smislu 'ustrašiti se', ampak 'bati se'). Vsa druga čustva skupaj ne povzročajo toliko gorja kot strah. Strah, preoblečen v jezo, postane srd ali bes. Strah, preoblečen v žalost, postane otožnost ali depresija. Strah, preoblečen v veselje, se prelevi v objestnost ali načrtno uničevalnost. Nerazumno, neustrezno in močno pretirano vedenje pod vplivom strahu ne prizadene samo strahopetca, ampak tudi druge okoli njega. Najgrozljivejša dejanja zaradi strahu povzročijo tisti, ki skušajo dokazati, da niso strahopetci, ali niti ne vedo, da so, ker ravnajo pod vplivom nadomestnih čustev …

Eden temeljnih strahov te vrste je strah pred smrtjo. Za potrebe blaženja so si ljudje izmislili bajke, iz njih pa so vzniknila verstva, katerih prvi oltarji so bili povsod po svetu žrtveniki. Izmislili so si tudi grobnice, v katere so ob žrtvovanih truplih zlagali sila uporabne in dragocene predmete, ki bi dosti bolj koristili živim. Odkar so žrtvovanje opustili, drugoverce in druga manjvredna bitja koljejo neobredno in kjer pač nanese.

A ne bi bilo bolje, če bi se enostavno sprijaznili s smrtjo; če bi se naučili živeti s tem, da se bomo nekega dne za vse večne čase prenehali zavedati, da bomo izginili? Nemogoče? Niti ne. Strah pred smrtjo slejkoprej izgubi vsak otrok, ki ga svojci ne zastrupijo s pravljicami o posmrtnem bivanju …

Napisal sem 'izgubi', ne 'premaga'. Če bi ga skušal premagati, mu ne bi uspelo. Tega otrok seveda ne ve. Otrok se ne ukvarja s strahom, ampak s smrtjo – zato mu uspe …

Strah pred smrtjo se pojavi, ko je otrok dovolj zrel, da lahko dojame, kaj je smrt. Dosti bolj trdovratni od njega so strahovi, ki koreninijo v neprijetnih izkušnjah ali v navezanosti. S temi lahko opravi samo zrela osebnost … Postopek njihovega izgubljanja pa je isti. Če se ukvarjamo s čustvi, se ta krepijo. Če se ukvarjamo z izkušnjami, ki so ga povzročile, in tistimi, v katerih povzroča težave, bo slejkoprej izginil …

Tak temeljni strah je strah pred izgubo ljubljene osebe. Tudi ta strah je vseskozi povzročal in še povzroča gorje, le da ponavadi bolj na osebni ravni, ne na ravni celotnih ljudstev. Običajno je preoblečen v nekaj, kar čustvovalec (pogosto pa tudi njegova žrtev) imenuje ljubezen, vendar ni to. Pred začetkom odnosa je strah pred zavrnitvijo, med odnosom je ljubosumje, po koncu odnosa je sovraštvo, vseskozi pa je želja po obvladovanju: nadzoru in preoblikovanju ali uničenju.

Tudi tega strahu oz. njegovih preoblek se je mogoče rešiti z istim postopkom kot strahu pred smrtjo. Težava pa je, da z njegovim izginjanjem izginja tudi navezanost. Kdor se želi rešiti ljubosumja, obenem pa obdržati ljubezen, ne bo uspel, kajti ljubosumje nima nič opraviti z ljubeznijo. Kjer je ljubosumje, ljubezni ni. Reši se ga lahko le, kdor se hkrati reši tudi osebe, na katero je ljubosumen, oz. njo odreši sebe …

Tretji temeljni strah je strah pred neuspehom. Ta je pogosto oblečen v želje, ki se ne morejo ali nočejo uresničiti. Obstaja v dveh oblikah: kot strah pred razočaranjem, da bo uspeh drugačen od naših predstav, in kot strah pred izgubo tega, kar bi morali za uspeh žrtvovati, pa nam dosti pomeni. Ta strah ni tako uničujoč kot prejšnja dva, ker ne vzpodbuja k dejavnosti, ampak hromi. Uničujoč je predvsem za strahopetca samega.

In postopek izginjanja? Enak: pustiti strah na miru ter se raje ukvarjati z njegovimi vzroki in posledicami. Nekateri pravijo: »Skoči in plavaj!« kar je neumnost, kajti če je voda plitva, se boš poškodoval. Treba je pogledati, kako globoka je voda, kam gre tok in kje so čeri, treba je znati plavati, potem pa ja, potem je treba skočiti in plavati …

In potrebno se je sprostiti. Če poznaš vodo in znaš plavati, pa si zakrčen od strahu, boš ravno tako potonil, kot če ne bi znal …

Zakaj mnogi potonejo v drogah, ko postanejo slavni? Ker so prisiljeni plavati, niso pa sproščeni. Zakaj je Tina Maze v prejšnji sezoni zmagovala, zdaj pa ne? Ker je bila takrat sproščena, zdaj pa ni. Zakaj mnogi pari, ki leta niso mogli dobiti otrok, postanejo plodni, ko otroka posvojijo? Ker (skočijo, plavajo in) se sprostijo …

Namesto da bi jih hromil, strah pred neuspehom nekatere ljudi vzpodbuja k neprestani dejavnosti: k celodnevnemu delu ali razdajanju za druge, kar vodi v izčrpanost in čustveno izpraznjenost. Kljub vsemu trudu in samoodrekanju je resničnost pogosto prav nasprotna od karmičnih obljub novodobnih kvazigurujev, da se vse dobro povrne. Ti ljudje so kar naprej izkoriščani in zlorabljani, vendar nočejo, bolje rečeno ne upajo, zlesti iz svoje kože garačev in dobrotnikov. Na eni strani se silijo biti predani in ljubeznivi, na drugi pa si ne dovolijo biti samozaščitniški in jezni. Zaradi tega se v njih nabira grenkoba, ki jih pogosto pripelje v hude duševne stiske, celo bolezni, v določenih okoliščinah pa lahko udari ven kot čista zloba …

Zakaj ljudje garajo in se razdajajo? Ker ne upajo reči: »Ne, dovolj!« da jih ne bi kdo imel za lenuhe ali sebičneže … Zakaj se skoraj vsi ljudje spremenijo na slabše do neprepoznavnosti, ko zavzamejo vodilni položaj v službi? Ker je to tista okoliščina, ko si lahko končno dovolijo izbruhati vse, kar so si dovolili požreti, dokler so se vzpenjali … Zakaj so nekateri uveljavljeni človekoljubi sebični, oblastni in nasilni v odnosu do prijateljev in družinskih članov? Ker niso človekoljubi, ampak so častihlepneži, ki ne prenesejo, da jih kdo ne bi spoštoval …

Stoletja nazaj so alkimisti skušali iz različnih surovin izdelati zlato. Tiste, katerih misli so se vrtele okoli zlata, je zgodovina pozabila … Tisti, ki so se ukvarjali s surovinami in odnosi med njimi, pa so očetje znanosti, ki je snovni in duhovni napredek že skoraj pripeljala do točke, ko bomo lahko iz česarkoli izdelali zlato …

Kdor svojih čustev ne zatira in preoblači, ampak jih sprejema, jih razume in z njimi sodeluje, je pravi gospodar čustev.