Pred časom so bili na straneh http://www.siol.net/ (do danes že izbrisano) objavljeni rezultati spletnega natečaja za kratko zgodbo – seznam najboljših zgodb po izboru občinstva. Izsledke sem nestrpno čakal, kajti prav res me je zanimalo, kaj ljudje radi berejo …

In kaj radi berejo? Povsem očitno besedila brez vsebinskih in oblikovnih okraskov – čist, jasen, enoznačen jezik – iz katerih ni razbrati ne odkritega ne prikritega namena, cilja ali sporočila. Pisanje zaradi pisanja o ničemer zanimivem, pomembnem, vrednem ali lepem. Leposlovje brez leposlovja. Tudi nekaj drugih zgodb, ki sem jih naključno prebral, je zvesto sledilo temu obrazcu.

Pretresen nad izsledki sem skušal doumeti vzroke. Hitro sem jih našel … Ocenjevalci so skoraj zagotovo s plebiscitarno večino mlajši od 30 let, pisci pa od 40. Starejšim rodovom splet po mojem ni dovolj blizu, da bi se na njem izpostavljali v merjenja vrednem številu.

Gre torej za vzorec bodočih piscev in bralcev. To so ljudje, ki so jim v šoli leposlovje brali učitelji, doma pa so – če se je le dalo – brali povzetke. Iz besedil so potegnili, kar so zahtevali učitelji ali delovni zvezki. Na pisna vprašanja so odgovarjali z najmanjšim skupnim imenovalcem potrebnih besed ali še raje z obkroževanjem. Če so se zmotili, so v besedilu, ki se ga zaradi zaščite njihovih nežnih dušic ni dotaknilo rdeče pisalo, popravili napake. Pisali so spise in kasneje eseje na določeno temo. V gledališču in kinu, na televiziji in radiu so poslušali popačeno narečno slovenščino …

To so ljudje, ki so se v najboljšem primeru naučili pisati berljivo in razumljivo ter doumeti osnovni pomen tega, kar berejo. Besedilo med vrsticami je za večino njih nedostopno – niso se naučili gesla: »Sezam, odpri se!« s katerim bi lahko prišli do tega zaklada …

To seveda ne velja za vse, vsekakor pa za dovolj velik delež med njimi, da te veščine ne bodo mogli več načrtno prenašati na rodove svojih potomcev; preprosto ne bo dovolj učiteljev jezika in književnosti, ki bi sami to znali. Ko bomo umrli zadnji predstavniki rodu, ki smo v šoli leposlovje brali sami, naglas, drug za drugim; ga brali tudi doma, zase in za svoj užitek in ga doživljali po svoje; na pisna vprašanja odgovarjali s celimi odgovori; iz rdeče počečkanih besedil pravilno prepisovali cele povedi ali kar cela besedila; pisali proste spise ter v gledališču, kinu, na televiziji in radiu poslušali izborne mojstre knjižne materinščine … bo celotna zakladnica svetovne književnosti izgubljena za vse, razen za peščico 'čudakov' … In to kljub temu, da bo dostopna, shranjena in ohranjena bolje, kot je bila kdajkoli v zgodovini …

Prvič objavljeno 31. 10. 2010 na Vest.si.