Politiki so pokvarjeni in politika je kurba. Lastniki in menedžerji so brezčutni in pohlepni lopovi … To je naravno stanje stvari. Tako naravno je, da se o njem niti ne sprašujemo več. Kot da tako pač je in se glede tega ne da storiti ničesar … Nam, ki nismo oni, je dovoljeno, da se do neke mere pridušamo čeznje, jih ovajamo in prijavljamo. Karkoli že storimo in karkoli se zgodi, pa na koncu nasrkamo mi … Tudi to je naravno stanje stvari …

Zakaj je to naravno stanje stvari? Zato, ker je naravno stanje stvari tudi, da kritična masa ljudi dopušča, da je to naravno stanje.

To počne, ko voli pokvarjene ljudi. Res ni izbire, a tudi povpraševanje po izbiri je po poglobljenosti zelo v duhu časa: »A se pri vas da dobiti poštenega politika? … Ne? Kakšne pa imate? … Aha … No, pa mi dajte enega tega!«

Kritična masa ljudi se pusti voditi brezčutnim in pohlepnim lopovom. »Že tri mesece nismo dobili plač!« In kje ste bili pred dvema mesecema? »Na delovnem mestu.« In kje ste bili zadnja dva meseca? »Na delovnem mestu.« Zakaj? »Sicer bi nas odpustili!« In? Bi vsaj dobili nadomestilo za brezposelnost. »Ja, ampak bi bili brez dela.« E, vidite: zaradi VAS je tako, kot je. Če vam je delo bolj pomembno od plačila, plačilo pač poberejo tisti, ki jim je bolj pomembno od dela. Poberejo ga vedno več in v spregi s politiki, ki ste si jih izvolili, sproti uzakonjajo to jemalno rast, ki je sicer bolj znana pod imenom 'gospodarska rast'.

»In kaj bi lahko glede tega storili?« Hm … Marsikaj … Lahko bi stavkali ali pa vsaj ne pljuvali po tistih, ki to počnejo. Zakaj se jim ne pridružite? Ne, narobe svet – vi jim raje namenjate enake misli in besede kot tisti, zaradi katerih stavkajo. Veste, denarja je dovolj. Dokler vlada vsakih nekaj let nabavi povsem nepotrebno prevozno sredstvo, s katerega kupnino bi lahko za nekaj mesecev izkoreninili revščino v državi, je denarja dovolj. Dokler ne zamujajo izplačila plač, honorarjev, sejnin, dobičkov in drugih prejemkov politikom, lastnikom in menedžerjem, je denarja dovolj. Oni dobivajo vaš denar; zakaj niste jezni nanje? »Ker se glede tega ne da ničesar storiti.« No, pa smo v začaranem krogu …

Če vam stavkanje ni všeč, bi pa lahko dali odpoved takoj, ko ne dobite plače, in zadevo obesili na velik zvon. A to vam je najbrž še manj všeč, ker se je treba osebno izpostavljati …

Lahko bi sestavili sindikate: neplačanih, podplačanih, izkoriščanih, izsiljevanih, poniževanih, zlorabljanih, mobingiranih, tujih, brezposelnih … delavcev različnih panog ter se borili za svoje pravice in skupaj za pravice vseh. Iz sindikatov bi lahko nastale liste in stranke. »S tem je preveč dela, pa še polena bi nam metali pod noge.« Hm, a z delom pa nimate preveč dela, pri katerem vam mečejo polena pod noge?

Med kritično maso – pravzaprav bi ji bilo bolje reči nekritična masa – in ljudmi, ki nas vodijo, je velika razlika: voditelji se povezujejo, se spodbujajo, si pomagajo, se zanesejo drug na drugega, se vlečejo iz težav, drug drugemu odstranjujejo polena izpod nog, skratka SODELUJEJO. In prav zaradi sodelovanja dosegajo, kar dosegajo, in imajo, kar imajo.

Takšnega sodelovanja med nami, nevoditelji, skorajda ni. Nekaj ga je med sorodniki, a dosti manj, kot je videti. Nekaj ga je med prijatelji, vendar gre pogosto zgolj za 'prijatelje'. Včasih vznikne v majhnem kolektivu ali delu kolektiva, pa spet ponikne, ko pride zraven nekdo, ki se v brezkonfliktni vzajemnosti ne počuti udobno.

Jaz se v takšnem okolju počutim udobno. In moram priznati, da me močno mika, da bi zaradi prijetnih občutkov, ki jih doživljam, kadar z nekom resnično sodelujem, prodal dušo hudiču. Pa še denar bi dobil, dosti denarja … Vašega …

Prvič objavljeno 20. 10. 2010 na Vest.si.