Te dni smo zopet priče medijskemu poročanju o množičnem podpisovanju peticije, da se prepreči naselitev romske družine v Trnovljah v občini Celje. Prestrašeni, (kobajagi) ogroženi krajani so takoj složno sklenili zavezništvo, pozabili so na medsebojne spore, zamere, ideološke in verske razlike ter druge vaške peripetije, se združili in hitro stopili v akcijo, da bi preprečili naselitev družine v njihovi neposredni bližini.

Sedaj jim je sovrag nekaj res tako ekstremnega in nevarnega, da nam Cigan res ne more biti sosed, ne mejak. Zgodba, ki za slovensko družbo (pa tudi resnici na ljubo, večino drugih t. i. razvitih družbah) ni nič novega, posebnega in se vedno znova ponavlja, po bolj ali manj istih že dobro znanih in utečenih principih, na podlagi predsodkov, stereotipov, nenazadnje morda tudi glede na dejanske negativne izkušnje “Bližnjih srečanj tretje vrste”. Ker drugih ni? Ne, ker je složnost med sosedi različnih ras, kultur, etničnih skupin…nezanimiva tema, ne le za medije.

Ne dolgo nazaj je bil prav tako poskus, da se prepreči odprtje romske restavracije “Romani kafenava”, ki jo želi vzpostaviti društvo Epeka v sodelovanju z romskim društvom Romano Pralipe. Če bo vse steklo po planu, bo restavracija primer socialnega podjetništva, ki je financirano iz Evropskega socialnega sklada in ga podpira tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Odprtje je predvideno spomladi, bomo videli do kakšnih zapletov bo do takrat še prišlo.

Pa smo se vsi že tako privadili na samoumevnost takšnega početja, da pristojne institucije, ki so dolžne spoštovati ustavo RS in ščititi človekove pravice niti ne reagirajo več, češ, še ena lokalna zgodba, ki naj se lokalno tudi rešuje. Celo sprejema se nekakšno samopripisano pravico krajanov, da bodo na podlagi nekakšnih peticij odločali kdo bo pri njih živel in komu bo le-to prepovedano, onemogočeno, na takšen ali drugačen način. Lokalni veljaki pa so prepuščeni političnim kalkulacijam na katero stran se splača postaviti; ali jim ne bo  “dobro delo/namen” odvzelo preveč volilnih glasov.

Nihče se odločno, konkretno in jasno ne postavi proti takšnim ravnanjem, ki ne le širijo nestrpnost do drugačnih, ampak prav tako preprečujejo enakopravno uživanje/udejanjanje nekaterih temeljnih človekovih in ustavnih pravic?! S kakšno pravico si lahko neka skupnost dovoli prepovedati ali onemogočiti sobivanje družine v nekem kraju? Ali ni že samo takšno aktivno dejanje tovrstnih peticij samo po sebi izkaz očitne nestrpnosti in sovraštva, kaznivo in nezakonito?

Pa se bo “velespoštovana gospoda” le oglasila, prijela v roke Ustavo RS in tudi kaj konkretnega ukrenila? Da se že enkrat ostro obsodi takšna praksa in tovrstna dejanja, ki niso le izkazovanje sovražnega govora, ampak veliko huje in še več, saj se gre od besed k dejanjem. 14. člen, ki govori o enakosti pred zakonom, v poglavju človekove pravice in temeljne svoboščine namreč govori prav o tem, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Morda se zdi skoraj absurdno in celo tragikomično, da se sklicujem na ta člen Ustave, ko pa vemo, da se ga v vsakdanji praksi in realnosti tudi večkrat na dan krši brez kakršnihkoli posledic.

Pa imamo v državi kar nekaj institucij, ki bi bile dolžne ščititi spoštovanje tudi tega člena. Lahko začnemo kar z Ustavnim sodiščem, ki bi bilo dolžno tudi brez posebnih ustavnih pritožb in pobud opozarjati na nedopustnost posameznih ravnanj v družbi. S tem bi si lahko morda okrepilo tudi svojo moralno integriteto neodvisne institucije države. Seveda sam predsednik RS, ki se po želji za priljubljenost, zaradi PR efekta, loteva vseh vrst dela razen svojega; saj povsem zanemarja pristojnosti, ki jih ima v povezavi z zaščito državljanov ter njihovih človekovih pravic. Prav tako bi močan odziv pričakovali iz Urada varuhinje človekovih pravic, ki je kadrovsko še kako močan (na spletni strani sem na hitro naštela 37 zaposlenih) glede na učinkovitost, aktivnost in ugled te institucije v okviru svojih pristojnosti.  S prstom bom kazala tudi na vse druge, ki brezbrižno gledajo tovrstne izpade ali iz te problematike še dodatno ustvarjajo probleme, da jih lahko rešujejo v neskončnost. Seveda Romi niso Židje, nimajo lobijev in kapitala, so samo v nadlego in sramoto. Sram naj vas bo!