Najprej so bili filmi. Potem so bili filmi z napetimi trenutki. Potem so bili napeti filmi. (Na tem mestu so se vesterni dostojanstveno umaknili in bolj ali manj izumrli.) Potem so bili napeti filmi s histeričnimi trenutki. In zdaj so histerični filmi. Ni treba, da gre za grozljivko ali kriminalko; lahko je tudi komedija, risanka, romantični film ali drama. Karkoli gledate, se od uvodnega prizora do odjavne špice skoraj brez predaha vrstijo eksplozije in rušenja z ogromno in drago postransko škodo, pot glavnih junakov pa je tlakovana s trupli.

Tovrstni razvoj je lepo viden v šesterologiji o Srednjem svetu. Knjige Hobit, Bratovščina prstana, Stolpa in Kraljeva vrnitev so imele udobno razmerje med navadnimi in napetimi dogodki, histeričnih pa je bilo za vzorec. Filmi po zadnjih treh knjigah (2001-2003) so napihnili napete in histerične ter skrčili navadne, a razpon vznemirljivosti je še vedno obstajal. Le desetletje kasneje je imel prvi filmski Hobit (2012) med uničevanjem Srednjega sveta in klanjem njegovega življa le toliko predahov, da je omogočil glavnim junakom, da se za silo spoznajo. V drugem spoznavanje ni bilo več potrebno in tukaj lahko trenutke, ko glavnim junakom ne gre za nohte, štejemo v sekundah. V tretjem nas verjetno čaka preseganje drugega …

A karkoli že copra Peter Jackson, je vezan na svet, na trdna tla, ki jih je mogoče razklati, na hiše in gore, ki jih je mogoče porušiti, in na cel kup bitij, ki jih je mogoče na cel kup načinov pobiti. Biti 3 ure skrajno histeričen v takšnem ugodnem okolju ni posebno težko, sploh če imaš na voljo bogate izkušnje in mošnjo brez dna …

Ne, Hobit 3 ne bo vrhunec filmske histerije ampak zgolj zelo histeričen film. Vrhunec filmske histerije je film, ki se dogaja v okolju brez tal, brez hiš, brez gor in z dvema do enim človekom … Je film kjer ni domišljijskih pošasti in človeških zlikovcev, ki bi komurkoli stregli po življenju, zaradi česar ni streljanja, pretepanja in dirk po brezpotjih in ozkih ulicah …

Vrhunec filmske histerije je film, ki se dogaja v vesolju. V njem ni ničesar, razen razgleda na najlepše razglede, ki jih lahko ponudi mati Zemlja, kosov železnine, ki so jih poslali naši gospodarji prstanov, da vohunijo za nami, in peščice človečkov, ki povzročajo blage šume brez odmevov, ko to železnino vzdržujejo … Vrhunec filmske histerije je film, ki bi moral biti po vseh pričakovanjih umirjena lirična mojstrovina za redke dojemljive sladokusce ali pa popolna polomija. Toda Gravitacija (Gravity, 2013) ni ne eno ne drugo. Gravitacija je film, ki je Odisejo v vesolju (2001: A Space Odyssey, 1968) odrešil miru, lirike in sposobnosti lezenja pod kožo. Vse to je nadomestil s hudourniškim zaletavanjem satelitov in skoraj popolnim genocidom nad prebivalstvom Zemljine orbite – s še eno kinoosnovo za računalniške igrice.

Igrica 1: Razstreljevanje vijugajočih satelitov v orbiti z raketami zemlja-zrak. Igrica 2: Zbijanje človečkov, ki popravljajo satelit, z razbitinami drugega satelita. Igrica 3: Človečki z nahrbtnimi raketami se lovijo med razbitinami satelitov, raket in meteoritov. Lahko bi dodali tudi streljanje, mečevanje in vesoljske pošasti. Igrica 4: Uporaba gasilne naprave kot motorja in krmila za smučanje med vesoljskimi smetmi (lahko tudi izstrelki) … Možnosti so neomejene, razum je nepotreben, smisel za lepoto pa je odveč …

Zgodovina filma se je začela s Prihodom vlaka na postajo (1895). Nekaj gledalcev je histerično zbežalo iz dvorane, ker so mislili, da jih bo vlak povozil. Skoraj 120 let kasneje sta družba in film 'napredovala' do točke, ko so ljudje tako histerični, da iz dvorane zbežijo, če jih nekaj časa ne skuša nič povoziti …