Epistemološki napredek: skrivnosti kapitalizma so skrivnosti tudi za sam kapitalizem.

Medtem ko analitiki, finančni strokovnjaki, ekonomisti in vlada ponavljajo iste fraze o rasti in odbijanju od tal, ve že zdravi razum, da je to le spisek lepih želja, namenjen ljudstvu, ki se ne more uresničiti. Zakaj se ne more? Ker se ljudje, in kapitalisti so v zadnji instanci tudi ljudje, obnašajo po nekaterih zakonitostih, ki jih raziskuje psihoanaliza. Zadeva je skrajno preprosta, kot bomo videli v nadaljevanju.

Ko država v velike banke, ki so seveda prevelike, da bi padle, vloži velikanske vsote davkoplačevalskega denarja – medtem veliko malih bank in drugih potencialnih investitorjev preprosto propade –, so te seveda zadovoljne; zadovoljni so kajpak njihovi lastniki. Le kdo ne bi bil zadovoljen, če ga država nagradi, potem ko se je dolga leta vedel neodgovorno, si delil mastne nagrade za slabo opravljeno delo ali celo nedelo, ustvarjal brezno in potisnil veliko ljudi v obupen položaj! Zadovoljstvo – to je čisto preprosta psihologija, ki dopolnjuje ekonomijo; ali pa ekonomija dopolnjuje psihologijo ljudi, saj je vseeno.

Velike banke so torej zadovoljne; njihovi v kravate oblečeni privatni lastniki so skoraj srečni in na robu orgazma. In kaj naredijo? Investirajo v gospodarstvo? Pa kaj še!

Ljudje, ki vodijo banke in velike korporacije, imajo najprej zelo jasen in preprost motiv, interes, željo, potrebo, kar hočete: ohranjati se za vsako ceno pri življenju na svobodnih trgih, zaslužiti, ustvarjati profite, imeti zvečer več kot zjutraj. V kapitalizmu te potrebe in želje drugih ljudi preprosto ne zanimajo; zanimajo te le, če ti prinesejo profite. Če imaš torej veliko denarja, ga najprej odneseš – na borzo. Zakaj bi ga vlagal v druge ljudi, v človeške vire, kot jih ljubkovalno imenujejo, v nove tehnologije in znanstvene projekte, ki so tvegani, če pa je bolje poskrbeti za visoke dividende, zase torej? V kapitalizmu ljudje po definiciji skrbijo, če le morejo, seveda, vsak zase. Sebičnost zato nima nobene zveze z geni, jo pa ima z imperativom, ki se imenuje profitabilnost.

Reševanje velikih bank nezaposlenim ljudem, malim vlagateljem in delavcem nujno ne prinese dobesedno ničesar. Vsakdo v Sloveniji to ve, zato je prepričevanje v nasprotno povsem absurdno: dva milijona ljudi že nekaj let gleda, kako se valijo milijarde v banke, sami pa stojijo ob cesti praznih rok, poslušajo pravljice za lahko noč, dovoljeno pa jim je tudi mahati z zastavicami in pozdravljati elito. Pomemben del pravljice za otroke je zato tudi nenehno ponavljanje, da se bosta denar in družbeno bogastvo kar sama od sebe razdeljevala od zgoraj navzdol, če bodo imeli najbogatejši še več. V tej pravljici je kapitalizem kakor božiček, zato je tudi božič vse bolj kapitalističen.

Resnica je namreč ravno nasprotna: bogati imajo nujno še več, revni pa nujno še manj, saj se kapital po naravi koncentrira, ne pa pravično razdeljuje, kar je pokazal že Marx. Po domače: kdor ga ima, ga bo imel še več, če se ne bo obnašal povsem neodgovorno in neumno, kdor ga nima, ga tudi v prihodnosti ne bo imel, razen če bo zadel na lotu.

Vlada se spreneveda, ekonomisti pa z njo, saj si od klečeplazenja obetajo koristi (tudi tako vedenje je zelo človeško, da ne bo pomote): pomembni so veliki igralci, vsi drugi preprosto ne štejejo. Vedno je bilo tako. Desetine milijonov ljudi je povsem nepomembnih in so zgolj statistika.

Pisec teh vrstic pomni od malega popolnoma enak besednjak, ki ga je uporabljala že Milka Planinc v stari Jugi, pa kasneje Marković, danes pa Alenka: treba je varčevati, zapravljamo več, kot ustvarimo, moramo izvažati, zategovati pasove, saj smo v krizi. V desetletjih se besednjak onih na vrhu ni spremenil niti za kocino, čeprav so se medtem zamenjali družbeni sistemi, vlade, letni časi in vse drugo. V kapitalizmu se nekaj očitno nikoli ne spremeni, kot je pokazal Marx in imel prav.

Natanko za to gre: če hočete manipulirati z ljudmi, je najbolje ustvarjati vtis nenehne krize, stiske in ogroženosti. Ljudje bodo prestrašeni, depresivni in pod nenehnim stresom. To je dobro tudi za farmacijo, ki zasluži z zdravili zoper take nadloge, pa tudi za vse druge velike igralce, saj lahko delajo natanko to, kar hočejo, kajti mali ljudje kratko malo ne razumejo njihovega žargona, ki je sicer pičkin dim, toda deluje. Če ne veš, kaj se dogaja, se je pač najbolje skriti pod posteljo in upati na boljše čase, na luč na drugi strani tunela.

Da se bo kdaj kaj privalilo od zgoraj dol, do nas? Ne delajte se norca iz sebe, spoštujte se vsaj malo. Nikoli se ne bo privalilo, saj ni logike, da bi se, Robin Hood pa je tudi zgolj pravljični junak.

Vsaka možna statistika, do katere se dokopljete, vam v trenutku postreže z objektivnimi podatki, da se prepad med revnimi in bogatimi zgolj povečuje in se bo še povečeval. Amen.

Obstaja nadaljevanje. Ko eni ljudje dajejo denar drugim, se med njimi splete poseben odnos: danes sem jaz tebi naredil uslugo, jutri jo boš pa ti meni, sicer …! Kdor ni neposredno v igri, lahko le čaka in čaka in čaka. Večina od nas tako večji del življenja ali pa vse življenje zgolj nekaj čaka.

Privatizacije in deregulacije bo zato vse več, velikansko število čakajočih pa bo še večje. Več bo tudi ekonomskih kataklizem, saj je kapitalizem notranje kontradiktoren, danes pa je tudi preobtežen, zato so krize vse pogostejše in hujše.

Pomemben del množične psihologije ljudi je tudi podpiranje gospodarjev – velikih, močnih in debelih. Diskurz gospodarja pravzaprav ni mogoč brez tega dela množične psihologije. Podpiranje gospodarjev pomeni, da hlapci tiho upajo, da bo od gospodarjeve mize kaj padlo – v tem primeru pa res na vsake kvatre pada od zgoraj navzdol.

Brez zaščite države je zato večji del ljudi obsojen na klavrno životarjenje, kajti predatorski kapitalizem se odlično ujema z zakonitostmi množične psihologije, kot jih je artikuliral Freud, zato tudi ne mara države in si jo podreja, saj je ta njegov naravni sovražnik.

Problem so zato tudi ljudje, ki množično ohranjajo na prestolu svoje gospodarje, to je bankirje in druge bogate ljudi. Zaostrovanje odnosov med njimi je neizbežno, zato se bo nujno zgodilo, kar se mora zgoditi: kičaste iluzije, v katere so zapakirane družbene in sistemske kraje delavcev, se bodo nekega lepega dne preprosto podrle. Če jih ne bodo podrli ljudje, jih bodo pa naravne kataklizme.