Verjetno tudi hitreje ter bolj nevarno zase in za druge, toda izjava GG-ja ne bi bila vredna piškavega oreha, če ne bi predstavljala dobrega simptoma družbenega okolja, v katerem živimo. Okolje je namreč zblaznelo, to pa nujno zadeva čisto vsakega državljana in čisto vsako državljanko.

Ko sva nekoč s pokojnim Janezom Rugljem v njegovi delovni sobi kramljala o slovenskih pijancih, je dejal, da ti niso poseben problem, temveč je resen problem šele okolje, ki njihovo pijanskost prenaša, tolerira ali pa celo privoščljivo podpira ter jo počasi in vztrajno vgrajuje v kulturo, to je v lastni obstoj. Učinek je seveda prepoznaven: Slovenec ni pravi Slovenec, če vsaj kdaj pa kdaj ne pogleda v kozarec, oziroma dokler se ne zagleda v njegovem dnu kot v zrcalu.

Neumnost takega razmišljanja je sicer očitna, toda če je organski del kulture, ga večina ljudi ne prepozna v njegovi neumnosti, temveč ga razume kot dober izraz tega, kar je v naravi Slovencev in Slovenk: avtoblokiranost, ki potrebuje zunanjo toksično snov, da destruktivno vpliva na možgane, potem pa še na duševnost, ki se drugače ne zna sprostiti in je ves čas v krču. Tudi posledice so očitne: še malo, pa bo povprečen Slovenec popil liter alkohola na teden.  

GG izjavlja, da lahko vozi tudi pijan, dokler zaupa v svoje psihofizične zmožnosti; izjavlja tudi, da zaupa v svoje zmožnosti celo tedaj, ko je pijan. Tu ne gre za znanstveno ugotavljanje, da v pijanem stanju ne more obvladovati sebe, saj je to trivialno res, temveč gre za simptom, ki terja analizo. Saj GG ni rekel, da obvladuje sebe – rekel je, da si zaupa, kar je nekaj drugega.

Njegova izjava je namreč tipična in je pravi simptom, nad katerim bi bil navdušen Freud. A tipična ni le za pijance, temveč tudi za druge ljudi iz širšega okolja. Ta je namreč prostor, v katerem se je mogoče prepirati tudi s policijo ali z odvetniki, s sodniki, z znanstveniki in drugimi ljudmi okoli česar koli. Če se nekomu zazdi, da je dva plus dva pet, pač trdi, da je pet, potem pa grozi s tožbo vsakomur, ki se z njim ne strinja.

V takem svetu lahko vozim pijan po cesti in nadaljujem z vožnjo tudi potem, ko me ustavi policist in mi dokaže, da sem pijan. To preprosto pomeni, da ne j*** žive sile. Nad menoj enostavno ni nikogar, ki bi ga bil pripravljen poslušati, kaj šele upoštevati.

Ne gre torej za to, da se obvladujem, saj gre za to, da se ravno ne obvladujem in si še vedno popolnoma zaupam. Ali pa si zaupam še bolj!

V takem svetu namreč živimo. To je svet brez avtoritete, oziroma je lahko v njem avtoriteta vsakdo, ki ima po naključju denar, položaj in z njim moč. Tak svet je arbitraren, kar pomeni, da se lahko kadarkoli zgodi karkoli. Nikomur se ni treba omejevati, partikularno načelo pa se lahko spremeni v univerzalni imperativ. Torej: vsakdo naj se ne omejuje, da bo vse raslo. Svet, v katerem ne živimo, saj vse bolj le še životarimo, zaradi takega imperativa ne pozna in ne prenese meje. Narcisoidnost posameznikov meji na megalomanijo, zato se rojevajo tudi ideje o čudaških projektih in gigantskih investicijah, v katerimi bi poganjali gospodarsko rast. Vsaka ideja je v taki perspektivi premalo nora, premalo blazna ali premalo odštekana. Vse mora biti še bolj na poskok.

GG bo kajpak še naprej to, kar že je. Njegovo izjavljanje o aktivnem, dinamičnem človeku, ki se mu kdaj pa kdaj zgodi kak pripetljaj, kot ga imenuje, bo postalo prislovično in bo prišlo v zgodovino, morda pa celo v učbenike in priročnike. Po njej se bodo zato zgledovali številni.

Kdor dela, namreč dela tudi napake. Če torej delam napake, je to zgolj dokaz, da delam. Če vozim hitro, pomeni, da sem aktiven in hiter. V aktivnem in hitrem svetu je edino normalno biti aktiven in hiter. Ne more biti drugače. Kar je aktivno in hitro, pa ni le normalno, saj je tudi moralno.

V takem svetu se mora vse nenehno spreminjati, vse mora ves čas rasti in vsi prostori morajo biti do vrha nasičeni z dejavnostmi. Ne sme biti praznega prostora, ljudje morajo brez odmora delati, vsakdo mora želeti uspeti.

Nobene meje ni, ki bi jo upoštevali. Vsako mejo je mogoče premakniti, zato jo je tudi treba. Noben dosežek ni predober, zato ga je treba čim hitreje preseči. Presegati je treba tudi samo preseganje; človek bi moral skušati postati bolj aktiven od same aktivnosti, tako kot prašek opere perilo, da je bolj belo kot belo.

Svet se je torej podvojil. V svoji drugosti je več kot sam svet, je bolj svet, kot je bil svet kadarkoli. Človek, ki živi v njem, je zato več kot človek. Uspeh je več kot uspeh, denar je več kot denar. Na televiziji je narava bolj naravna kot v naravi. Ljudje so tam bolj človeški kot v realnem svetu. Smisel življenja je bolj smiseln kot samo življenje, ljudje so večji od njega. Odnosi med ljudmi so takrat, ko so simulirani in ponarejeni, bolj človeški, kot so bili kadarkoli v zgodovini. Ko se On redizajnira pred televizijskimi kamerami, je bolj On, kot je bil pred tem; enako velja za Njo. Njuni otroci so bolj pristni otroci, kot so otroci navadnih ljudi, ki ne živijo v podvojenem svetu.

V takem svetu živi predvsem elita. Vsi drugi ji zavidajo in skušajo narediti nekaj, da bi vstopili v njen svet. Kdor ni v njem, je seveda niko i ništa.

Sedaj je vse logično. Ko sem pijan, vozim bolje kot takrat, ko sem trezen. Ko sem bolan, sem bolj zdrav kot takrat, ko sem zdrav. Ko se obnašam nenormalno, sem bolj normalen od najbolj normalnega človeka. Ko sem aktiven in hiter in dejaven, sem vselej premalo aktiven in hiter in dejaven. Če bi se vse dogajalo s svetlobno hitrostjo, bi se dogajalo bistveno prepočasi. Če bi se svet instantno spreminjal, bi se spreminjal po polžje.

Ko me torej pijanega ustavi policija, je to zgolj neumna motnja, ki me po nepotrebnem ustavlja v mojem dinamičnem & hitrem življenju. Torej jo odženem, kot da je sitna muha.  

Na moji premočrtni poti k uspehu me nima nihče pravice ustavljati, motiti ali ovirati. Sveta bo konec prej, kot bodo vsi ljudje zaživeli na tak način. Tako je to.