TEŠ 6 kot pluralizem samoupravnih interesov

Nedavna, zelo kategorična izjava Roka Praprotnika, člana senata in namestnika predsednika senata Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) na TV Slovenija v oddaji Studio City 23. 12. 2013 o tem, da je preiskava projekta TEŠ 6 v parlamentu nepotrebna in nesmiselna, je skrb vzbujajoča. To zbuja začudenje in potrjuje domnevo  mnogih, da KPK s svoje strani ni bila pripravljena resno preiskati TEŠ 6. Zadnja izjava pa je očitno namenjena  tudi temu, da se parlamentarna preiskava vnaprej diskvalificira. Kajti ne gre dvomiti, da bodo to za njim isto ponavljali tudi novinarji v  Delu in na RTV SLO. Čeprav je absurd, da KPK, ki svojega dela ni opravila, zdaj poziva proti preiskavi v okviru DZ. Analogno velja za novinarje RTV SLO, ki svojega dela niso opravili in zdaj pozivajo proti preiskavi (Marcel Stefančič v isti oddaji). Narobe svet ali na glavo obrnjena pamet?

Sicer pa je vse politično – tudi stališča novinarjev. Seveda pa to ne pomeni, da morajo  nekatere teme ostati za parlament TABU - DOKLER BO POLITIKA JAVNA ZADEVA. Torej zadeva nas vseh, ne le pripadnikov AVANTGARDNE kolektivistične inteligence, katere skrajni domet so posplošene trditve da so »vsi krivi, vsi vpleteni«. Kar potem rezultira v podružbljanje krivde. GREŠNIK PA OSTAJA SKRIT in ANONIMEN. Zapravljeni denar pa je samo alibi za novo zapravljanje.  TEŠ6 ni samo pralnica denarja, pač pa nov opomin zgodovine nostalgikom socializma, kam  pripelje pluralizem samoupravnih – mafijskih, interesov. Zato v Sloveniji ni potrebe po uvedbi socializma, pač pa je prva naloga UVEDBA DEMOKRACIJE. 

Medijska predstava virtualne demokracije

TEŠ 6 ima več razsežnosti, dve od bistvenih sta  prav POLITIČNA razsežnost in tej podrejena MEDIJSKA neodgovornost. Oboje skupaj pa seže v polje vprašanj, ki kažejo na to, da POLITIČNE STRANKE PO DEFINICIJI NISO FUNKCIONALNO IN OPRAVILNO SPOSOBNE reševati problemov tega in takega projekta. Vendar pa nobena politika brez aktivne podpore medijev zadeve nikoli ne bi zmogla pripeljati do današnjega poraznega in racionalno neobvladljivega  stanja. Kako so funkcionirali mediji in stroka, je zelo pomembno vedeti. Raziskovalnega novinarstva na TV SLO in časopisu Delo v tem ni bilo zaznati, nasprotno bilo je zgolj propagandno novinarsko zagovorništvo. Tako je bila vsa kritika iz civilne družbe na milost in nemilost prepuščena volonterjem, ki smo bili potem od predstavnikov mafije in medijev zasmehovani in zmerjani z amaterji in samozvanimi energetiki. Ta ocena je zrcalna slika domišljave samo zaverovanosti slovenskega (tudi) novinarskega ceha, ki mu je vsako razlikovanje prenaporno in tuje, vsako preiskavo konkretne odgovornosti pa razglaša za politični eksces ene strani, vse skupaj pa zreducira na vsegliharsko maniro površnega in politično motiviranega novinarstva, kot ga demonstrira Janez Markeš v provladnem časopisu Delo. Sicer pa ne gre samo za »vsegliharstvo«, pač pa še bolj za MEDIJSKO IGRO, za permanentno virtualno predstavo VIDEZA DEMOKRACIJE, ki je v prvi vrsti namenjena NATEGOVANJU LJUDSTVA za pridobivanje volilnih glasov. V tej luknji, iz katere novinarji z redkimi izjemami ne znajo in ne zmorejo, se konča poslanstvo slovenskih medijev, ki so se pustili POLITIČNO KLONIRATI. Volivci, davkoplačevalci in potrošniki pa so v tej igri VOLILNEGA ABSURDA izključno potrošno blago. Manj ljudje vedo o stvari, bolj uporabni so, da komu nasedejo.           

Zato je tozadevna parlamentarna preiskava nujna, biti pa bo  morala dovolj natančna in vsestranska, prinesti bi morala tudi razkritje mafijskih povezav javnih funkcionarjev s projektom, ki so bolj ali manj skrite in jih na TV ekranih ni bilo pogosto zaznati. Dati pa bi morala tudi odgovor na to, kako in zakaj je projekt leta 2009 ušel z vajeti in zakaj so mediji, z redko izjemo raziskav nepravilnosti  TEŠ 6 s strani Dnevnika, v tej milijardni  igri igrali proaktivno ali učinkovito pasivno promafijaško vlogo. Nekateri od njih (Mladina, Reporter, Večer, Primorske novice) pa so se bolj kot ne, namenoma tej temi izogibali, zoperstavili so se projektu šele, ko je bilo že očitno, da je zgodba dosegla nepovratnost z izgovorom, da zaustavitev projekta »ni več možna«. To potrjuje kolektivni molk v  zdajšnji - sklepni fazi SAMOSESUVANJA PROJEKTA.

Zaustavitev projekta TEŠ 6 je bila vseskozi bogokletna beseda

Prvi dvomi v upravičenost  projekta TEŠ 6  so se v javnosti začeli  pojavljati po zahtevi banke EBRD konec leta 2008, ki je hotela izmeriti utrip lokalnega okolja. To okolje pa v našem primeru nikakor ni samo Šaleška dolina, pač pa vsa Slovenija. Prvi alarm v javnosti  je nastal pri predstavitvi dokumentacije, ki jo je na spletu objavil TEŠ, v neuradnih verzijah pa je ponujal  drugačne številke in konceptualne rešitve. Tedaj se je prvič pojavil termin NADOMESTNI BLOK za blok 6  in HLADNA REZERVA za blok 5. Kar pa je bil le piarovski trik za povsem drugačen načrt izrabe premoga, katerega bistvo je slovenska iznajdba novega energenta -  »domačega uvoženega« premoga.  

Vladna koalicija  Pahorjeve vlade je nasledila TEŠ 6, a ga je, namesto da bi ga ustavila in revidirala, spomladi leta 2009 v celoti posvojila, kljub takrat že glasnim opozorilom. Eno je celo prišlo - v aprilu 2009 od bivšega ministra za gospodarstvo A. Vizjaka. S tem ko je vlada vse kritike nonšalantno preslišala, je omogočila nadaljevanje projekta, mediji pa so, namesto da bi ga razkrivali, projekt promovirali. Na vladni strani sta bila tedaj glavna akterja minister za gospodarstvo Matej Lahovnik in finančni minister France Križanič. Z njuno režijo, ob pritrjevanju medijev, razen zelo redkih izjem,  in vsesplošnem odobravanju in molku »akademske« stroke,  je bilo kot krona vsega tudi odobreno vladno pismo podpore za posojilo EIB s predvidenim državnim poroštvom.

Tisti, ki smo na problem opozarjali, smo bili sicer glasni, vendar nemočni, saj so odprto razpravo uredniki v tiskanih medijih (na Delu in TV) dopuščali le toliko časa, dokler razprava ni začela ogrožati projekta. Vseskozi je bilo treba namreč vzdrževati primerno dozo videza demokracije. Ko pa je v DZ poroštvo za posojilo EIB za TEŠ 6 prvič padlo – to je bilo oktobra 2011–, je bilo medijske igre konec. Ponavljam, kar sem že napisal v dopisu novinarjem. V kapitalistični Avstriji se TEŠ 6 nikoli ne bi mogel zgoditi, novinarji bi ga zradirali in ustavili. V nacionalsocialistični Sloveniji, v kateri končni račun vedno plačamo davkoplačevalci in potrošniki, pa je to ne le »krasni novi svet« za nekatere in revščina za druge, ampak zakonitost in tako rekoč »naturna nujnost« delovanja sistema. V Avstriji imajo preiskovalno novinarstvo, četudi seveda ne idealno in popolno, vendar učinkovito. O čem takšnem v Sloveniji lahko le sanjamo. Slovensko dnevnopolitično »ekološko novinarstvo« je pri nas zgolj instrument  za politična obračunavanja (Markeš v Delu), njegovo zanimanje za javni interes pa ne seže preko plota medijske hiše,  v kateri so novinarji tesno povezani s projektom. V tem pogledu je TEŠ 6 lakmusov papir instrumentaliziranosti obeh vodilnih medijev (Delo, RTV SLO) ter nedelovanja in nefunkcionalnosti slovenske demokracije, ki je popačena oblika strankokracije.

Na tem mestu velja  podčrtati, da je  TEŠ 6 samo posledično okoljski, ekonomski in razvojni problem Slovenije.  TEŠ 6 je vzorčni primer nedelovanja slovenskega kapitalizma, ki ga zaznamuje tako rekoč fevdalna monopolna ureditev, s podedovano hipoteko iz 60. let prejšnjega stoletja. Prvi propadli projekt EKK Velenje datira v leto 1967. Zato tej enigmi nihče ni mogel in/ali ni hotel priti blizu. Ne vlade ne ministri. Kajti šaleška hobotnica je skoraj vedno imela odločilni vpliv na to, kdo v vladi bo minister, ki pokriva ta resor. Stranka Zares, ki je leta 2009 ta problem zaznala, je sicer problem načela, je pa bila zaradi notranje razklanosti prešibka in  zato neučinkovita. Nekaj podobnega se je zgodilo, ko je SDS oktobra leta 2011 prvič zaustavila poroštvo, ni pa v koaliciji 2012 dosledno vztrajala na pogojih za podelitev poroštva. Ker so ti pogoji kršeni, je zdaj čas za revizijo projekta. Kot rečeno, oboje kaže na nesposobnost strank za reševanje takšnega ali podobnih problemov.

Izredna seja glede TEŠ 6 in parlamentarna preiskava pa sta končno nujni tudi zato, ker je le javna razgrnitev problema sredstvo pritiska, da javnost preko preiskave  izve o številnih botrstvih in klientelizmu, ki sega celo v organe, ki bi morali izvajati nadzor. Preiskava mora razkriti na videz nedolžne igralce – na primer GZS, RčS in KPK ter urad inf. pooblaščenca. Pokazati mora, kako je slovenska etablirana družba, s civilno družbo vred,  filigransko in na stotine načinov kapilarno vgrajena v skupinske in posamične korupcijske projekte  »nacionalnega interesa«. S stroko in večinsko skorumpiranim novinarstvom vred. Pokazati mora, kako in zakaj so institucije in civilna sfera s pasivno držo, kljub drugačnemu zunanjemu videzu, v bistvu projekt podprle in ga omogočile.

Poroštva za projekt, ki je v protikorupcijski preiskavi, noben medij ni problematiziral

Zakonodajni postopek v juliju 2012  je z ekspresno hitrostjo vodil predsednik DZ Gregor Virant, ne da bi pred tem kakor koli upošteval izražene zahteve po javni predstavitvi mnenj o projektu TEŠ 6, kar bi bilo ob zakonu o poroštvu samoumevno in več kot nujno. Zgodilo pa se ni nič, oziroma še več, odbor za gospodarstvo DZ je izglasoval, da predstavitev mnenj o projektu sploh ni potrebna, čeprav so hkrati isti poslanci izjavljali, da projekta ne poznajo. Ker je bila korupcijska dimenzija projekta tedaj že znana, je bil  predsednik državnega zbora prvi poklican, da zavaruje zakonitost in transparentnost pri sprejemanju poroštvenega zakona. Zato mora biti predmet preiskave tudi njegova vloga. Tega ni storil niti  na izrecni  poziv civilne družbe. Enako nekompetentno je reagiral tudi predsednik države Danilo Türk.  Ob tem se je pokazalo, da na vrhu institucij nimamo ljudi, ki bi vodili politiko, pač pa le izvršujejo politiko drugih, to je monopolnih  interesnih skupin in s tem ohranjajo nedotaknjeno TRADICIJO MAFIJSKE KONTINUITETE.  

TEŠ 6  je predvsem problem NEDELOVANJA SLOVENSKE DEMOKRACIJE. Kapitalizem brez demokracije pa je najslabše, kar se lahko zgodi neki državi. Posebej, če je ta še mlada in brez demokratične zavesti  ljudstva. V tej zavesti prevladuje antidemokratična iluzija kolektivistične pameti, ki se na koncu izraža v zaprtem strankarskem sistemu, v katerem je resnica stvar glasovanja, ne pa empiričnih in drugih dejstev. Formalna lupina demokracije le prikriva bistvo nedelovanja sistema. Dejanski vpliv državljanov je omejen na sporadične in eksotične proteste, ki so na zunaj glasni, vendar so, kadar gre za »nevarne stvari«, skoraj povsem neučinkoviti. So zgolj blefiranje dirigirane demokracije. Izjemen dosežek tovrstnega igre pa je, ko podpredsednik KPK izjavi, da parlamentarne preiskave ne potrebujemo. Organ, ki naloge ni opravil, zdaj poziva k temu, da je ne opravijo tudi drugi. To, kot rečeno, kaže na to, da KPK s svoje strani v osnovi ni bila pripravljena resno preiskati TEŠ 6. Predvsem se je zanašala na to, da bodo njeno delo opravljali in opravili drugi.  

Čas je za uvedbo demokracije v Sloveniji

V Sloveniji je virtualnost resnična, realnost pa virtualna. Za to poskrbijo mediji. Internet je ostal edino pribežališče »oporečnikov« TEŠ 6 in  oporečnikov predstavnikom režima, režima, ki mu razkrivanje temne strani politike, stroke, medijev in mafijskih  botrov gre izjemno na živce. Zato se zdaj očitno že pripravlja  medijska ofenziva proti izredni seji državnega zbora in preiskovalni komisiji. Skratka: tudi medijsko je poskrbljeno, da se vlade menjajo,  režim pa ostaja isti. Na odprto vprašanje, »kdo vlada, če ne vlada vlada«, pa »vladajoči«  nočejo oziroma ne znajo  odgovoriti. Da vprašanje lahko ostane neodgovorjeno in se jim ni treba zagovarjati pred ljudstvom, ponovno poskrbijo mediji. Zato ni čudno, da jih je bivši predsednik Danilo Türk pred leti že pohvalil, da so »odlični«.

Odličnost po meri režima nas vodi v razkroj. To se bo pokazalo tudi v primeru preiskave TEŠ 6.    Še bolj pa po začetku njegovega obratovanja, ko bo začel proizvajati 2 izdelka, prvi je elektrika, drugi je izguba. Elektriko bomo izvažali, izgubo bomo plačali. Solidarnost bo segla v naše denarnice. V družbi, v kateri je »hlapčevstvo« z ustrahovanim ljudstvom, zgodovinsko potrjeno in preizkušeno. To ne bo nič novega. Novi bodo samo izvirni načini uveljavljanja  kolektivizma in solidarnosti, ki poveličuje partijsko-strankarsko »inteligenco«, državljane pa pušča pred vrati parlamenta. Vendar, pa je to že druga tema, ki prerašča primer TEŠ6 in sega v srž »nedelovanja« slovenskega kapitalizma brez demokracije. Primer TEŠ6 je le zunanji simptom obolelega organizma, ki mu pravimo ugrabljena država, ugrabitelji pa so nepogrešljivi senčni botri njenega propada. Demokracija pa je njihov največji sovražnik. Zato je čas za uvedbo demokracije v Sloveniji, tako, da bo ta delovala ne po logiki strankokracije, pač pa javnega in dolgoročnega interesa državljanov. Seveda pa tudi v tem primeru brez medijev ne bo šlo. Kot so nam mediji obilno pomagali v bankrot, morajo pomagati na poti iz njega. Seveda ne s skrivanjem dejstev in nasprotovanjem preiskavam, čemur kot smo videli v Studio City nasprotujejo celo »preiskovalci« sami.