Krščanska morala preganja ljudi. Ne navdihuje jih in ne daje jim upanja. Pritiska nanje in izkorišča njihove že obstoječe občutke krivde ter zmožnost za pokorno, konformistično vedenje, sledenje avtoriteti, poslušnost, boječnost, strahopetnost in odvisnost od drugih. Danes bolj kot prej potrebujemo držo ljudi, ki je prav nasprotna od te. Pokončnost in vztrajanje namreč ne preneseta klečeplazenja, dogmatskega verovanja in poslušnosti. V novem letu vam želim veliko pokončnosti.

Eden najboljši filmov leta 2013 je vsekakor film z naslovom The Butler. In eden najboljših igralcev je prav gotovo Forest Whitaker kot Cecil Gaines, ki na svoji koži izkusi, kaj pomeni biti potomec temnopoltih ameriških sužnjev, suženj na plantaži in služabnik v Beli hiši, v kateri beli aristokrati ne odločajo zgolj o usodi Američanov, temveč odločajo kar o usodi sveta. Njegova izjemnost je natanko v vztrajanju, zaradi katerega se slednjič pridruži lastnemu sinu na protestih, se mu opraviči za vse hudo, ki mu ga je povzročil, in gre skupaj z njim za nekaj časa še v zapor. Eden ključnih stavkov filma pride iz ust Ronalda Reagana: včasih pomislim, da se preprosto motim. Res se je motil v skoraj vsem. A to spoznanje za nazaj ničesar ne spremeni. Spremeni pa lahko za naprej.

Zastopal je namreč neoliberalizem, ki povsem narobe razume človekovo svobodo in individualnost. Idiosinkratičnost namreč ni individualnost. Ta je kapitalistična. Je egoistična in egocentrična. Idiosinkratičnost pomeni nekaj čisto drugega. Idiosinkratičen je bil na primer Nietzsche. Najlepše pri tem pa je, da je vplival na velikansko število ljudi. Kot Jezus Kristus, ki prav tako ni bil individualist ter bi bil danes za komunizem in proti neoliberalizmu. Kako je to mogoče?

Ključna beseda za razumevanje samega vprašanja je neponovljivost. Idiosinkratičnost človeškega bitja pomeni njegovo neponovljivost. Če drugi ljudje sledijo neponovljivosti posameznika, je to dobro v strogem pomenu besede; če so neoliberalci, je zgolj slabo.

Povezava med Jezusom in Nietzschejem nikakor ni naključna. Pravzaprav je esencialna, bistvena. Je nujna, obenem pa je tudi univerzalna in večna. Natanko v tem smislu Nietzsche ni bil antikrist, so pa antikristjani vsi tisti verniki, ki niso nikoli dojeli idiosinkratičnosti samega JK-ja.

Jezusovega delovanja sploh ne moremo dobro in do konca razumeti brez Nietzschejevega koncepta o smrti Boga. Avtonomni, neodvisni, svobodno misleči antični človek, junaški in neponovljivi posameznik ni mogoč brez smrti Boga. Sokrat sicer ne more vedeti za Jezusa, zato pa ta lahko pozna Sokrata.

Sokratovo življenje ni samotno. Prav nasprotno. Okoli sebe ima ves čas sogovorce in poslušalce. Tudi Jezus jih je imel. Nietzsche jih ni imel. Bil je samoten.

Bere Dostojevskega. Na primer Zločin in kazen. To je univerzalno delo. Nietzsche ne bi bil naklonjen fašističnim idejam. Njegova sestra Elisabeth je bila.

Fašizem je kapitalistična ideologija, zaradi katere se veliko ljudi končno poenoti in zblazni. Nietzsche je samoten in idiosinkratičen človek, zato preprosto ne bi mogel biti fašist. Obstaja notranja meja, ki tega ne dovoli.

Ko govorimo o idiosinkratičnosti, govorimo o tej meji. Brez nje ni mogoče resno govoriti o kreativnosti, ki je izraz idiosinkratičnosti človeškega bitja.

Kreativnost pomeni tudi revitaliziranje življenja. Koren besede revitaliziranje je latinska beseda vitalis, ki pomeni dvoje. Je nekaj življenjskega, je nekaj, kar daje življenje, in je nekaj, kar ga prejema. Življenja ne ukaluplja, ne klasificira in ne razvršča ga. Pomeni odpiranje življenju. Zaradi odpiranja življenju je to, kar se odpira, polno življenja. In ko je polno življenja, ga lahko daje. Kreativen človek je zato prevodnik, posrednik med življenjem in življenjem. Življenje ga torej potrebuje.

Krščanstvo je nasprotje od zapisanega. Za vernike je človek grešno bitje, zato zaničujejo telo, duh pa mora biti po njihovem mnenju ujet v dogme. Krščanstvo zato človeka popolnoma ukaluplja in mu ne dovoli, da bi bil kreativen, da bi slavil življenje in se mu odpiral. V krščanstvu mora biti človek zaprt in zadrt, obremenjen z občutki krivde.

Svoboden človek ni obremenjen z občutki krivde. Nietzsche je zato najtesnejši Freudov somišljenik. Normalen človek je kreativen, pravi Freud, je poln življenja, je vitalen, je odprt do življenja in ga daje drugim ljudem.  

JK, ki je prišel z mečem, da razdeli, poudarja pomen človeške ljubezni, toda ljubezen ne more obstajati brez odpiranja življenju in neskončnemu. Ljubezen zato nikoli ni samo ljubezen, saj je kar najtesneje prepletena s trpljenjem, ki je v samem jedru človeških eksistenc. In če je kdo na tem svetu kdaj spoznal globino trpljenja, je bil to vsekakor prav JK. Toda že Stari so vedeli, da življenje ni zgolj veselje. Nobeno naključje zato ni, da ima prva Nietzschejeva knjiga naslov Rojstvo tragedije iz duha glasbe. Življenja zato ne bi smeli racionalizirati, pravi Nietzsche. In ima prav: odpiranje življenju ni racionaliziranje le-tega, temveč je poglabljanje, je tudi spuščanje v brezno.

Od koder se je mogoče vračati. Večno vračanje, o katerem govori Nietzsche, je zato tudi odpiranje neskončnemu, zato je na njem nekaj neskončnega. Človeško bitje je vitalno, ko je odprto do neskončnosti, ko zaznava in dojema neskončnost svojega življenja in samega sebe.

Eksistenca človeških bitij zajema tudi trpljenje. Sokrat, JK in Nietzsche to vedo. V tem je nekaj tragičnega, toda to še ni razlog, da naredimo samomor. Ravno nasprotno. To je radostna novica.

Radost spremlja spoznanje, za katero je zmožen vsak človek. To je spoznanje o smrti Boga. V tem spoznanju ni ničesar žalostnega, temveč je nekaj veselega, radostnega. Prav Nietzsche pokaže, zakaj je tako.

Morala in etika namreč ostajata. Bog ne jamči niti za eno niti za drugo. Človek je moralen in etičen, čeprav je Bog mrtev. Zmožen je za eno in za drugo; v tem je nekaj veličastnega. Toda zmožen je natanko tako, kot je pokazal Kant: sam si lahko naloži odgovornost za lastno ravnanje, to pa tudi mora narediti.

JK pričuje za isto. Umre na križu, toda vrne se kot egalitarni sveti duh. Ničesar ni izgubljenega, nobenega razloga ni za jokanje in stokanje. Prav nasprotno je res: JK kot egalitarni sveti duh je vesela novica.

Krščanska morala, ki jo zagovarja in zastopa sam JK, ki umre na križu, ni morala dogem, občutkov krivde, poslušnosti in konformizma. Ne, to je morala idiosinkratičnosti, neponovljivosti človeškega bitja, je morala egalitarnosti. To ni morala hierarhičnih odnosov in brezpogojnega uboganja onih, ki so zgoraj. To je morala kreativnosti in pogumnih dejanj, izvirnih idej in neponovljivih gest. Je slavljenje življenja v njegovi radikalni odprtosti in neskončnosti, je morala skromnosti, ne razsipavanja.

Prehod od enih vrednot k drugim imenuje Nietzsche prevrednotenje vseh vrednot. In natanko za to gre.