„…tisti pa, ki ni zmožen živeti v skupnosti ali pa zaradi svoje samozadostnosti ničesar ne potrebuje, ni del polis: je bodisi zver bodisi bog. V vseh ljudeh torej po naravi obstaja nagon po takšni skupnosti; …“ (Aristotel, Politika, 1253a)

Smo ljudje res sebični posamezniki, ki želimo poskrbeti predvsem zase in morda še za svoje bližnje? Tako namreč trdijo ekonomisti vsaj od Adama Smitha naprej. To naj bi izhajalo iz človekove narave. Danes na tej predpostavki sloni celotni ekonomski sistem in posledično tudi družba kot celota.

A to preprosto ne drži. Človek je po svoji naravi globoko socialno oziroma družbeno in družabno bitje. O tem je pred več kot dvema tisočletjema govoril že filozof Aristotel, danes pa mu pritrjujejo nevroznanstveniki. Ne samo, da smo ljudje družbena (socialna) bitja, temveč smo po svoji naravi altruistični oziroma nesebični, empatični in želimo sodelovati z drugimi. Še več, potreba po družbeni pripadnosti je človekova najosnovnejša potreba.

Mathew Lieberman v svoji knjigi Družbeni, zakaj so naši možgani opremljeni za povezanost (Social, Why Our Brains Are Wired to Connect) pravi, da so človeški možgani dobesedno ustvarjeni za skupno bivanje; sebičnost in individualnost nista človekovi naravni lastnosti, pač pa povezanost, sodelovanje, skrb za drugega in empatija.

Čeprav smo prepričani, da smo postali najuspešnejša vrsta na planetu predvsem zaradi naše zmožnosti abstraktnega mišljenja, pa je vse več dokazov, da smo uspešni zaradi naše »zmožnosti razmišljati družbeno«, pravi dr. Lieberman. Človeški možgani so se v dolgi evoluciji prilagodili v smeri »povečanja naše zmožnosti predvidevanja, kaj se dogaja v možganih drugih, da bi lahko bolje koordinirali medsebojne aktivnosti in sodelovali z drugimi ljudmi«.

Ni naključje, da so tako imenovana družbena omrežja, kot je na primer Facebook, tako popularna, saj so podobna »družbena omrežja tudi v naših možganih«. Želimo biti povezani; želimo, da smo komu všeč (da nas »všečkajo«); da nas kdo pohvali; da s kom delimo svoje misli, ideje, dogodke itd. Četudi so takšna prijateljstva pogosto samo virtualna, so odraz naše globoke potrebe po povezanosti oziroma družbenosti in družabnosti. »Mi vsi imamo potrebo po pripadanju. Znamenja, da nas imajo drugi radi, nas občudujejo in nas ljubijo so osrednjega pomena za našo blaginjo,« pravi avtor knjige. Človeški možgani so ustvarjeni, da pripadamo.

Za človeškega »mladiča«, pa tudi kasneje v življenju, je ključnega pomena, da nekdo (po)skrbi zanj. Zaradi popolne nezmožnosti samostojnega preživetja v zgodnjih letih, je povezanost z drugimi temeljna potreba vsakega človeškega bitja. Prav tako življenje v velikih skupnostih ni nekaj samoumevnega, zato smo razvili tako imenovane »družbene možgane«. Imeti skromno družbeno omrežje je dobesedno tako slabo za naše zdravje, kot pokaditi dve škatlici cigaret na dan, pravi dr. Lieberman.

Ko naši možgani (oziroma mi sami) niso osredotočeni na določeno nalogo, se »preklopijo« na tako imenovano nevtralno omrežje (default network), ki »podpira socialno kognicijo (mišljenje)«. Ti obsežni predeli možgan »predelujejo« in »obdelujejo« naše kompleksno družbeno življenje. Skrb za druge, sodelovanje, »branje« misli drugih, empatija – so rezultat dolgotrajne evolucije, s preučevanjem naših možgan, odkrivajo nevroznanstveniki.

Največje ideje praviloma niso rezultat trdega individualnega dela, temveč »skorajda vedno zahtevajo timsko delo, da se lahko udejanijo.« Takšen primer je na primer nedavno odkritje temeljnih delcev v znanstvenem središču CERN, kar je rezultat skupnega dela tisočih znanstvenikov in tehnoloških strokovnjakov iz vsega sveta.

V naših možganih si fizična in družbena bolečina (v naših medsebojnih odnosih) delita skupne nevrokognitivne procese, prav tako si skupne procese delijo fizično in družbeno nagrajevanje. Če imamo na primer radi čokolado, se aktivirajo isti deli možganov, “kot v primeru, ko z nami ravnajo pošteno«, zato avtor pravi, da ima »poštenost isti okus kot čokolada«. Ista možganska območja »nagrajevanja« se aktivirajo tudi, če drugim »damo svoj denar, da bi jim pomagali«.

Tako zelo razširjena »ideja« človekove sebične in individualne narave je torej predvsem rezultat ekonomske ideologije, ki izhaja iz začetka vzpona kapitalizma, ne pa iz človekove prave narave. Kapitalistična ekonomija za svoj uspeh potrebuje med seboj ločene posameznike, ki jih skrbi le lastna blaginja in med seboj neusmiljeno tekmujejo na trgu dela, znanja, dobrin, storitev.

Vendar je človek postal uspešen, ker z drugimi sodeluje, skrbi zanje in z njimi deli svoje znanje, dobrine, srečo, veselje in tako dalje. Čas je, da v skladu s temi spoznanji preobrazimo naše ekonomske odnose in ekonomske institucije ter s tem spremenimo tudi celotno družbo.