Verniki imajo svečenike. Sledilci duhovnih praks imajo guruje. Neverniki nismo imeli nikogar, dokler se Richard Dawkins ni lotil povezovanja ljudi v boju proti brezumju nadnaravnega. G. Dawkins je evolucijski biolog, ki z živahnim jezikom na preprost način pojasnjuje razvoj življenja na Zemlji brez uporabe nadnaravnih sil. Poleg tega že vrsto let z znanstvenimi dokazi izpodbija (prazno)verske blebetarije 'duhovnih' skrajnežev. A ko je v svoji knjigi Sebični gen omenil meme, je (zdi se mi, da nevede in nehote) postavil most med znanostjo in duhovnimi bitji.

Zamisli se širijo po skoraj enakih pravilih kot geni. Pojavijo se v nekih možganih in se množijo z okuževanjem drugih možganov. Z razmišljanjem in preizkušanjem se postopoma spreminjajo, z zavračanjem in preprečevanjem izginjajo, z izobraževanjem in uporabo se dopolnjujejo, tekmujejo pa z razpravljanjem in primerjanjem.

Geni niso živa bitja; so zgolj načrti za sestavo in delovanje celic. Kot je dokazal prav Dawkins, so to načrti, ki delujejo izključno v lastno korist oz. v smeri lastnega razmnoževanja. V lastno korist najlažje delujejo tako, da so koristni bitju, v katerem so, dokler se ne razmnoži in po potrebi poskrbi za potomce. Živa bitja smo zgolj služabniki svojih genov. Če ravnamo v skladu z njihovimi navodili, se počutimo dobro, sicer pa slabo – in to je vse, kar je treba vedeti o smislu življenja, vsaj z znanstvenega vidika …

Kar so za razvoj življenjskih oblik geni, so za razvoj načinov bivanja memi. Memi so zamisli in geste, združeni v znanja in veščine, potrebne za določeno opravilo.

Geni določajo zgradbo in zmožnosti telesa. Memi določajo, za kaj bitje to telo uporablja … Ločnica med 'kako uporabljati' in 'za kaj uporabljati' je ločnica med snovnim in duhovnim. Pri večini življenjskih vrst je (vsaj na videz) neopazna. Bolj izrazita je pri ptičih in sesalcih – pri živalih z razvitim osrednjim živčevjem, ki ne ravnajo samo nagonsko in jim lahko pripišemo značajske lastnosti. Duhovnost leži v odločanju, za kaj v danem trenutku uporabiti telo …

Vprašanje pa je, kdo odloča o tem, za kaj se uporablja telo: lastnik telesa ali zamisli, ki prihajajo od zunaj? Ko smo na avtopilotu, se lastnik ukvarja z eno zadevo, telo pa počne nekaj drugega. Kdo ga upravlja? Dalje: vsak umetnik bo priznal, da njegove najboljše zamisli sploh niso njegove, ampak so prišle od zunaj, se pojavile v njegovih mislih, se razrastle, ga na nek način obsedle. Dalje: kdo upravlja norce, ko norijo? Tudi strokovnjaki za dušeslovje priznavajo, da ljudje takrat izgubijo nadzor nad seboj. A v času, ko so 'brez nadzora', vendarle ne skačejo naokrog kot kure brez glave, temveč počnejo nekaj usmerjenega, včasih zelo natančno, tako rekoč načrtno …

Zamisli se vedejo kot živa bitja. In kdo pravi, da niso žive? Izkazujejo težnjo po samoohranitvi in razmnoževanju, ki je neodvisna od njihove vsebine. Podobne zamisli izkazujejo podobne načine ohranjanja in širjenja. Tudi navezujejo se druga na drugo; privrženci določene zamisli so zelo verjetno tudi privrženci drugih zamisli, s katerimi se ta 'druži', in nasprotniki tistih zamisli, s katerimi 'si ni blizu'. Kdo pravi, da niso prav zamisli tisti angeli, bogovi, demoni, duhovi in prikazni, ki so jih polne bajke? …

Strah pred pajki je silovita elektromagnetna dejavnost, ki se sproži v možganih nekaterih ljudi, ko zaznajo pajka ali zgolj pomislijo nanj. Običajno je posledica neprijetne izkušnje s kakšnim mnogočlenarjem ali čim podobnim, ni pa nujno. Vprašanje za 10 milijonov je, ali so možgani teh ljudi dojemljivi za tovrstne elektromagnetne kratke stike in bi slejkoprej zboleli za to ali ono bojaznijo, ali pa je strah pred pajki izkoristil ugoden trenutek in se vselil v njihove možgane …

Odgovor ni lahek. Res obstajajo ljudje, ki so polni bolezenskih strahov pred vsem mogočim. Obstajajo pa tudi takšni, ki gojijo le en pretiran strah (npr. do mrgolazni, do visokih ali do zaprtih prostorov), do drugih pojavov pa se kljub kakšni slabi izkušnji odzivajo sorazmerno z njihovo dejansko nevarnostjo. Tehnično je torej možno, da so ti ljudje obsedeni s tem dotičnim strahom. V prid temu govori tudi dejstvo, da se je teh strahov možno znebiti, tako da od njih ne ostane niti sled … Kot ko se nehaš družiti z nasilnim družinskim članom in se zgolj čudiš svojim nekdanjim odzivom na njegove izpade …

Tudi zaljubljenost je presilovito čustvo, ki mu 'ljubljena' oseba služi zgolj kot vzorec za ljubljeno domišljijsko prikazen. Včasih jo odpihne že drobec resničnosti, ki predre milni mehurček zaljubljenčeve obsedenosti, včasih pa reveža tako prevzame, da ji še tako drugačna resničnost ne more do živega. Zaljubljenost človeka 'zadene' – od zunaj ali od znotraj? In ko zvodeni v odtujenost ali se pretopi v ljubezen, se spominja, da to 'ni bil on', ker se je vedel, 'kot da bi ga nekaj obsedlo' …

So vere skupki osebnih pogledov na nerazložljivo ali mogočna duhovna bitja, ki se v najboljšem primeru trpijo, v najslabšem pa skušajo drugo drugega izničiti? So sužnjelastništvo, tlačanstvo in delodajalstvo za obvladovanje in izkoriščanje raje izumili in izpopolnili vplivneži ali jim je zamisel, kot umetnikom, prišla od zunaj, potem pa so jo zgolj razvijali in pri tem drug drugega oponašali?

Komu npr. koristi gospodarska rast, torej rast dobičkov? Če je bogataš leto preživel v preobilju z dobički lanskega leta, bi mu morali za naslednje leto zadostovati enaki, ne pa večji. V večje dobičke mora vložiti trud, ki bi ga lahko porabil za uživanje v tem, česar ima že tako več kot preveč. Njemu torej gospodarska rast ne koristi. Delavcem tudi ne. Prav tako ne koristi državi, ker ima z njo vedno več stroškov, dokler je ne spravi na kant. Tudi narava zgolj izgublja. Edini, ki mu gospodarska rast koristi, je gospodarska rast sama. Gre za čudno igro naravnih zakonov, v kateri izgledamo kot figure na šahovnici, ali pa gre za naravno igro čudnih sil, v kateri smo figure na šahovnici? …

Četudi na vsa ta vprašanja ne vemo odgovora, je pri najpomembnejšem vprašanju odgovor jasen. Naj se borimo drug proti drugemu, ker smo si z različnimi pogledi na svet napoti, ali naj se – po vzoru svojih praprednikov – lotimo izganjanja demonov? …

Veličino in pošastnost pomembnih zgodovinskih osebnosti merimo izključno s tem, ali so se borili proti ljudem ali proti njihovim pogubonosnim prepričanjem. Pred kratkim preminuli velikan Nelson Mandela je velikan zato, ker se ni lotil izganjanja in iztrebljanja belcev, ampak preseganja razlik med njimi in črnci. Isto velja za Mahatmo Gandhija, Martina Lutherja Kinga, Toma Križnarja … Boj proti lastni vrsti ni prava pot; prava pot je izganjanje demonov …