Z letom 2014 se začenja novo sedemletno proračunsko obdobje EU, z njim pa se bo zavrtel tudi nov programski ciklus za financiranje projektov iz njenih strukturnih skladov. Ta prinaša nekatere novosti za mesta, ki so ne le ekonomska razvojna jedra ampak tudi najbolj kompleksne prostorske in družbene enote. Po novem je mestom namenjena večja pozornost tako, da je poudarjen horizontalni vidik oziroma medsektorski pristop k usmerjanju njihovega razvoja. Mesta kot kompleksi ne prenesejo polovičarskih rešitev, pripravljenih v uradniških silosih ampak potrebujejo večsektorske pristope, ki izzive obravnavajo z več strani naenkrat. Le tako rešitve ne bodo izražale videnj oblastnih struktur ampak jih bodo določile raznorodne potrebe razvoja v konkretnem prostoru. V tem primeru je strukturna politika postala post-strukturna, kar je morebiti znak, ki napoveduje njeno radikalno spremembo, morda že po l. 2020.

Mesta bodo morala pripraviti celovite razvojne programe v katerih bodo mestne oblasti imele ključno načrtovalsko, upravljavsko in izvajalsko vlogo. Za uresničevanje celostnih načrtov bodo uporabljala »celostne teritorialne naložbe«, ki zagotavljajo strateški pristop: pomeni, da morajo biti razvojna sredstva skoncentrirana in ciljno namenjena območjem s posebnimi mestnimi izzivi, in hkrati, da morajo biti projekti, ki se izvajajo na mestnih območjih, povezani s širšimi cilji mestnega razvoja. Mestom se priporoča povezovati predvsem ukrepe, ki jih podpirajo prednostne naložbe iz regionalnega sklada (gospodarna in nizkoogljična strategija za mestna območja, mestno okolje, trajnostna mobilnost in socialna vključenost ob podpori fizični in ekonomski obnovi ogroženih območij), ki pa naj bodo še dodatno vpete v širše razvojne načrte. Mesta lahko regionalna sredstva povežejo s sredstvi evropskega socialnega sklada. Tako bodo po novem razvijala projekte, ki bodo povezovali vzemimo potrebe mobilnosti in socialnega vključevanja ali povezovanje funkcij urbanega in ruralnega območja.

Povezovanja namenov za uresničevanje celostnega razvoja se je oprijelo ime pametni razvoj. Pametna mesta bodo svoje načrtovanje oprla na sodelovanje vseh mestnih akterjev za razvoj. Upravljanje mesta naj zapusti pisarniške silose, ki so mesto usmerjali iz ptičje perspektive in postane odzivno za pobude prebivalcev, institucij ter podjetij. Upravljanje naj tudi dokazuje svoje rezultate z njihovim spremljanjem in vrednotenjem učinkov. Inovacije so integralna sestavina pametnega razvoja, ravno tako, kot inovativni načini financiranja mestnih projektov, vzemimo ne več toliko iz javnih sredstev ampak morda iz ustvarjenih prihrankov.

Informacijska tehnologija bo imela pri pametnem razvoju ključno vlogo. Mesta imajo še veliko možnosti njene izrabe pri izboljšanju mobilnosti, energetske preskrbe, javnih storitev, poslovnega okolja in za skupno upravljanje skupnih virov mesta. Nekatera mesta, kot Barcelona, razvijajo informacijsko vizijo, ki že ima neposreden vpliv na učinkovitost storitev in kakovost življenja.

Vendar pa koncept pametnih mest nikakor ni omejen na tehnologijo ampak še bolj poudarja opolnomočenje akterjev za na dolgi rok preudarno odzivanje na potrebe mesta. Visokotehnološko mesto Helsinki je v svojih načrtih razvoja »pamet« pripisalo ljudem in skupnosti, ne tehnologiji. Tehnologija, na primer mestne apliakcije za pametne telefone ali spletna orodja neposredne demokracije so samo pripomočki, ki pomagajo pri posameznih in zgolj delnih oblikah vključevanja meščanov v upravljanje posamičnih vidikov mestnega življenja – samih po sebi sicer povsem nezadostnih, vendar pa kljub temu zelo zmogljivih načinov vključevanja prebivalk v obravnavo zelo specifičnih vprašanj, ki se tičejo brezštevilnih zadev  vsakodnevnega skupnega življenja in razvoja mesta.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, december 2013