Ob pol petih popoldan včeraj, na božični večer leta 2013, se je zaključil prvi del ene redkih uspešnih ljudskih iniciativ pri nas. V Državnem zboru se je namreč preštevalo podpisane obrazce za tri predloge zakonov, ki jih je sredi oktobra v Državni zbor vložil Slovenski konopljin socialni klub, namreč predloge zakonov o samozdravljenju, o osnovnem bivanju in o konoplji.

V dveh mesecih je na Upravne enote odšlo oddat podporo predlogu zakona o konoplji več kot 11.000, predlogu zakona o samozdravljenju nekaj manj kot 9000 in predlogu zakona o osnovnem bivanju nekaj več kot 8000 volilnih upravičencev. V Državnem zboru so jih včeraj za vsak zakon našteli samo 5500, potem pa so s štetjem prenehali, saj za zagon postopka sprejema zakona zadostuje 5000 podpisov na Upravnih enotah. V celotni proceduri neke klasične logike sicer raje ne iščite, recimo, zakaj je treba še enkrat fizično šteti obrazce v Državnem zboru, če je že vsak podpis  posebej preverila uradna oseba na Upravni enoti. Oziroma, če vprašamo drugače, zakaj za vraga je bilo treba podpisnikom sploh hoditi na Upravno enoto, če pa je bilo treba tako ali tako prešteti podpise še enkrat v Državnem zboru?

Lahko bi tudi vprašali, zakaj recimo v Švici za predloge zakonov zbirajo podpise tri mesece, in to kjerkoli, ne le na upravnih enotah, število potrebnih podpisov pa je zgolj nekaj večje od potrebnega števila podpisov pri nas. Lahko bi se vprašali, zakaj Ustavno sodišče pri nas vztraja na tako zahtevni proceduri zbiranja podpisov, če veliko bolj enostaven način zbiranja podpisov odlično deluje v Švici. Ne le, da v Švici to odlično deluje, ampak je to tudi edini način, ki dosledno upošteva načelo politične enakopravnosti, ki je temeljna pravica, navedena v Deklaraciji o človekovih pravicah.

 Pomislite namreč, da so pri podpisovanju na Upravnih enotah diskriminirane recimo že vse tiste zaposlene osebe, ki lahko podporo zaradi svojega (najbolj običajnega) delovnega časa podpišejo samo ob sredah popoldan. Taka dejstva navedenih zakonskih 60 dni, kolikor bi naj trajalo zbiranje podpisov, recimo spremenijo za vse na ta način zaposlene, torej za večino zaposlenih, naenkrat v zgolj samo osemkrat po nekaj ur, v resnici torej zgolj nekih deset, dvajset ur  v dveh mesecih, med katerimi lahko tako zaposlena oseba oddide na upravno enoto in tam podpiše svojo podporo. Če niti ne omenjamo razlik med državljani zaradi različnih krajev bivanja in s tem velikih razlik med oddaljenostjo, torej dostopnostjo Upravne enote

Lahko bi se vprašali, zakaj bolje ne delujejo elektronski podpisi, saj se vsakoletno vrstijo pritožbe, češ, da tako zapletenega in neučinkovitega spletnega podpisovanja ni nikjer drugod, kot ravno na državnih straneh, kjer se podpisuje politična podpora civilnim pobudam.

Lahko bi se tudi vprašali, zakaj toliko praznih obljub  s strani Državnega zbora glede zbiranja podpisov v ustanovah, kot so bolnišnice, zapori in domovi za ostarele, kjer bi naj bilo za zbiranje podpisov izrecno urejeno, v resnici pa se vedno znova to izkaže kot docela nemogoče. Podobno velja za podpisovanje obolelih oseb, h katerim bi naj uradne komisije v skladu z Zakonom o referendumu in ljudski iniciativi prihajale na dom po podpise, saj so tisti redki , ki so se hoteli poslužiti omenjene zakonske pravice, bili obveščeni, da se jih lahko obišče šele po preteku roka za zbiranje podpisov, kar seveda ne bi imelo nobenega smisla.

Če bi bili še malo bolj natančni, bi lahko v istem kontekstu tudi vprašali, zakaj so na nekaterih Upravnih enotah dajali napačne napotke za izpolnjevanje obrazcev ali pa tudi o podpisovanju sploh ni bilo nobenih obvestil. To je predvsem zanimivo iz stališča, da je zakonsko predpisano, da morajo biti te informacije jasno razvidne na vseh Upravnih enotah in da morajo biti na vseh Upravnih enotah osebe, posebej zadolžene za pravilno podpisovanje obrazcev in nemoten potek postopkov.

Končno bi se lahko vprašali, zakaj je bilo Slovenskemu konopljinemu socialnemu klubu določeno, da prinese podpise v Državni zbor šele na božični večer, saj so bili zaradi tega zaposleni v DZ brez potrebe prav na ta družinski praznik dodatno obremenjeni s preštevanjem velikega števila podpisov.

Obstaja odgovor, če se seveda ne zadovoljimo z razlago, da gre za splet naključij. Namreč, da gre preprosto za metanje peska v oči in polen pod noge. Zdi se, da je namen tako zakonodaje kot tudi Državnega zbora s povsem nepotrebnimi in zapletenimi procedurami vzeti civilnemu prebivalstvu vso voljo do kakršnega koli zbiranja podpisov in do kakršnega koli sodelovanja pri državnih zadevah.

Koliko večje presenečenje je torej bilo veliko število podpisov, ki so se zbrali tik pred koncem njihovega zbiranja, tako rekoč v zadnjih štirih dneh, ko se je število več kot podvojilo! Razcvet podpisov je presenetil vse, tudi politično smetano, čeprav se zanesljivo izogiba izpostavljanju tega dejstva kot hudič križa. Resnica je namreč taka, da bi redko kateri aktivni politik, če sploh kateri, dosegel danes takšno podporo z nekim svojim predlogom, kot jo je dosegla civilna pobuda SKSK s kar  tremi predlogi zakonov. Zato je torej treba to podporo navidezno zminimalizirati. Raje torej samo 5500 podpisov, kot 11000. Raje na božični večer, ko vsi mislijo na druge reči, kot dan ali več pred tem. Raje čim manj o tem v časopisih. Raje pisati tako kot običajno, o »pravih« politikih, ki se ob pravih trenutkih znajdejo pred kamerami in povedo tisto, kar vsi pričakujeo od njih, torej lepe besede brez otipljive vsebine, da se zaradi omenjanja resničnih dejstev ja kdo ne bi preveč razburil.

Nekaj pozornosti bodo verjetno hotele zbuditi  tudi nekatere tako imenovane nevladne organizacije, ki se bi naj »strokovno borile« za ureditev težav z zasvojenci od prepovedanih drog, ki bi naj torej glede na svoje zapisano poslanstvo že davno spisale takšne ali podobne zakone in s tem upravičile svoj obstoj. Med zbiranjem podpisov se je namreč izkazalo, da ravno takšne nevladne organizacij teh zakonov ne podpirajo, saj z ločevanjem konoplje od resnično tveganih prepovedanih drog praktično izgine tudi tisti navidezni razlog za njihov jalov in neučinkovit obstoj. Brez črnega trga namreč takšne nevladne organizacije ne bi imele nobenega dela in njihova 'strokovnost' naenkrat ne bi veljala kaj dosti več od piškavega oreha. Iz njihove strani lahko torej verjetno pričakujemo še zadnji odpor proti konoplji in iz užaljenosti verjetno tudi še kaj poskusov  medijskih napadov z dezinformacijami, se pravi zadnje akcije že tolikokrat preizkušenega  mešanja pojmov in zameglevanja dejstev.

Kaj torej lahko glede vsega tega pričakujemo v novem letu?

Predvsem čim manj. Ker je zakonski rok za razpis obravnave eno celo leto, lahko pričakujemo nekaj zavlačevanja , torej bolj malo delovanja. Verjetno obstaja namreč skušnjava, da bi  Državni zbor oziroma  njegovo strankarsko vodstvo s tem najraje opravilo na tiho in brez posledic. Seveda pa tako ne bo šlo. Kljub relativnemu medijskemu molku je namreč predloge zakonov podprlo preveč ljudi, da bi se lahko zadeve porinile pod tepih in pozabile. Ne gre namreč za malenkosti, temveč za človekove pravice, ki so z današnjo zakonodajo grobo kršene, omenjeni novi ljudski predlogi pa te krivične uredbe končno popravljajo. Tudi ni mogoče iti mimo duha časa. Po vsem svetu se sprošča zakonodaja v zvezi s konopljo, saj je še zadnjim zavedencem postalo jasno, da je konoplja v resnici ena najbolj zdravilnih rastlin na svetu, ne pa nekakšna nevarna droga.

Poslanci se bodo torej kmalu znašli pred izbiro:

1-Poslušati ljudstvo in napolniti državno blagajno z davki na konopljo,  rešiti problem črnega trga, odpreti vrata ekološki industriji in kmetijstvu, razbremeniti policijo, sodstvo in zdravstvo, omogočiti učinkovito in poceni zdravljenje bolnikom s hudimi in tako imenovanimi neozdravljivimi boleznimi, začeti upoštevati človekove pravice, svobodo odločanja o lastnem telesu, kulturna izročila o zdravilnih zeliščin itd, hkrati pa se nekoliko zameriti  škodoželjnim mecenom iz tujine, ki imajo drugačne načrte glede javnega zdravja državljanov Slovenije.

ali

2- Prezreti splošno hude okoliščine domače grude in namesto reševanja resničnih težav raje odstraniti vsakršno »nevarnost« za ljudsko soodločanje o državnih zadevah (ki je sicer predpogoj za stabilno družbo)  tako, da se poskuša predlagane zakone zablokirati na nek navidezno nujen in po možnosti medijsko prijazen  način, naj si bo administrativno birokratski, ali s pomočjo navideznega »nujnega in dobronamernega« kompromisa  ali kako drugače ter na ta način poskušati začasno zabetonirati svojo krhko oblast in se s tem prikupiti avtoritetam iz tujine.

Ali bodo poslanci zagrabili eno izmed zadnjih možnosti, da brez odvečnega zadolževanja začnejo polniti proračun z zdravim denarjem in tako zaustaviti obubožanje državljanov ter hkrati prispevati k razstrupljanju zemlje, državne blagajne in prebivalcev? Ali bodo zaslepljeno sledili tujim interesom in tvegali lahkomiselno zapraviti vse možnosti, da bi jih ljudstvo še kdaj izvolilo in poslušalo po medijih?

Vsekakor ostane dejstvo, da bodo omenjeni predlogi zakonov resno prispevali k politični pestrosti leta 2014!

http://za-misli.si/subkultura/1368-uspesna-vlozitev-podpisov-za-tri-predloge-zakonov-v-dz

http://sksk.si/