Človeštvo je po dveh velikih in skrajno uničujočih vojnah v 20. stoletju prišlo do pomembnih spoznanj, ki so se udejanila z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov (OZN) in nekaj kasneje s sprejetjem Univerzalne deklaracije človekovih pravic (v nadaljevanju deklaracija).

Že iz 1. člena deklaracije (»Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.«) izhajajo ključni temelji za delovanje človeške družbe, ki mora temeljiti na svobodi, enakosti dostojanstvu in bratstvu vseh ljudi (pojem bratstvo seveda ne izključuje oseb ženskega spola).

Na takšen način morajo ravnati vsa področja človeške družbe, še zlasti pa ne sme biti izključeno ekonomsko področje, ki je »odgovorno« za materialno plat človekovega bivanja. Človekova materialna blaginja je temelj za njegov razvoj in za uresničitev njegovih potencialov.

Vloga ekonomskega področja je izjemno pomembna, saj mora služiti potrebam posameznikov in celotne družbene skupnosti. Danes je ta vloga povsem izkrivljena, saj ekonomski sistem deluje zgolj v imenu in interesu majhnih elit, ne pa človeštva kot celote. Ekonomski sistem danes ni temelj, na katerem mora »stati« celotna družbena »stavba«, temveč je prevzel vlogo vodenja in uravnavanja celotne družbe.

Posledice delovanja danes prevladujočega ekonomskega sistema poznamo: revščina in lakota, visoka brezposelnost, neprestane gospodarske krize, uničeno okolje; okrutna tekma med posamezniki, podjetji in celotnimi narodi. Na tekmovanju in sebičnosti utemeljen ekonomski sistem vedno služi samo nekaterim, vsi ostali pa so »vpeti« v destruktiven boj za dobrine, ki jih je v osnovi dovolj za vse ljudi.

Ekonomski sistem je mogoče spremeniti, saj je vedno človeška stvaritev in nikakor ne izhaja iz nekakšnih naravnih zakonitosti, kot menijo številni ekonomisti. Če bomo dobrine, ki imajo osrednjo vlogo v ekonomskem sistemu, pravičneje porazdelili, potem jih bo za vse dovolj. Vendar je pravičnejša porazdelitev dobrin mogoča samo s sodelovanjem in z medsebojno delitvijo.

Medsebojna delitev pomeni, da dobrine med ljudmi prehajajo v skladu z njihovimi potrebami (in zmožnostmi planetarnega okolja), ne pa kot sredstvo bogatenja posameznikov in posameznih držav. Če ima posamezna država presežke nekaterih dobrin, druga pa primanjkljaj, se je mogoče dogovoriti za njihovo prerazdelitev.

Z vzpostavitvijo sistema medsebojne delitve dobrin na globalni ravni, bi odvzeli moč današnjim kaotičnim trgom, ki so podvrženi korupciji, manipulacijam in špekulacijam. Danes ob obilju hrane, vode in drugih dobrin številni ljudje povsem po nepotrebnem umirajo, kar je predvsem posledica (ne)delovanja globalnih blagovnih trgov.

Če želimo zagotoviti ljudem svobodo, enakost, dostojanstvo in bratstvo, moramo nujno preobraziti današnji ekonomski sistem. Medsebojna delitev na globalni ravni, ki bi bila posledica mednarodnega dogovora, bi predstavljala temelje za uresničitev idealov, ki smo jih za svoje sprejeli že davnega leta 1948 z deklaracijo človekovih pravic.

Medsebojna delitev je seveda mogoča tudi na nižjih ravneh – v okviru državnih in lokalnih skupnosti, vendar moramo izhajati iz najvišje, mednarodne oziroma globalne ravni. Le tako bomo lahko zaživeli v miru in blaginji. Le tako se bomo zares lahko izognili novim vojnam, ki so z današnjim orožjem lahko uničujoče in se lahko končajo celo z uničenjem človeštva. Z ustanovitvijo OZN pa smo ravno to želeli preprečiti.

Ekonomija delitve, ki je praktični izraz principa medsebojne delitve je zato nuja, hkrati pa izhaja iz temeljnega spoznanja, da smo vsi skupaj pripadniki ene velike družine – človeštva, ki živi v skupnem domu – na planetu Zemlja.