Poleg pametnih telefonov, avtomobilov in hiš imamo že nekaj časa na voljo tudi nov domislek ekonomistov in menedžerjev: pametno rast. Prihodnost sveta bo po njihovem mnenju polna pameti in vse bo pametno raslo, kar pomeni, da se bodo tudi profiti maksimizirali pametno in da bodo delavce, ki predstavljajo strošek, odpuščali po pameti. To je tako, kot bi hotel nekdo imeti doma v dnevni sobi kanarčka, muco in – tiranozavra.  

Pametna rast je zato še slabša kot leseno železo; je nekaj takega kot tržna demokracija. Morda je to možno v nekem drugem vesolju, v tem prav gotovo ni. In v Sloveniji še zlasti ni. Zakaj?  

Prvič. Rast je za kapitalizem značilna, kot je za travo značilno, da je zelena. Če se doslej nihče ni spraševal, ali je tudi pametna, ni razloga, da bi se nenadoma začel. Propadanje narave in celotnega sveta, na katerega bi človek lahko pomislil, za kapitalizem ni noben problem, saj je zelo profitabilno, kot so na primer profitabilne vojne, zato doslej še nihče ni predlagal pametnih vojn. In kaj sploh je pametna rast? Kapitalizem hoče rast in pika. Ne zanima ga, ali je pametna ali ne, saj ga zanima le, če je dovolj velika. In kdor v kapitalizmu ne raste dovolj hitro, velja za neuspešnega, morda pa tudi za omejenega in celo neumnega.

Drugič. Rast česarkoli je najprej povezana z učenjem, ki je javna dobrina par excellence. Učenje po definiciji pomeni spremembe, nekaj novega; brez učenja je le še več istega. Kapitalizem pa hoče natanko to: še več istega. Ne uči se in se tudi ne želi učiti, saj želi le reciklirati znanje in ga uporabljati v profitabilne namene. In privatizirano učenje bolonjskega tipa, namenjeno hitri gospodarski rasti, je zelo selektivno, zato ne prenese nobene resne misli.

Slovenija se še zlasti ne uči, saj predvsem uboga Bruselj in druge gospodarje. Kdor uboga, sledi modnim trendom in je priden, pa se težko nauči kaj novega, kar je bržčas očitno.

Tretjič. Če za trenutek pomislimo, kaj je kreativna ekonomija, kot jo imenujejo ekonomski guruji, potem se lahko celo strinjamo, da imajo podjetja, kot je na primer Google, čisto pravo strategijo razvoja, ki zajema tudi zaposlovanje najpametnejših ljudi. Kdo je najpametnejši, je sicer stvar debate, toda za podjetja, kakršno je Google, je povsem jasno, kdo je tak: najpametnejši je tisti, ki največ prispeva k profitabilnosti podjetja. Večja rast je učinek večje pameti. To sicer niti približno ni res, a za propagandne namene je čisto dovolj.  

V Sloveniji se niti to ne more zgoditi, ker najpametnejše ljudi v glavnem polivajo z gnojnico in jih zmerjajo. Moč imajo v rokah mediokritete, povprečni ljudje, ki zagotovo niso najbolj pametni, so pa najbolj brutalni, cinični, egocentrični in brezkompromisni, povzpetniški in naduti.

Četrtič. Ključna vrednota kreativne ekonomije je prav gotovo medsebojno učenje znotraj družbe znanja. Ljudje se zelo veliko naučijo drug od drugega, da ohranjajo profitabilnost na račun delavcev, kar je še ena norost pametnega kapitalizma.

A v Sloveniji je še veliko slabše. Tu se mora vsakdo učiti sam, obenem pa mora zavidati še vsem drugim. In učiti se mora predvsem vsega tistega, kar je predvideno, to pa je seveda svojevrstni paradoks. Slovenija v tej luči pravzaprav ni niti povprečna kapitalistična država, saj je barbarska, predkapitalistična.

Petič. Gospodarska rast temelji na parazitski logiki, ki omogoča pripadnikom elit in podjetjem, kot je Google, da si prisvajajo bogastvo, ki ga ustvarjajo delavci. Na tem je sicer nekaj pametnega, zato lahko občudujemo evolucijo, ki je na primer omogočila virusu HIV nadvse inteligentno, pametno vedenje in prav zaradi tega tudi preživetje, ki ga človeštvo še nekaj časa ne bo v celoti razvozlalo. Paraziti so vsekakor pametne življenjske oblike, a če pametna rast v prihodnosti pomeni, da bo nekaj parazitov še naprej živelo na račun večine delavcev, potem je najbolje, da pripravimo kovčke, kajti če ljudje mirno prenašajo izkoriščanje parazitov in obenem občudujejo njihovo pamet, jim pač ni pomoči.

Šestič. Kreativna ekonomija je parazitska. Ljudem izsesava življenjsko energijo, kar pomeni, da delavci delajo in ustvarjajo dobrine, ki pa se morajo pojaviti na trgu, kot je pokazal Marx, kjer dobijo ceno. Vrednost torej določa trg, ne delavci, ki jo ustvarjajo. Posledice so očitne: presežke poberejo lastniki kapitala, delavcem ostajajo borne mezde. Na tem ni ničesar pametnega, a ljudje ne popuščajo in si želijo kapitalizem – s prijaznim obrazom. Človek se res vpraša, kakšen je povprečen IQ ljudi.

Sedmič. Bodočnost se ne bo spremenila, ker je v obtoku izraz pametna rast, temveč se bo nekaj zgodilo, če se bodo ljudje pametno organizirali okoli osrednjega javnega simbolnega kraja in razmišljali o skupni bodočnosti oziroma o komunizmu. Morda je že danes ključno, osrednje vprašanje, ki bi ga morali obravnavati na takem javnem kraju, tisto, ki ga je pred nekaj meseci na nekem predavanju na MIT-u zastavila Arundhati Roy: Ali obstaja življenje po demokraciji?

Osmič. Maksimiziranje profita in zmanjševanje stroškov, temeljno gonilo kapitalizma, pomeni tudi to, da se sodobne družbe v glavnem zgolj pretvarjajo, da so demokratične, saj maksimiziranje profita in zmanjševanje stroškov, med katerimi je najpomembnejši delavec, po definiciji ne prenese demokracije. Kako si sploh kdo upa govoriti o demokraciji v svetu, v katerem velikanska večina ljudi ne odloča o ničemer! V takem svetu govorjenje o pametni rasti ne more biti ničesar drugega kot cinizem brez primere.

Noam Chomsky je na že omenjenem srečanju na MIT-u dodal, da se morda res približuje democracy's endgame. Zanj ni izraz nič novega ali celo nenavadnega, kajti kapitalizem s tržno ekonomijo vred, pravi Chomsky, je v temelju neučinkovit za velikansko večino ljudi. Sistemska tveganja prenaša na delavce in druge ljudi, medtem ko so pripadniki elit sončijo in so povsem zavarovani pred njimi. To nima nobene resne zveze niti z demokracijo niti s pametjo.

Dejstvo, da je ta hip zunaj plus 11, je zgolj drobec v zgodbi o resnični prihodnosti človeštva, ki se imenuje doomsday ali po kranjsko sodni dan. Kapitalisti si na primer že manejo roke, ker se led na Grenlandiji pospešeno tali, kar pomeni več dostopa do zemlje, odpiranje novih rudnikov mineralov in vsega drugega, kar je dobro za profitabilnost, saj je kapitalizem zgodba o VEČ, ne pa o pameti; redko kdo je doslej prebral knjigo z naslovom The Limits of Growth, ki je izšla že davnega leta 1972. Na dnevnem redu je zato tudi rekviem.