Z letom 2014 se začenja nova evropska sedemletka in z njo spremenjena pravila za vse, ki bi radi kandidirali za evropska sredstva strukturnih skladov. Novosti v ključnih pogledih zaostrujejo pogoje črpanja. Najprej v oči zbode zmanjšanje skupnega evropskega proračuna za programe strukturnih skladov, kar se dogaja prvič v njihovi zgodovini. Domači viri financiranja razvoja, že zaradi krize, ne bodo mogli pokriti primanjkljaja, skoraj milijarde evrov. Slovenije se izpad sredstev tem bolj tiče, ker je njen Zahodni del v povsem nesrečnem trenutku globoke krize pristal med bolj razvitimi evropskimi regijami (na prehodu), s čimer nima več dostopa do najugodnejših pogojev črpanja evropskih skladov, ki za novo sedemletko še naprej veljajo za vzhod države.

Krčenje sredstev spremlja zaostrovanje pogojev dostopanja do sredstev. Nameni naložb bodo poslej še bolj ozko vezani na prioritetna oziroma tematska področja, s čimer se zožuje dosedanja razpršenost namenov. To ne pomeni, da sredstva ne bodo na voljo za druge namene ampak le, da bodo drugi nameni morali biti upravičeni s »presečnim« prispevkom k prioritetam.

Kljub razvidnim učinkom projektov, financiranih iz strukturnih skladov na terenu, ni zanesljivih znakov, da ta sredstva uresničujejo tudi evropsko vizijo konvergence regij. Temu kroničnemu makro deficitu kohezijskih skladov oziroma odsotnosti ugodnega vpliva »na širšo družbo«, bo poslej namenjene še več pozornosti. Prvič bodo sredstva pogojena s kakovostjo vladanja, ki se bo ocenjevala po uspešnosti države pri izpolnjevanju prevzetih zavez iz pakta za stabilnost in rast. Če notranjih makro neskladij država ne bo opravljala, ji bo omejen dostop do skladov. Države bodo poleg tega morale pred črpanjem sredstev zagotoviti z EU skladen regulativni okvir. Tako na primer ne bo mogoče pridobiti sredstev za financiranje energetske učinkovitosti, če država ne bo prej uveljavila direktive 2010/31 o energetski učinkovitosti zgradb.

V prihodnjem obdobju bo še večja pozornost kot doslej namenjena preverjanju doseženih rezultatov, vključno s sprotnim vrednotenjem učinkov kohezijskih instrumentov in projektov – ne le uspešnosti pri doseganju glavnih ciljev tematskih osi ampak tudi presečno, glede na njihove medsebojne povezave, ki šele omogočajo oceno vpliva na širšo družbo. Neugodni rezultati neodvisnih vmesnih vrednotenj izvajanja ukrepov kohezijske politike leta 2016 in 2018 lahko do konca obdobja omeji dostop države do sicer odobrenih sredstev.

Vse strmejša pot do sredstev strukturnih skladov je v veliki meri začrtana na ravni razmerij med državo članico in EU. Delno velja isto tudi za neposredne uporabnike sredstev, vendar pa obenem EU zanje v prihodnje uvaja tudi vrsto poenostavitev in razširitev možnosti uporabe sredstev ter razširitev področij uporabe finančnih instrumentov. Na prvem mestu je spodbujanje črpanja sredstev različnih skladom, vzemimo kohezijskih in nekohezijskih sredstev ter klasičnih finančnih virov evropske investicijske banke. V podporo diferenciaciji virov za financiranje projektov so bila bolj poenotena pravila črpanja na primer z uskladitvijo pravil o upravičenosti do odhodkov med različnimi področji, finančnimi instrumenti in skladi.  Veliko pozornosti je bilo namenjene poenostavljanju administrativnih in finančnih zahtev upravljanja projektov.

Nove možnosti financiranja bo nosilcem projektov mogoče uporabiti le pod pogojem, da bodo znali ustrezno povezati in osmisliti raznorodne projektne vsebine, saj bo poslej zaradi bolj heterogenih virov tudi vsebina projektov vse bolj heterogena. Najmočnejša obramba proti krčenju sredstev bo bolj »inteligentno«, celovito, v smislu bolj presečno zaznavanje potreb družbenega okolja in odzivanje nanje v krogu še bolj raznorodnih partnerjev, vzemimo gospodarstva, raziskovalnih ustanov in lokalne skupnosti. Zato pričakujemo, da bo evidentiranje širše družbene upravičenosti razvojnih projektov prišlo v prihodnjem programskem obdobju močno v ospredje  in se bo pokazalo že pri pripravi novih projektnih predlogov.

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, december 2013