Reklame nas nenehno nagovarjajo, naj oblikujemo svoje življenje, naj ga vzamemo v roke in naredimo iz njega vse, kar je sploh mogoče narediti. Srhljivost in bebavost njihovega nagovarjanja presega vse razumne meje. A samo pomislite, kaj bi se lahko zgodilo, če bi ljudje vzeli sporočilo zares in dejansko vzeli svoja življenja v lastne roke!

Sosedov Jože je delavec. Vesel je, da sploh še ima službo. Zjutraj vstane ob petih, da je ob šestih za strojem. Kot črna živina dela do dveh, nato gre domov. Vsak dan se boji, da bo njegov zadnji, saj se nenehno šušlja, da bodo oni zgoraj odpuščali, ker so slabi časi. Ko pride ob treh iz službe, je utrujen, zato nekoliko počije. Potem se ukvarja z družino, kot se reče, posveča se ženi in otrokom, pospravi kakšno stvar, brklja malo po skromnem stanovanju, potem napoči večer, ki mu prinese malo sprostitve ob gledanju televizije. Jé malo oziroma skromno, saj je njegova mesečna plača dobrih 500 € neto, zato si privošči kake makarone, riž, pa krompir, zelje in včasih kak zrezek. Ko plače vse položnice, kupi otrokom, kar potrebujejo za šolo in sicer, mu ostane nekaj drobiža.

Nato mu reklama prijazno svetuje, naj bo dinamičen in naj vzame življenje v svoje roke ter ga oblikuje, češ da je svoboden. Druga doda, da lahko izkoristi enkratno priložnost in kupi nov avto ter prihrani 5000 €. Lahko pa tudi kupi tri enake izdelke v trgovini X ter dobi četrtega zastonj. Zvečer gre lahko v salon in si privošči masažo stopal za borih 60 € na seanso, ki jo je kajpak dobro naslednji dan ponoviti, da bolj zaleže; skupaj je to 120 €, če pa gre z njim še žena, plačata v dveh dneh 240 € samo za masažo, katere učinki bodo po enem tednu podobni spominu na lanski sneg.

To pa še ni vse, kričijo druge reklame. Lahko zamenja staro ležišče za novo in izkoristi neverjetno priložnost, da mu ga zastonj pripeljejo na dom. Ali pa izkoristi svojo samozavest in si privošči kavo, ki je močna kot njegov značaj. Za silvestrsko večerjo, ki naj si jo le privošči, ker se ceni, pa bo odštel borih 150 €, če pokliče v naslednjih dvajsetih minutah.

Kaj se dogaja? Dogaja se veliki cinični družbeni premik.

Zadnja leta je zelo modno in moderno govoriti o inkluziji, vključevanju invalidov in drugih ranljivih družbenih skupin v občestva, o skrbi zanje, o šolanju, usposabljanju in kakovosti življenja, o njihovem zaposlovanju in razvijanju potencialov, ki jih imajo.

Zanimivo in simptomatično pa je, da nihče, ampak res nihče, ne govori o največji ranljivi skupini ljudi, ki zajema delavce, prištejemo pa jim lahko tudi upokojence in nezaposlene. Tak je simptom kapitalizma: lažje je govoriti o žrtvah, ki se vsem smilijo, kot o delavcih, ki naj bi bili svobodni na svobodnih trgih in tako sami odgovorni za svoja življenja.

V resnici se dogaja veliko izključevanje, saj je vedno več ljudi, ki so povsem izključeni iz političnega delovanja in potisnjeni na rob družbenega življenja, kjer jim je dovoljeno biti potrošnik, prekerni delavec, upokojenec, nezaposleni ljubitelj narave ali kaj podobnega. Groteskno je, da so v središču družbenega dogajanja pripadniki elit in ljudje, ki se lahko predstavljajo gledalcem kot žrtve. Ljudje so zelo naklonjeni slednjim, medtem ko so do pripadnikov elit povsem nemočni ali pa jih le nemo občudujejo. Vsi drugi, ki predstavljajo veliko večino prebivalcev, so zgolj marginalci in objekti manipuliranja.

Cinizem kapitalizma pride do izraza tudi zaradi dejstva, da narašča število donacij, dobrodelnih kapitalistov, ki darujejo velikanske vsote denarja zanje. Cirkusu se pridružujejo politiki, ki nastopajo pred volivci kot zabavniki, pripovedovalci pastoralnih zgodb in nosilci novih vizij družbenega življenja solidarnih, enakopravnih in različnih ljudi, ki živijo v demokratičnih in pravno urejenih okoljih, v katerih lahko svobodno udejanjajo svoje sanje in vse drugo. Če odmislite lepe obleke, ki jih nosijo, puhlice, ki jih uporabljajo, in anahronistično moralo, na katero se sklicujejo, so prazni kot sod.

Danes ni politike brez dobro plačanih intelektualcev, cirkusa, zabav, spektaklov, spletnih socialnih omrežij, simulakrov in piarovcev. Politiki se ne znajo samostojno vesti in celo trivrstične pozdravne govore morajo brati z listkov. Tak je njihov način življenja, ki je povsem odvisen od množic ljudi in njihovih vnaprej oblikovanih mnenj.

O resničnem življenju ljudi izveste več kot od vseh politikov in ekonomistov skupaj, če se družite in pogovarjate z delavci. Njihove zgodbe v resnici zanimajo malo ljudi, saj niso dovolj patetične in medijsko zanimive; so resnične, toda resnica nikogar ne zanima, ker ni dovolj adrenalinska ali spektakelska. Večino ljudi namreč še vedno fascinirajo tehnologije in ekonomske obljube o rasti vsega, kar sploh lahko raste.

Delavci so zombiji. Zombiji ne govorijo in se v glavnem ne pritožujejo. Živijo nekje pod zemljo, občasno pridejo na svetlo in se okorno premikajo brez cilja. Niso organizirani, in nastopajo kot brezglava čreda.

Največja nevarnost za kapitalizem pa je natanko njihovo organiziranje. Lahko bi se namreč tudi sami organizirali in začeli razredni boj s sovragom. Ko se bo to zgodilo, se bo seveda podoba sveta povsem spremenila. A zakaj se ne organizirajo?

Ali sosedov Jože ve, kaj bi rad? Seveda ve: rad bi drugačne družbene odnose, drugačne materialne pogoje lastne eksistence. Ali verjame, da jih bo spremenil dedek Mraz? Seveda ne verjame, saj ve, da jih bodo spremenili samo organizirani delavci, ki pa se ne morejo organizirati brez transfernega odnosa do Velikega Drugega. Natanko tu se bosta vnovič srečala Marx in Freud.

Srečala se bosta zlasti v razmišljanju, da potrebujejo človeška bitja nove umetne svetove, ne pa naravnih in organskih oziroma iluzornih, v katerih se ljudje trudijo investirati, kar imajo, v iluzije, sanje in vse drugo, medtem ko se materialni pogoji njihovih eksistenc ne spremenijo niti malo v njim v prid.

V tem je velika prevara sodobnega kapitalizma. Vsakdo je navidezno lahko investitor, podjetnik in biznismen, čeprav pogoji za vse niti približno niso enaki. Večina se mora zadolževati, dobro pa vemo, da svet nadzorujejo bankirji, ki posojajo in tako nadzorujejo dolgove, vedenje in delovanje ljudi.

Bankirji dobro vedo, da ne bi mogli nikogar nadzorovati, če bi ljudje vrnili vse dolgove. Ljudje brez dolgov so seveda zelo svobodni in nepredvidljivi, kar pomeni, da bi celo res lahko vzeli svoja življenja v lastne roke, metem ko so zadolženi ljudje lahek plen. In enako velja za države, kot je na primer Slovenija, ki mora ostati večno zadolžena, da bo še naprej pridna in ubogljiva in pokorna in vse drugo.