Jezus Kristus je pravljični lik. Resničen je ravno toliko kot Odisej, Robin Hood ali Rdeča Kapica. Edini zgodovinski vir o njegovem obstoju so evangeliji. Teh niso spisali apostoli, ker jih prav tako nikoli ni bilo. Napisani so bili sto in več let po času, ko naj bi živel. Vsi ostali viri, ki ga omenjajo, se sklicujejo na te pravljice.

Stari Rimljani so bili pismeni. Tako velike države tudi ni mogoče voditi brez obsežnega uradništva. Upore proti svojemu prav so vestno popisovali in upornike zavestno črnili. Sodne postopke so beležili, podobno kot to počnemo danes. Delali so sezname ljudi, ki so jih kaznovali z usmrtitvijo. In pisali so pesmi in zgodbe o svojih junakih in sovražnikih …

Mnogo teh zapisov je ohranjenih. Tudi tistih z Bližnjega vzhoda okoli leta 30 ni zajelo nobeno večje uničenje. V njih ne zeva nobena pomembna luknja. Odsotnost zapisov iz tistega časa, ki bi Jezusa Kristusa omenjali ali vsaj opisovali koga podobnega, ne pomeni zarote, ampak le, da takšnega človeka takrat ni bilo. Ni ga bilo takrat, ni ga bilo prej in ni ga bilo pozneje. Imamo torej vero, ki je skoraj 2 tisočletji množično grenila in uničevala človeška življenja na podlagi – pravljic.

Ne, da so druge vere kaj drugačne. Vse po vrsti so zasnovane na pravljicah. Nekatere so se morda v samem začetku nanašale na nekaj, kar se je res zgodilo. Toda ustno izročilo jih je po nekaj ustih (pisno pa po nekaj prepisih) izmaličilo do neprepoznavnosti. Junaki iz svetih knjig so torej ravno tako resnični in verodostojni kot junaki iz 1001 noči ali Pravljic bratov Grimm.

Božično praznovanje je čisto navadno praznovanje zimskega sončevega obrata, ki ga ljudje praznujejo že vsaj nekaj desettisočletij – vse odkar se zavedajo sprememb v dolžini dneva in noči na letni ravni. Že vsaj nekaj tisočletij na ta dogodek lepijo rojstva pravljičnih likov in jih krancljajo z v srce segajočimi pravljicami. Jezus je nalepka, ki bo nekega dne odpadla in jo bo nadomestila druga ali pa tudi ne …

Ves ta decembrski cirkus je torej samosramotenje človeštva. Delamo se norca iz tega, kar nas razlikuje od živali in dela za ljudi – od svoje pameti. Dobro, kdor se tega zaveda in prizna, mu je pol oproščeno. Glede ostalih se bom raje vzdržal besed, da me ne bo kdo tožil …

Sicer pa sem dal kristjane samo za primer. Ne bi rad kršil ustave in izkazoval nestrpnosti do skupine ljudi zaradi njihove veroizpovedi. Nestrpen sem namreč do pripadnikov vseh veroizpovedi enako.

Zakaj? Ker se vmešavajo v moje življenje. V krogu 1.000 km okoli svojega doma in še dlje svojih oči skoraj nikjer ne morem napasti na razgledu, ki ga ne bi kazila kakšna kapelica, minaret, steber, tempelj, zvonik, ali drug posnetek spolnih organov. Odpočiti ušesa od prepevanja, zvonjenja in drugega rednega prekomernega hrupa svečenikov je možno samo tam, kjer je posvetni hrup in hrup narave večji. Občila pogosto navajajo njihovo mlatenje prazne slame, samopoveličevanje in izsiljevanje ter zmerjanje in poniževanje mislečih in drugače verujočih. Če bi bil po spletu naključij peder, od cenjenega vaščana posiljena vaščanka ali ženska v moški koži, če bi imel shizofrenijo, ki se ne bi nanašala na prikazni angelov in premikanje nabožnih kipov ali bi na smrt bolan hotel prekiniti tonjenje v bolečino in samopozabo, bi imel zaradi vernikov velike težave, moje življenje pa bi teklo povsem drugače in dosti slabše, kot če jih ne bi bilo. In nenazadnje gre od dohodnine ter od vsakega izdelka in storitve, ki sem ju in ju bom kdajkoli plačal v katerikoli državi, del denarja verskim skupnostim prav za vse te reči in dejavnosti, s katerimi napadajo moje čute in mojo pamet, morda bodo pa kdaj tudi moj način življenja, ki se jih nič ne tiče.

Pravljice so večinoma čudovit pripomoček za doumevanje širin in globin človeškega življenja, in v ta namen se jih še vedno obilno poslužujem. Tudi štiri uradne in veliko neuradnih pravljic o Kristusu najbrž zna služiti temu namenu, le da niso po mojem okusu. Raje imam ljudske. A če bi mi nekdo skušal vsiliti katerokoli kot živo resnico, bi ga imel za norca. Če bi me poleg tega skušal vplesti v tisto pradavno izmišljijo in mi naprtiti odgovornost za njen razvoj, kot to počno kristjani z izvirnim grehom, bi pa nemudoma poklical 112 …

Menim, da nihče, ki verjame v katerokoli pravljico, ne bi smel opravljati nobene državne službe, kjer bi odločal o usodi vernikov v druge pravljice in nevernikov. Dolžnost vsakega vernika je namreč, da ob vsaki priložnosti in za skoraj kakršnokoli ceno širi svojo vero. Če to počne, mu je treba onemogočiti, da bi odločal o usodi drugih ljudi. Če tega ne počne, je svetohlinec, torej lažnivec brez trdnih načel, ki zaradi tega prav tako ni primeren, da bi odločal o čigavikoli usodi.

Ta zahteva bi poleg miličnikov, poslancev, sodnikov, socialnih delavcev, vojakov in mnogih uslužbencev na ministrstvih in v drugih vladnih službah morala nujno zajeti tudi učitelje biologije oz. spoznavanja narave, kateregakoli jezika s književnostjo, zgodovine oz. spoznavanja družbe ter predšolske vzgoje in razrednega pouka, ki vse to vključujeta. Zakaj? Iz istega razloga – njihova verska dolžnost je, da zanikajo znanost (tako njene postopke, ki so zaenkrat najučinkovitejši za ugotavljanje resnice, kot njena dognanja), izkrivljajo resnico in prodajajo pravljice svoje veroizpovedi. Če to dolžnost izpolnjujejo, teh predmetov ne morejo učiti, če je ne, pa so moralno oporečni in torej prav tako neprimerni za učitelje.

Nemogoče? Preveč skrajno? Uslužbenci podjetij za nudenje verskih storitev kar naprej izkazujejo še bolj nemogoče in skrajne zahteve in marsikatero prilobirajo do obstoja. Že to, da verske skupnosti niso društva ali podjetja, je nemogoče, kajti glede na svojo dejavnost bi morale biti eno ali drugo. To, da jim je dovoljeno poneumljati, marsikje pa tudi poniževati, pretepati in posiljevati otroke pri verouku in v zasebnih šolah, mnogokje celo v javnih, pa je skrajnost. In če so jo lahko oni udejanili, si lahko jaz za Božič vsaj želim nasprotno in o tem govorim, ali pač? …