.. smo slišali včeraj v oddaji Tarča. Tega prispevka v resnici nisem hotel napisati, toda skušnjava je bila navsezadnje prevelika. Nastal je torej zaradi moje šibkosti.

Sinočnja oddaja Tarča je namreč postregla s toliko slaboumnosti, da je tale zapis preprosto potreben, čeprav gre piscu ob pisanju ves čas na bruhanje. Vseeno ga je napisal, ker so slaboumnosti sočasno tudi simptomi, iz katerih se lahko marsičesa naučimo, če imamo voljo do učenja, kajpak.  

Prvič. Nihče od političnih prvakov pričakovano ne ve ničesar o kakršni koli odgovornosti za nastale razmere v bankah, čeprav so bili ves čas na oblasti, vsa ta leta. Kako je mogoče, da je pisec teh vrstic nenehno poslušal zgodbe o korupciji, slabih posojilih, tajkunih in vsem drugem, oblast pa ni vedela absolutno ničesar? Včerajšnji vtis je bil, da so se stvari dogajale kar same od sebe in tako na skrivaj, da oblast ni ničesar videla in vedela. Prvaki strank so gledalcem in gledalkam skušali dopovedati, da je oblast nemočna, da stvari same od sebe hodijo po svetu in da se dogodki dogajajo zaradi lastne volje, ne zaradi volje ljudi.

Drugič. JJ je zopet govoril o tovarišijskem kapitalizmu in o potrebi po privatiziranju bank, čeprav morda ve, da neoliberalni kapitalizem, ki je posrkal Slovenijo, daleč presega moč tovarišev, na katere misli, obenem pa verjetno ve, da so krizo pred šestimi leti sprožile natanko privatne banke, in ne državne. Tudi sicer že dolgo vemo, kako zelo neodgovorni so v kapitalizmu privatniki in kako veliko škode naredijo zaradi lastne neodgovornosti, pohlepa in tekmovalnosti z vsem svetom, ki je bojda ena najboljših vrednot, kar jih ima lahko človeško bitje.

Tretjič. Slovenija se ni odbila od nikakršnega dna, temveč še naprej prosto pada, kar ve velika večina državljanov te države, le politiki ne. Depresivnost je tudi velika, zato nič ne raste, saj niti ne more. Včeraj smo zopet videli, kako egocentrični so prvaki strank, kako nesposobni so prevzeti kakršno koli odgovornost za dogajanje v državi in da jim gre zgolj zase, medtem ko se država kot pijana kura zaletava nekam v tri krasne.

Četrtič. Slišali smo tudi modrost, da bi se morala spremeniti miselnost. Stare miselnosti in starih miselnih navad prav prvaki slovenskih strank ne bodo nikoli zamenjali, saj tega kratko malo niso sposobni. Miselnost bo drugačna šele, ko jih bodo zamenjali povsem novi ljudje, saj so obstoječi prestari in predobro se jim godi, da bi sploh hoteli kaj zamenjati.

Prihodnost Slovenije je zato temna zarja, saj država ne zna in ne zmore ustvariti dovolj, da bi odplačevala dolgove in vlagala v razvoj. Prvaki slovenskih strank ne bodo nikoli odpravili depresivnosti v državi, saj k njej prav prispevajo.

In prav za zamenjavo miselnosti oziroma ljudi gre, saj je povsem naivno pričakovati, da bodo politiki spreminjali miselnost; spreminjajo jo le toliko kot kameleoni, ki se pač prilagajajo okolju, v katerem se znajdejo.

Kaj torej pomeni spremeniti miselnost? Do odgovora pridemo, če razumemo, kako deluje znanost.

Temeljna izkušnja znanstvenika namreč ni gotovost in stoodstotna prepričanost v objekt raziskovanja, temveč je občutek skrivnostnosti, kompleksnosti in nedojemljivosti realnosti. Slovenski ekonomisti se na primer obnašajo, kot da so iz drugega vesolja, saj ustvarjajo vtis, da natanko vedo, kako deluje ekonomija in kaj se bo dogajalo v prihodnosti, če bodo predlagali eno ali dve potezi.

Znanost pa je, prav nasprotno, o iskanju, postavljanju hipotez, odkrivanju novega, kar pomeni, da je o tavanju v temi, kot je rekel pred časom v nekem razgovoru Brian Green. Znanstveniki se zato največji del svojega časa, ki ga namenijo raziskovanju, motijo. Niti približno ni res, da vsak dan ali nenehno odkrivajo dejstva in večne resnice.

Realnost je namreč neprimerno kompleksnejša, kot verjamemo v najbolj divjih sanjah, in v resnici nimamo pojma, kaj sploh je, kaj vsebuje, kakšna je. To vemo vsi znanstveniki razen ekonomistov in politikov.

Večina najbolj vrhunskih znanstvenikov v vsem življenju morda pride do enega ali dveh novih spoznanj, vse ostalo pa ni nič drugega kot tavanje v temi in rutinsko vsakdanje delo.

Tavanje v temi pa še ne pomeni, da ničesar ne vemo. V resnici vemo zelo veliko. Vemo tudi to, da od znanosti upravičeno pričakujemo napovedi, ki jih je mogoče testirati in se prepričati, ali so dobre ali niso.

Slovenski politiki predvsem tavajo v temi, obenem pa se obnašajo, kot da so vrhunski znanstveniki, ki natančno vedo, kaj se dogaja v državi in kako bo v prihodnje.

Tu pa se človeku začne obračati želodec. Včerajšnji večer je namreč vnovič postregel s spoznanjem, da slovenski prvaki strank ravno ničesar ne vedo. Nihče na primer ni vedel ničesar o zadolževanju države in o dekadentnem obnašanju bankirjev ali pa je vedel, da so zanj krivi izključno drugi.

Problem s slovensko politiko je, posledično pa tudi z vso državo, da vsakdo skrbi izključno zase, kar pomeni, da oblast sploh ne vodi države. Logično je, da drugače niti ne more biti, kajti vodenje države pomeni dvigniti se nad lastno egocentričnost in narcisoidnost, pomeni posvetiti se državi, ne sebi. Voditi državo pomeni imeti zadeve trdno v svojih rokah, pomeni dobro vedeti, kaj se dogaja in kaj je treba narediti.

Za vse to pa je treba spremeniti miselnost. Spreminjanje miselnosti tako pomeni brati knjige, uporabljati nov besednjak in postavljati nove, drugačne hipoteze, ki jih bo šele treba preveriti v praksi.

Za slovenske prvake strank je mogoče reči, da očitno ne berejo dobrih knjig, da niso pripravljeni uporabljati novega besednjaka in da jih nove hipoteze preprosto ne zanimajo, kar pomeni, da niso zgolj narcisoidni in egocentrični, temveč so tudi arogantni in vzvišeni.

Ko voditelj oddaje povpraša tega ali onega prvaka, se izkaže še nekaj. Na zelo preprosta vprašanja v slovenskem jeziku, ki jih razume vsak otrok, ne znajo in niso sposobni odgovoriti drugače, kot da se izmikajo odgovoru in s prstom kažejo na druge. Videti je, da se sovražijo med seboj, zato se režijo, ko drugi govorijo, zamahujejo z rokami in se besedno žalijo.

A največja težava so vendarle navadni ljudje, sleherniki. Ko se bodo bližale volitve, bodo iste prvake ljubeznivo nagradili s svojimi glasovi, da bodo lahko še naslednjih dvajset let skrbeli za še več istega sr***.