'Hvala bogu, ja!' je bil prvi odgovor, ki mi je padel na pamet, ko sem na velikem obcestnem plakatu prebral: »Si predstavljaš družinsko kosilo brez staršev?« Ko sem v nekoliko drobnejšem tisku prebral: »Otroci in mladostniki v Mladinskem domu Maribor si ga. Življenje brez staršev je njihov vsakdan,« sem pomislil: 'Še sreča!' Pisalo je tudi: »Predlagaj in pomagaj! Obišči spletno stran www.predlagajinpomagaj.si in predstavi svojo idejo [brez vejice] kako pomagati vrstnikom v Mladinskem domu. [brez klicaja]« Začudil sem se: 'Pa saj jim je že pomagano, da ne rabijo jesti s starši!'

V teku tega pogovora s plakatom sem se spomnil delavnice, ki smo jo imeli pred leti na študiju pomoči z umetnostjo. Dobili smo nalogo, naj narišemo nedeljsko kosilo v svoji primarni družini. Prostor je v trenutku zajel hlad, na nas pa je leglo nekaj sekund grozljive tišine …

Ko smo se izkopali vsak iz svoje omrtvičenosti, smo se lotili dela in nakrancljali, kar smo pač nakrancljali. Sledil je pogovor, v katerem se je izkazalo, da je od kakšnih 15 udeležencev zgolj eden nalogo in spomine na nedeljska kosila doživljal kot 'nič posebnega', pa še ta je na koncu priznal, da se kosil morda ne spominja najbolje. Za vse ostale je bila to ena najbolj neprijetnih delavnic v življenju … Nekdo je po njeni zaslugi celo ozavestil, zakaj doma nima jedilne mize – da se mu družinski obedi, kakršne ima v spominu, ne bi mogli zgoditi …

Zelo verjetno bi domneva, da prav neustrezne družinske razmere usmerjajo študente in izvajalce vzgojno-zdravstvenih storitev v te poklice, vzdržala preverjanje. A po mojem bi ga vzdržala predvsem zato, ker je v celotni družbi delež družin, ki se med nedeljskim kosilom nimajo dobro, najmanj plebiscitaren. Tudi skupina študentov kemije, gostinskih delavcev ali lovcev bi delavnico doživljala podobno, kot smo jo mi …

Upal pa bi staviti enotedenski post, da otroci, ki so v mladinskem domu, v življenju niso doživeli niti enega prijetnega nedeljskega kosila v krogu svoje družine in ga tudi nikoli ne bodo. Z dejavnostmi, kot je 'Predlagaj in pomagaj!', jim hinavski, nestvarni in nestrokovni prireditelji zgolj vzbujajo lažne upe, če si prijetnega obedovanja s starši želijo, in nabijajo občutke krivde, če si ga ne želijo. Iskreno, stvarno in strokovno bi bilo, da bi jim pomagali uspešno pretrgati navezanost na svoje bolne družine in odrasti v ljudi, ki si bodo ustvarili popolnoma drugačne – takšne, v katerih bo skupaj pojesti kosilo vsaj tako prijetno, kot zna biti prijetno v mladinskem domu …