Sedemnajst čudežev (17 Miracles, T. C. Christensen, 2011)

Bistvena naloga filma je, da se dotakne gledalcev. Če se jih ne dotakne, je nemočen in ne more povedati ničesar novega. Kaj to pomeni?

Pomeni veliko stvari. Pomeni tako veliko stvari, da jih je nemogoče spraviti v kratek zapis. In prav film ima izvrstno priložnost, da v slabih dveh urah, kolikor navadno traja, odpre številne razsežnosti eksistence in ponudi gledalcu vsaj začeten razmislek o zastavljenem vprašanju.

Film Sedemnajst čudežev je tak. To je neodvisen film, narejen tako rekoč za drobiž, ki spremlja nekaj sto mormonov na njihovi poti v boljše življenje, na zahod, v dolino. Zgodba je resnična v vsakem pomenu besede, sega pa v XIX. stoletje.

Ljudje se odpravijo na pot, ker jih v to silijo pomanjkanje, brezperspektivnost, revščina, nemogoče življenje, tudi obup. Prav zaradi tega (ali pa kljub temu) verjamejo, da je boljše življenje mogoče, zato se brez obotavljanja odpravijo na pot. Vodijo jih duhovni voditelji, ki pa se ne vedejo kot zvezdniki ali narcisoidni gospodarji, ki natančno vedo, kakšna prihodnost jih čaka, temveč kot pošteni in popolnoma iskreni možje, ki preprosto verjamejo, da se čudeži lahko zgodijo, pa naj to pomeni karkoli.

Na začetku je zato odprtost in je odpiranje, je iskrenost in je trdna odločenost. Ni nujno, da ima logika čudežev karkoli skupnega z vero v Boga, kajti človekova eksistenca je že sama odprta in verjetje ljudi je čudežni vzvod, ki dejansko omogoča povsem nepredvidljive dogodke – ti so seveda prav zaradi tega lahko tudi uničujoči in smrtonosni.

Izzivi, s katerimi se morajo soočati možje, žene in otroci, so številni in na trenutke strahoviti. Čaka jih tudi ostra zima, hrane zmanjkuje, številni omagajo, nekateri umrejo. Toda večina vztraja in kljubuje na način, zaradi katerega se resnično dogajajo čudeži in se gledalcem dvigujejo kocine. Naslov filma je zato upravičeno natanko tak, kakršen je; čudežev je zares sedemnajst.

In vsi po vrsti so prepričljivi. Nič ni narejeno v naglici, nič ni poenostavljeno, klišejsko ali poceni, zato to ni film o religioznem zanosu, verski blaznosti ali veri v Boga. Prav nasprotno. Ljudje so popolnoma goli natanko v radikalnem eksistencialnem smislu, zato so odprti, ranljivi, pa vendar tudi topli, solidarni, prijazni in kultivirani v najboljšem pomenu besede. V tem, kar imajo med seboj, ni zato nobene ponarejenosti, ni nikakršnega sprenevedanja, ni nasilja in ni narcisoidnosti, ni pridiganja in prodajanja megle, ampak je zgolj preprosta, a neomahljiva skupna vera, da je boljši svet mogoč in da hočejo živeti v njem. Vztrajajo in se podpirajo, pomagajo si, kakor vedo in znajo, saj tam v divjini ni nobenega zunanjega agensa, ki bi jim lahko priskočil na pomoč, in nihče ne more biti pretirano pameten, češ da ve, kaj je treba narediti, ko zmanjka idej in trčijo ob mejo.  

Mirno lahko rečemo, da ima eksistenca ljudi neskončno virov, da je refleksivna in podobna čudežnemu mozaiku, ki ga nikoli ne moremo sestaviti do konca in na način, za katerega bi lahko rekli, da je edini pravilni.

Gibanje filma je zaradi zapisanega izjemno prefinjeno, senzibilno, celo sublimno. Posveti se čisto vsakemu detajlu, ki nam lahko daje misliti, pa naj gre za umiranje starca, ki nima več moči, da bi še lahko vstal, igrivost otroka, ki ga pritegne lesena izrezljana igračka, nežnost žensk, ki žari iz njihovih obrazov, čeprav so izmučeni in polni ran, ali fizično moč moških, ko prenašajo tovariše čez deročo in ledeno mrzlo reko. In prav je, da se posveti, kajti kaj še imamo lahko ljudje med seboj, če ne ravno tega?

Film se mora posvetiti temu, kar raziskuje, da postane to, kar raziskuje: čudež. In res postane. Posveča se mu z neskončno potrpežljivostjo, saj ne more vedeti vnaprej, česa se sploh dotika, česa se lahko dotakne. Film zato mora biti potrpežljiv, če hoče kaj dobrega ponuditi gledalcem. Taka je njegova prva naloga.

Njegova druga naloga izhaja neposredno iz prve. Če je dovolj potrpežljiv, je tudi zmožen osvežiti in celo izpopolniti to, s čimer se srečuje, kajti če ni dovolj potrpežljiv, je premalo natančen in dosleden. In tretja naloga? Je morda najtežja: prevajanje tega, s čimer se srečuje.

Film torej v najboljšem primeru prevaja, kar je mogoče prevajati. Kaj to pomeni?

Pomeni ustvarjanje in preoblikovanje prostorov realnosti s pomočjo besed, podob, zvokov, glasbe. Prevajati je mogoče vse, česar se dotaknemo, dotaknemo pa se vsega, kar je mogoče prevajati, kot pravi Derrida. Torej se dotikamo tudi tega, kar je že prevedeno, prevajamo pa tudi to, česar smo se že dotaknili. A začetek je najpomembnejši: vse se namreč začne tako, da se dotikamo meje, da se odpravimo k njej. Brez meje ne bi bilo nobene izkušnje, nobenega dotika in nobenega občutka. Ko vse to je, smo lahko prepričani, da obstaja tudi meja. Ta nas obenem osvobaja.

Kdor je osvobojen, je zmožen prevajati. Je omejen, je na meji, zato se lahko dotika meje, lahko ustvarja, a nikoli onkraj meje. Kdor se dotika, ponovno bere. Prevajanje je mogoče ravno zaradi tega; brez branja ni prevajanja.

A vse to je mogoče le, če se človek dotakne tega, kar imenuje Nancy izvir. O dotikanju v najbolj pristnem pomenu govorimo šele tedaj, ko se dotikamo izvira. Tega razumemo, če sledimo Sokratovemu razmišljanju o zmožnosti človeškega bitja, da se dotakne resnice. Sokrata je v resnici zelo zanimalo, kako lahko duša ali ψυχή spozna resnico in se je dotakne. Največji problem pri tem je, da ψυχή sploh ni duša, kot jo navadno skušamo razumeti, temveč je izraz za samo življenje. Mirno lahko rečemo, da je Sokrata zanimalo, kako se življenje ali eksistenca dotakne sebe in spoznava resnico, se dokoplje do nje.

Ne individualna duša, temveč življenje. To ni oseba ali celo točka, ni kraj in sploh ni nič določljivega. Življenja ne moremo enoznačno določiti, ne moremo ga spraviti v kalup ali model. Ko se duša dotika sebe, se življenje raziskuje in razkriva. Pri tem se spreminja, preoblikuje. Dotikanje je zato nenehno preobražanje.

Bistveno pa je, pravi Sokrat, da se duša dotakne resnice zgolj tam, kjer je nedotakljiva. Filozofija ali ljubezen do resnice je zato ljubezen do nedotakljivega, ki ni nekaj, česar se ne morem dotakniti, ampak je celo edino, česar se zares lahko dotaknem, zato je zamisel o resnici sploh smiselna.