Koliko svobode je danes dano izkusiti človeku, ki živi v svetu, kjer vedenje ljudi vse bolj določa logika tržne menjave, in v katerem se znatnemu številu ljudi nenadoma ne zdi nič spornega v ideji, da je vsaj načeloma lahko vse naprodaj? Človek namreč zlahka dobi vtis, da je vse več stvari, ki se jih da spremeniti v blago (in to nikakor ne samo materialne dobrine) oz. da je vse manj stvari, katerim so se ljudje pripravljeni posvetiti z vso resnostjo, predanostjo in zavzetostjo, kadar te pač niso neposredno povezane s služenjem denarja in se ob ukvarjanju z njimi človek ne more nadejati prirasta fičenkov na trr.

Razmislimo o naslednjih treh primerih, ki se navezujejo na naše vprašanje.

Prvič. Vzemimo človeka, ki velja za uspešnega v poslovnem svetu. Ta človek je svojem življenju vsekakor spoznal, kaj pomeni trdo delo in odrekanje. Pogosto je bil med zadnjimi, ki je odšel iz službe domov in med prvimi, ki je prihajal na delo. Danes je direktor podjetja, ki je konkurenčno na mednarodnih trgih. Izdelke prodajajo po vsem svetu in denarja vsekakor ne primanjkuje. Gledano s finančnega vidika, ima ta človek dobesedno vse, kar pomeni, da ga skorajda ni izdelka, ki ga ne bi mogel pridobiti v svojo last. Še vedno veliko časa preživi v službi, saj potuje po svetu in sklepa posle. Tudi takrat, ko je na počitnicah, prebira literaturo in razmišlja, na katere trge mu še ni uspelo prodreti in to načrtuje narediti v prihodnje. Če ponovimo začetno vprašanje: koliko svobode je dano izkusiti človeku, ki živi takšen način življenja? Ob nekoliko podrobnejšem razmisleku moramo nemara reči, da bore malo. Da bi namreč človek lahko »uspel«, mora biti njegov način razmišljanja karseda prilagojen tistemu, ki je zapovedan v prostoru, kjer želi uspeti. Ravno za takšnega človeka ne velja, da lahko razmišlja, na kakršenkoli način hoče, še manj pa, da lahko svoje ideje pove na glas (in to še zlasti v primeru, ko bi te ne bile skladne z zahtevami trga). Njegova svoboda mišljenja je potemtakem močno okrnjena: razmišlja in govori lahko samo na neki točno določen način. V svojem vedenju mora biti čimbolj popolna kopija modela, ki se je izkazal za najbolj učinkovitega (da bi to postal, se je nemara vpisal na kakšen tečaj govorništva ali coachinga za poslovneže, najverjetneje pa je poslušal tudi predavanja tistih psihologov, ki danes svetujejo, kako se najbolje tržiti in pomagajo ljudem pri kovanju dobičkov).

Koliko svobode torej dopušča takšen način življenja? Če je ta pogosto tudi tisti, ki se zdi kot vrhunski – torej kot nekaj, kar pomeni najvišjo stopnjo človekove samouresničitve … Neko mnenje, ki ni prav poredko, pravi takole: bolj ko je človek danes »uspešen« (v tistem pomenu besede, kot je uspešen omenjeni poslovnež), bolj je njegovo življenje izpolnjeno. Je v njem tudi več svobode? Toda mar ne pomeni svoboda tukaj predvsem možnost izbire – te ima nedvomno več nekdo, ki ima več denarja. Je to isto kot svoboda, ali pa je v nekaterih primerih (ki niso redki) prav nasprotje le-te: v javnosti večkrat zaokrožijo zgodbe o kroničnem nezadovoljstvu z življenjem prav v krogih tistih, ki jim gre sicer domnevno najbolje …

Na problem pa lahko pogledamo še s tega vidika: ko bi skušali svobodo izenačiti s kar največjo možnostjo izbire, se nam preprosto ne izide. Ko obstaja svoboda zgolj kot možnost izbire, je človek skrčen na bitje, za katerega so pravzaprav izbire določene že vnaprej (in torej natančno vzeto sploh ničesar ne more svobodno izbrati). Zakaj je tako? Ker v trenutku, ko izbiram med stvarmi, ki so bile postavljene pred mene kot blago (nekdo pa se je pri tem močno potrudil, da je to blago prikazal kot izbire vredno), je svet v katerem to počnem, že saturiran in mi torej ravno ne omogoča, da bi se odločal svobodno. Nadalje pa bo vsaka stvar, ki jo bom v nekem trenutku izbral, tudi nekaj, kar je bilo že narejeno tako, da bo kaj hitro postalo obsoletno in jo bo potrebno zamenjati z nečim drugim; logika izbire je tukaj namreč ta, da človek ničesar ne more in celo ne sme izbrati tako, da bi ta izbira potem lahko postala dokončna: da bi izbral neko stvar, ker je vredna in neprecenljiva sama po sebi (izdelki kot blaga ravno ne smejo biti neprecenljivi, saj bi se potem izbiranje oz. njihovo kopičenje na neki točki ustavilo, to pa bi bilo za prostor, v katerem potekajo te vrste izbire, naravnost katastrofalno).

Prav to je v svojih razmišljanjih o etiki poudarjal Kant: človek je svoboden samo, kolikor lahko izbere stvari, ki so same po sebi vredne izbire – te pa so vselej lahko le duhovne dobrine in so po svoji naravi takšne, da jih ni mogoče zamenjati za karkoli drugega.

Kolikor nekdo torej svoj um večino časa uporablja samo za to, da kalkulira, kako bi prišel do tistih stvari, s katerimi si bo lahko povečal obseg svoje lastnine, ta človek ni nič bolj svoboden od sužnja, ki mu gospodar večji del dneva zapoveduje, kaj mora delati (morda je v tem primeru suženj, ki je to zlasti zaradi fizične nesvobode, svobodnejši, saj lahko ohrani duhovno svobodo, medtem ko je suženjstvo prej omenjenega tipa totalno – v njem ni več distance do lastnega početja).

Drugi primer. Delavec, ki že leta služi pri istem delodajalcu, ugotovi, da mu je ta prenehal plačevati prispevke in tako nima več plačanega osnovnega zavarovanja. Dela za precej mizerno plačo, vendar mu nekako uspe priti čez mesec. Zaveda se dejstva, da je konkurenca huda, torej je za delodajalca popolnoma zamenljiv. Če bi se šefu na kakršenkoli način zameril, obstaja velika verjetnost, da bi se ga ta brez kakšnih nadaljnjih pomislekov znebil. Ve torej, da so mu kršene pravice, a se ne more kar odločiti, da se bo uprl in zahteval tisto, kar mu pripada. Ob njem je še nekaj ljudi, ki so v enakem položaju, a vsak razmišlja podobno, nihče noče biti tisti, ki se bo izpostavil in tvegal. Ni namreč zagotovo, da se mu bodo drugi pridružili. Denimo, da se nekdo v tem položaju upre. Njegov upor je dober in torej z etičnega vidika neoporečen, saj se delavec pri tem ne zavzema samo za svoje pravice, ampak tudi za pravice slehernega drugega človeka, ki bi se lahko znašel (in se je že znašel) v podobnem položaju. Odločil se je, da bo to naredil tudi zato, ker ne bo dopustil, da mu nekdo potepta dostojanstvo. Zgodi se pričakovano: šef nad njegovim protestom nikakor ni navdušen in uporni delavec ostane brez službe. Ostane tudi brez mesečnih prihodkov. Nekdo bi utegnil reči, da je delavec vendarle ohranil svoje dostojanstvo in ravnal kot svoboden človek. Takšno pripombo bi bilo mogoče izreči brez cinizma samo v svetu, v katerem bi imel ta človek potem dejansko še vedno neko možnost preživetja (in ne zgolj životarjenja). Koliko namreč pomenita svoboda in dostojanstvo, če ima človek samo dve možnosti: vztrajati v položaju, kjer mu dnevno kršijo osnovne (in tudi zajamčene) pravice, ali pa oditi in s tem izbrati življenje, ki bo postalo le še ena od oblik boja za preživetje? Predvidevamo lahko, da takšnih ljudi ni malo: tistih, ki raje ostajajo tiho in »potrpijo« v nemogočem položaju, saj je tako varneje (in nihče nima pravice obsojati njihovega molka, saj so grožnje, ki visijo nad njimi, še kako realne, lačna usta, ki jih morajo nahraniti doma, pa tudi). Kaj pa tisti drugi? Ljudje, ki so zaenkrat še kolikor toliko na varnem, pa se s tovrstnimi problemi ne ukvarjajo prav dosti in jih pravzaprav niti ne moti čisto zares, da so v njihovi okolici soljudje, ki jim dnevno kratijo pravice (ali ne pomeni pravica do dostojnega življenja tudi pravice do življenja, ki ne bo nenehno napolnjeno s strahom in stresom zaradi grozeče revščine in negotovosti) nekateri drugi soljudje? Koliko pa gre tem drugim ljudem za svobodo, če so politično večinoma pasivni in neudeleženi? (Politična udeleženost tukaj seveda ni mišljena kot tiste vrste aktivno državljanstvo, ki ga promovirajo celo institucije EU – o problematičnosti le­-tega sem pisal pred časom –, temveč pomeni nekaj čisto drugega: pomeni, da so ljudje kot umna bitja zmožni z drugimi umnimi bitji soustvarjati skupnost in soupravljati s skupnimi zadevami. Politika je tako neločljiva od samoorganiziranja in vztrajanja v odnosih egalitarnosti.) In če parafraziramo še Hannah Arendt: kolikor mi gre za svobodo, bi me moralo še kako vznemirjati, ko je nekdo, ki se zavzema za osnovne pravice, zaradi tega kaznovan. V trenutku, ko nekdo pogleda stran in se sprijazni s svetom, kakršen je, s tem kršilcu že daje alibi, obenem pa samemu sebi zanikuje možnost živeti svobodno in dostojno.

Tretjič. Objavljen je bil podatek, da je v ZDA (»deželi svobode in neskončnih možnosti«) brez strehe nad glavo kar 1.1 milijona šoloobveznih otrok. V enem letu je število naraslo za 10 % (v zadnjih treh letih pa za 24%). Gre za otroke, ki skupaj s starši živijo v zavetiščih za brezdomce, ali pa se cela njihova družina gnete v eni sobi v hiši sorodnikov, ali pa preprosto živijo kar v avtu. Število otrok, ki živijo takšno življenje, je začelo strmo naraščati z recesijo v letu 2007. Tisto, kar pa je pri tem podatku še najbolj šokantno, je dejstvo, da ti otroci pogosto prihajajo iz družin, v katerih sta zaposlena oba starša, vendar zaslužita premalo, da bi lahko plačevali najemnino in si tako priskrbeli neko stalno bivališče. Brezdomni otroci, ki v šoli ne dobijo dodatne pomoči, bodo v kar 60 primerih od 100 s šolanjem predčasno prenehali. Šola tem otrokom pomeni edino možnost (pa naj je še tako pičla), da bodo nekoč v prihodnje lahko zaživeli drugače in si ustvarili pogoje za boljše življenje. Pogosto pa obiskujejo šole v revnih predelih, ki so tarče politike prestrukturiranja, privatiziranja ali pa zapiranja šol, ki jo izvaja Obamova administracija. (Predsednik pri tem ni zamudil priložnosti, ko je pohvalil 16-letno dijakinjo, ki ji je kljub revščini in brezdomstvu uspelo dokončati šolo. Primer tega dekleta je zanj dokaz, da vsakdo lahko uspe brez vladnega posredovanja. Kar z njegovega vidika pomeni še, da so si vsi tisti, ki ne uspejo, pač sami krivi. Dekle, ki sicer prihaja iz izredno težkih socialnih razmer, kajpak ni krivo, če so si jo brezbrižni in cinični politiki izposodili za opravičevanje svojega nedela.) Če so ZDA za mnoge kar vzorčni primer, po katerem se zgledujejo tudi mnogi vplivni ekonomisti in načrtovalci politik iz teh krajev, potem ni pretirano reči, da so zgodbe navadnih ljudi, o katerih slišimo iz neodvisnih medijev, zelo verjetno zgodbe, ki se bodo v prihodnje odvijale neposredno pred našimi očmi. Privatizacija (in ne denimo dvig kvalitete in povečanje dostopnosti javnih storitev) bo še dolgo ena od prioritet te in prihodnjih vlad (kolikor bodo tudi te del iste kontinuiteti) – ta pomeni prisvajanje družbenih dobrin s strani zasebnikov, ki ima za posledico koncentracijo bogastva in povečevanje razlik v ravni kvalitete življenja med tistimi, ki imajo te dobrine v svojih rokah in onimi, ki imajo do le-teh vse manj dostopa. Človeku ni treba biti genij, da ugotovi, da otroke, ki že sedaj živijo brez strehe nad glavo in se prebijajo iz dneva v dan, misel na prihodnost ne more navdajati z radostjo in upanjem. Mnogi izmed njih ne bodo imeli nikakršnih možnosti, da bi se izkopali iz revščine. Koliko priložnosti bodo potemtakem dejansko imeli v svojem življenju? In če se to dogaja v eni najbogatejših držav na svetu, kako bo potem šele v najrevnejših … In kako naj v tej luči razumemo nedavni Obamov govor, v katerem je opozoril natanko na povečevanje razlik med revnimi in bogatimi in na katastrofalne posledice tega procesa za družbo v celoti (ta naj bi po njegovih besedah najedal ameriški sen)? Prvi pomislek je tale: če človek, ki je na čelu, in bi ga tako lahko imeli za nekoga, ki ima največ vpliva na dogajanje v državi, ki jo vodi, izjavi nekaj takšnega, potem je to lahko samo izraz popolne moralne izprijenosti in višek cinizma. Ne da bi že vnaprej poskušali zanikati možnost, da je temu dejansko tako, pa se velja zaustaviti še pri tej zamisli. Morda pa so nekatere stvari v svetu res odšle že tako daleč, da jih niti človek, kot je Obama, ne more več obvladati. Obamovi govori dejansko večkrat razkrivajo njegovo nemoč, kot pa obratno. V tem je podoben svojim evropskim kolegom. Medtem ko so formalno še vedno oni na čelu občestev ljudi, v službi katerih naj bi bili, je v resničnosti vse bolj jasno, da igro vodijo drugi in so oni bolj ali manj pokorni hlapci le-teh. Morda pa bi morali iti še dlje in reči, da igre v resnici sploh nihče več ne vodi, da se vse bolj vodi sama, velika večina potem trpi posledice, nekaj pa je tistih (ti predstavljajo manjši del človeštva), ki so se naučili par učinkovitih manevrov, z rabo katerih (še zlasti v časih »krize«) kujejo bajne dobičke zase. Priklopljeni na mašino bodo potem poskušali iz nje iztisniti, kar se bo dalo (samo ne bodo se smeli preveč ukvarjati s tem, kar se v ekonomiji imenuje »eksternalije« -- npr. s škodo, ki jo bo delovanje te mašine povzročilo okolju in ljudem). (O tej ideji v svojih dokumentarcih razmišlja zlasti Adam Curtis – npr. v tistem s pomenljivim ironičnim naslovom All watched over by machines of loving grace).

Kaj smo torej ugotovili? Da je svoboda v svetu, v kakršnem živimo, nemogoča? Ne, to nikakor ne sledi iz povedanega. Le k začetnemu vprašanju moramo pristopiti na drugačen način. Svoboda človeku namreč ni dana. Obstaja dialektika svobode. Človek je po nujnosti svobodno bitje, vendar pa se mora vselej še potruditi, da to tudi postane – zaradi tega govorimo o prakticiranju svobode, ki je neločljivo od nekega načina življenja. Človek se naredi svobodnega z odločanjem (za svobodo), ali kot je pripomnil Albert Camus: »Človekova svoboda ni nič drugega kot možnost postati boljši človek. Edini način, kako se spopadati s svetom nesvobode, je namreč ta, da človek sam postane tako absolutno svoboden, da je že njegova eksistenca sama dejanje upora.«

V razmislek k povedanemu dodajam še sklep, ki ga v svojem članku naredi Isabelle Belanger: »Če hočemo narediti konec trpljenju zaradi brezdomstva in revščine, s katerim se sooča na desetine milijonov družin iz delavskega razreda, prav tako pa napadu na pravico do kakovostnega javnega izobraževanja, potem je nujno, da se moč prestavi v roke množice ljudi, ki jo napada kapitalistični sistem dobičkov. Kar zahteva, da se študentje, dijaki, učitelji in vsi drugi delavci združijo v boju za socializem.«