Kdo predstavlja glavni motor za inovacijami? Konvencionalna modrost meni, da je to nujno zasebni sektor, vendar Martin Wolf v (sicer starem) komentarju v Financial Timesu piše, da je to v resnici država. Pri tem povzema knjigo Mariane Mazzucato The interpreneurial state, v kateri avtorica dokumentira inovacije  in razvoj nekaterih tehnologij in ugotavlja, da jih je v večini primerov financirala in podpirala država in ne zasebni sektor:

»Da, inovacije temeljijo na drznem podjetništvu. Toda ta, ki tvega največ in doseže največje preboje, ni zasebni sektor; to je močno zaničevana država.

Mazzucatova piše, da »pri 75 odstotkov novih molekularnih teles [ki so dobila dovoljenje regulatorja Food and Drug Administration med l. 1993 in l. 2004] lahko sledimo njihov raziskovalni izvor .... k javno financiranemu Nacionalnemu inštitutu za zdravje (NIH) in njegovim laboratorijem v ZDA.« V Veliki Britaniji je Svet za medicinske raziskave odkril monoklonska antitelesa, ki so temelji biotehnologije. Takšna odkritja potem poceni predajo zasebnim podjetjem, ki nato pobirajo velike dobičke.

Morda celo bolj očiten primer je informacijska in komunikacijska revolucija. Nacionalna znanstvena fundacija v ZDA je financirala algoritem, ki je poganjal Googlov iskalnik. Zgodnje financiranje za Apple je prišlo iz Vladne družbe za financiranje malih podjetij. Še več, »Vso tehnologijo, ki dela iPhone 'pameten' je prav tako financirala države ... internet, brezžične mreže, GPS, mikroelektronika, zasloni na dotik in nedavni SIRI asistent, ki ga aktiviramo z glasom.« Apple je vse to brilijantno sestavil skupaj. Toda to je bilo pobiranje sadov sedmih desetletij državno podprtih inovacij.

Zakaj je vloga države tako pomembna? Odgovor leži v velikih negotovostih, časovnih razmikih in stroških, povezanih s temeljnimi znanstvenimi inovacijami. Zasebna podjetja ne morejo in ne bodo nosila stroškov, deloma zato ker ne morejo biti sigurna, ali bodo kaj imela od tega, deloma pa zato, ker ti sadovi ležijo tako daleč v prihodnosti.«

To, da je v resnici država tista, ki povečini financira tehnološke preboje, v resnici niti ni presenečenje. Za zasebni sektor temeljne raziskave predstavljajo preveliko tveganje za vlaganje, saj lahko trajajo leta in leta in še vedno ne bodo rodile otipljivih rezultatov, od katerih bi lahko imel komercialno finančno korist. V tem pogledu je zanimiv komentar enega od bralcev:

 »Meni, ki delam v raziskavah in razvoju so zaključki te knjige tako popolnoma očitni, da se čudim, kako jim lahko sploh kdo oporeka. Zasebna industrija je odlična pri kombiniranju temeljnih tehnologij za izdelavo izdelka, toda slaba pri temeljnih raziskavah. To ni njihova 'krivda'. Investitorji želijo hitre, napovedljive in sigurne donose.«

Nekateri svet vidijo črno-belo v smislu: 'zasebni sektor dober, država slaba' ali obratno. Tak pogled je po moje kratkoviden in omejen , pa tudi nepotrebno konflikten. Zame edini pravi in smiseln odgovor leži v sodelovanju med obema komplementarnima poloma družbene realnosti.