Naslov prispevka je obenem naslov zadnje knjige Zygmunta Baumana, ki jo je spisal skupaj z Leonidasom Donskisom. Podnaslov njune knjige je morda še bolj zgovoren kot naslov: izgubljanje občutljivosti v tekoči moderni.

Izgubljanje občutljivosti dolgoročno tlakuje pot zlu, zato ni naključje, da spregovori Leonidas Donskis o simbolni geografiji sodobnih oblik zla. Ko govorimo o moralni slepoti, smo že popotniki po pokrajini, ki jo izrisuje geografija zla.

Simbolna geografija zla je poseben izraz, katerega razumevanje nas lahko tudi rešuje pred zlom. Gre namreč za poseben človekov odnos do Velikega Drugega, zaradi katerega je možna simbolna geografija zla; alternativa je ena sama.

Zamisel je pravzaprav izjemno preprosta. Človeško bitje nujno potrebuje Velikega Drugega. Vedno ga je potrebovalo in vedno ga bo.

Veliki Drugi je instanca, ki ji spontano pripisuje nekatere lastnosti, s katerimi bi se moral strinjati celo veliki Spinoza. Katere lastnosti so to?

Veliki Drugi je neskončen. Je multipliciteta multiplicitet ali mnoštvo mnoštev. Jamči za obstoj sveta in ne-vsega. Veliki Drugi je ne-ves. Jamči za človekovo kreativnost, zmožnost za resnico in spoštovanje drugega človeškega bitja. To pa je že nekaj čisto drugega kot kapitalistično norenje, nadzorovanje ljudi in razvrščanje le-teh na naše, vaše in vse druge.

Prek Velikega Drugega posamezno človeško bitje prepoznava druga človeška bitja kot moralna in etična, senzitivna in spoštovanja vredna bitja; brez Velikega Drugega to kratko malo ni mogoče. Jezik morale, etike, senzibilnosti, spoštljivosti in dostojanstva je zato jezik humanosti človeških bitij, za katerega jamči Veliki Drugi. Da, človek preprosto mora verjeti v nekaj, da bi sploh bil simbolno bitje; človek, ki ne verjame v Drugega, strogo vzeto, ni človek, ampak je monstrum.

Ko ne želi pripisati Velikemu Drugemu vsega, kar je zapisano zgoraj, samo od sebe nastaja zlo in se razvija simbolna geografija zla. Najprej jo prepoznavamo v vsakdanjem življenju slehernikov, v načinih, kako živijo.

Zygmunt Bauman je sociolog vsakdanjega življenja. To pomeni, da raziskuje življenja in eksistence navadnih, vsakdanjih ljudi, slehernikov, ki se v glavnem ne bodo nikoli pojavili na svetovnih odrih in ne bodo nikoli odigrali kake pomembne vloge v zgodovini tega planeta, raziskuje pa tudi simbolno geografijo zla v sodobnem svetu.

Ali pa jo bodo odigrali. Odigrali jo bodo prav kot sleherniki, ki danes na svoji koži boleče čutijo dramatične spremembe eksistenc, ki jih raziskuje Bauman, sprememb, ki jim nikakor niso v prid.

Spremembe so še več kot dramatične. Oblikujejo se namreč novi železni imperativi, nastajajo nove dolžnosti, ki jih ljudje, prepričani v lastno svobodo, bolj ali manj molče sprejemajo in jim skušajo ustreči, čeprav neposredno prispevajo h geografiji zla.

Danes mora svobodni slehernik zato nujno živeti zdravo ali pa se mora vsaj nenehno truditi, da bi ugotovil, kaj sploh je zdravo življenje. Torej se mora neprestano prilagajati industriji zdravja in se usposabljati, saj brez znanja ne more vedeti niti tega, da je nekaj zdravo. Tako se kopičijo dolžnosti, ki so na prvi pogled povsem nedolžne, kapitalisti pa imajo od njih velikanske dobičke.

Dolžnosti v resnici namreč niso nedolžne, ampak so tiranske, saj se kopičijo in zapolnjujejo eksistence ljudi z novimi ni novimi dejavnostmi, ki so pogosto povsem absurdne. Slehernik mora biti zato nenehno na voljo prek omrežij, da dobiva ustrezne informacije. V roki mora imeti ves čas tehnološka čudesa, prek katerih je povezan z vsemi drugimi sleherniki. V vsakem trenutku tako lahko preveri, kaj se dogaja v mrežah, preverjati pa tudi mora, da ne bi česa zamudil, da se ne bi izoliral, da ne bi ostal čisto sam.

Kdor ni v mrežah, namreč ni le osamljen, ampak dobesedno ne obstaja, kar je veliko huje. Nihče ga ne opazi in ga ne bo opazil. Danes je segregiranje, izključevanje in izoliranje ljudi še hujše, kot je bilo v preteklosti. A zadeva ima še bolj dramatične posledice.

Sodobna subjektivnost ljudi se radikalno spreminja. Od trde avtoritarne osebnosti, o kater so pisali Adorno in sodelavci pred več kot pol stoletja, smo že prešli k nestabilni tekoči subjektivnosti, ki živi natanko po načelu, o katerem govori Bauman: v svetu neskončnih možnosti moraš preizkusiti vse; lahko jih preizkusiš, zato jih tudi moraš, kar pomeni, da moraš nenehno tekati od ene k drugi in se pri nobeni ne smeš dolgo zadržati.

V tem je velika nevarnost, kajti ljudje smo simbolna bitja, ki, za razliko od živali, potrebujemo umetno postavljene meje in avtoritete. V tekočem svetu, o katerem govori Bauman, ni nobene meje in ni nobene avtoritete, kar je logično. Ljudje čutijo, da ne potrebujejo niti enega niti drugega, sočasno pa že vedo, da se radikalno motijo. Nekaj je zelo narobe.

Bauman zato poudarja: prebiranje knjig, razmišljanje o morali in etičnem nam lahko pomaga k odkrivanju nove občutljivosti zase in za druga bitja. A prav tako se lahko zgodi, da bomo v povsem neomejenem svetu kapitala, izkoriščanja, naravnih katastrof in vsega drugega kmalu znova barbari.

Smisel in cilj eksistence ne more biti preizkušanje vsega. Vse namreč ne obstaja, kot so že davno tega pokazali matematiki, fiziki in psihoanalitiki.

Ko začnemo preizkušati vse, se prej ali slej znajdemo v praznem prostoru, v katerem čutimo, da ne obstaja nobena meja več. Ko je vse mogoče, je vseeno, ali ima človek moralne zadržke ali ne. Zadržki preprosto ne štejejo, so povsem nepotrebni in nepomembni. Ljudje vse pogosteje razmišljajo, da je vse tudi treba preizkusiti – kot bi bilo, paradoksno, moralno nujno, da preizkusiš vse že zato, ker je pač na voljo.

Toda ko je vse na voljo, je tudi nesmiselno. Pomembna postaja namreč gola količina, ki jo je še mogoče nakopičiti. Moralna slepota in izguba občutljivosti v tekočem svetu se tako povezujeta z izmuzljivimi oblikami zla, ki jih je vse teže prepoznati.

V nekaj je treba verjeti, pravijo ljudje. V tekočem svetu, v katerem ni ničesar stabilnega, v kar bi človek verjel, je mogoče verjeti tudi v neobstoj. Verjamem, da bog ne obstaja. Tak je zadnji odgovor ljudi, ki ne zmorejo verjeti v nič.

Pa vendar obstaja upanje. Reševanje življenja drugega je zmožnost človeškega bitja, ki je ne more misliti noben robot, pa če je še tako pameten. Zmožnost, o kateri govorim, bo vselej okraj instrumentalnega razuma in banalnosti zla, če lahko uporabim ta izjemni izraz, ki ga je skovala Hannah Arendt.

Izraz je dober, ker nam v vsakdanjem življenju pomaga misliti samo zlo in njegovo geografijo. Ljudje namreč v glavnem niso pošasti, demoni in monstrumi. Daleč od tega. Pa vendar se nenehno dogaja, da nočejo razumeti drugega človeškega bitja, se nočejo poglobiti, da bi dojeli njegovo trpljenje, pogledajo mimo, ko bi morali biti empatični, ne ponudijo roke, ko bi bilo to najbolj potrebno.

Svet, ki ne zmore nadzorovati samega sebe, danes obsedeno nadzoruje posameznike, pravita Bauman in Donskis. Ljudje pozabljajo na obstoj Velikega Drugega in se vse bolj zanašajo na instrumentalni um, čeprav obenem trpijo zaradi tiranije izbir, mnenj in imperativa novih oblik uživanja, ki jih je iz dneva v dan več, ne vodijo pa nikamor.