“Danes nam vlada denar. Svetovna kriza, ki zadeva ekonomijo in finance se zdi, da samo še bolj poudarja njuno deformiranost in predvsem hudo pomanjkanje antropološke perspektive; ki reducira človeka zgolj na eno njegovo samcato potrebo: potrošnjo. In kar je še veliko huje je to, da je danes sam človek postal potrošno blago, ki se ga uporabi in potem odvrže. Pričeli smo s to kulturo odpadnega, odpadkov. To se lahko opazi na socialnem in individualnem nivoju; in se jo celo vzpodbuja! V takšnem kontekstu se solidarnost, ki je bogastvo revnih, velikokrat obravnava kot povsem kontraproduktivna, v popolnem nasprotju s finančno in ekonomsko logiko delovanja. Medtem ko na eni strani dohodek manjšine eksponentno narašča, na drugi strani veliki večini slabi. To neravnotežje izhaja iz ideologij, ki promovirajo absolutno avtonomijo trgov in finančne špekulacije, s tem, da zanikajo pravico držav za skrb in kontrolo nad javnim dobrim. Tako se vzpostavlja nova nevidna tiranija, včasih celo virtualna, ki enosmerno in brez priziva vsiljuje svoje zakone in pravila. Zadolževanje in kreditiranje oddaljuje države vstran od njihove realne ekonomije in državljanom zmanjšuje njihovo realno kupno moč. Vsemu temu se še dodatno pridružuje razbohotenje korupcije in sebičnih davčnih utaj, ki so dobile svetovne dimenzije. Volja do moči in posedovanja je postala brezmejna”. 

Zgolj nekaj odlomkov tega kar je v svoji apostolski spodbudi z naslovom Evangelii Gaudium(Evangeljsko veselje) zapisal papež Frančišek[1].  S tem dokumentom obsodi svobodni trg, ki producira ekonomsko neenakost. V manifestu poziva Cerkev, da obnovi svojo osredotočenost na revne in sproži napad nad globalnim kapitalizmom. “Tako kot zapoved “Ne ubijaj!” postavlja jasno mejo, da bi zavarovali vrednost človeškega življenja, moramo danes reči “Ne boš” ekonomiji izključevanja in neenakosti.”

“Ta ekonomija ubija. Ne sme obveljati, da smrt podhlajenega starčka, ki je živel na cesti, ni novica, padec dveh točk na borzi pa je.” (EG 53) Obsodi sedanji ekonomski sistem, kot ta, ki generira neenakost in je krivičen že v svojih koreninah, saj temelji na tiraniji trga v katerem veličastno kraljujejo prav finančne špekulacije.

Seveda je tako neposredna in odločna kritika kapitalizma s strani samega svetega papeža takoj izzvala odgovor psihopatov z Wall Streeta, ki so v njegovih nedvoumnih besedah prepoznali nevarnost, morda celo grožnjo, ki si jo do sedaj še ni upal izreči noben politik (kalibra papeža); vsaj ne, da bi ga takoj ožigosali za še enega norega komunista.

Ekonomist JP Morgan James Glassman[2], ne da bi neposredno omenjal papeža, odgovarja: “Kogar skrbi globalna revščina bi moral biti bolj hvaležen, ne pa se pritoževati. Kritike, ki se pogosto izrekajo glede nezmožnosti ekonomskih sistemov, da se spopadejo s problemom revščine, ignorirajo nekatera osnovne dejstva.” Pa poglejmo katera dejstva lahko spodnesejo kritično obsodbo papeža nad špekulacijami finančnih trgov, ki so privedla v “ekonomijo, ki mori”. Po njegovem revščina naj ne bi bila moderen fenomen, gospodarstva naprednejših držav so še vedno v fazi okrevanja od globoke recesije in kmalu se bodo zopet vrnile v svoj poln potencial. To je razlog, da so politike sprejete s strani centralnih bank tako ustrežljive. Kogar je prizadela recesija si bo kmalu opomogel zahvaljujoč stalnemu okrevanju naprednejših držav (ne glede na to ali je veren ali ni, to je slika, ki jo predstavlja realnost). Nadaljnji dejavnik, kljub cikličnim problemom naprednih ekonomij, je v povprečju globalna življenjska raven na najvišji zabeleženi ravni (…). Z drugimi besedami ekonomski sistemi, ki temeljijo na trgu so veliko bolj učinkoviti pri odpravljanju revščine v primerjavi z napori iz preteklosti. …bla, bla, bla, lahko rečemo temu besedičenju za katerega je takoj jasno, da nima nobene realne podlage in vrednosti. Verjetno tudi sam ekonomist čuti, da mu je teorija na katero bi se želel povzpeti spolzela kot pesek med prsti.

A papež ima dovolj izkušenj življenja med revnimi, tistih iz najnižjih slojev, potisnjenih na rob družbe, da preprosto ve kako so določene ekonomske teorije ne le napačne, ampak namerno uničevalne in ubijalske, ki so jim človeška življenja zgolj kolateralna škoda pri njihovem hlastanju za še večjim dobičkom. “Nekateri še vedno branijo teorije „kapljanja potrošnih okusov“ /en. „trickle-down theories“/, ki predpostavljajo, da vsaka s svobodnim trgom podprta gospodarska rast sama po sebi ustvarja večjo enakost in socialno vključenost. To mnenje, ki ni bilo nikoli potrjeno z dejstvi, izraža površno in naivno zaupanje v dobroto tistih, ki imajo ekonomsko moč, ter v sakralizirane mehanizme prevladujočega ekonomskega sistema. Medtem pa izključeni še vedno čakajo”. (EG 54)

Spomnimo se le pričevanja ekonomskega morilca Johna Parkerja; za krajo milijard so najbolj primerni elegantno oblečeni in uglajeni svetovalci z diplomo iz ekonomije, opremljeni z mičnimi grafi in impresivnimi izračuni o predvideni (donosnosti četudi nalašč napihnjenimi). Politike “čikaške šole”, ki so jih pred desetletji preizkušali prav v južni Ameriki in je tudi papež imel priložnost videti njihove uničevalne učinke, so sedaj v polnem zamahu tudi v t.i. razvitem svetu, v Evropi.