»Goni se v tri pičke mile materine!« sem zarohnel, ko sem prebral njeno zadnjo knjigo. Ne zato, ker bi bila tako zanič, ampak zato, ker je tako prekleto dobra. Kdo ve, zakaj sem se spomnil tudi pravljic o stavbarjih, ki so jih po izgradnji te ali one mojstrovine oslepili, da ne bi nikoli več ustvarili česa tako čudovitega … Potterji so bili mojstrovina za vajo. Ko bo Joanne napisala še nekaj 'resnih' mojstrovin, bo lahko sto romanov končno brez slabe vesti romalo v bukvarno in pozabo …

Da se razumemo, nič nimam proti velikanom svetovne in domače književnosti. Zapolnili so prenekatero urico mojega življenja in me sooblikovali v človeka, kakršen sem. Pisali so o tem, kar se dogaja v ljudeh in med ljudmi, in s tega stališča so večni. Niso pa večni s stališča prepričanj, mnenj in verovanj, ki v njih nastopajo, niti s stališča tega, za kar si njihovi junaki prizadevajo in kar počnejo …

Slovenska klasična književnost je polna jamranja o tujem jarmu in razpravljanja o narodovi samobitnosti. Vse lepo in prav, ampak kaj naj danes s tem? Sanje preteklih pisateljev so bile samostojna Slovenija. Danes jo imamo, precej tudi po njihovi zaslugi. Zakaj bi se torej prebijali skozi vse tiste: »Oh, ko bi bilo …« ali »Oh, ko le ne bi bilo …« Danes imamo svoje: »Oh, ko bi bilo …« in »Oh, ko le ne bi bilo …« o domačem jarmu in o osebni samobitnosti …

Dobro je prebrati nekaj starih knjig, da se seznaniš z zgodovino in zemljepisom ter razumeš, zakaj so ljudje tukaj takšni, drugje pa drugačni, zakaj so stvari tukaj urejene tako, drugje pa drugače. Ni pa treba, da bi se vanje umikal pred sedanjimi razmerami ali iskal rešitev zanje. S Shakespearjevimi plemiči, ki so težave reševali z mečem in strupom, si danes ob vsej njihovi 'človeškosti' nimamo kaj dosti početi. Vsekakor dosti manj, kot z Vojnovićevimi čefurji, s čudaki Paasilinovega sveta ali Joanninimi malomeščani, ki se vsi prestavljajo z avtomobili, ne s konji, imajo za pasovi mobilne telefone, ne mečev, shajajo s pripadniki drugih ver in neverci brez groženj s smrtjo ter se učijo angleško, ne latinsko …

Joanne Rowling je drugorazredna pisateljica. Zakaj? Zato ker piše domišljijske knjige za otroke. Dobila je pečat, ki se ga ne bo znebila. Če piše domišljijsko in za otroke, ni resna; kot Astrid Lindgren in Svetlana Makarovič – same sitne babe, ki rušijo naravni red in mir in v otroške knjige vpletajo grozo, bedo in tesnobo sveta, v katerega odraščajo. Pa da ne bom nestrpen; enake usode je bil npr. deležen tudi Doulgas Adams. Po Štoparskem vodniku po galaksiji bi lahko napisal karkoli (in tudi je), pa bi še vedno nosil pečat: 'ZF pisec'.

Še dobro, da imamo drugorazredne pisce! Prvorazredni pripovedujejo iste reči, ampak preveč zapleteno, tako da jih noben bog ne razume. No, razumejo jih visokošolski profesorji književnosti in njihovih najljubši učenci, ki so postali uveljavljeni književni kritiki in uredniki 'boljših' založb, sicer pa malokdo drug. In malokdo jih tudi bere.

Svoj čas so zmeraj najbolje predstavljale 'drugorazredne' uspešnice. Uspele so zato, ker so imele sodobnikom kaj povedati. In uspele so zato, ker je njihove pisce bolel kurac, kaj si bo kdo mislil o njih. Pisali so za svojo dušo, ne za urednike, kritike in nagradne komisije …

Joanne Rowling je tako uspela dvakrat: prvič kot xy, drugič pa kot svetovna znamka. Knjigi Harry Potter in kamen modrosti ter Prazen stol (pri nas Nadomestne volitve) je lahko napisal samo nekdo, ki se ni trudil očarati nikogar razen sebe …

Kot njo, tudi mene boli kurac, kaj si kdo misli. Jaz mislim, da je Joanne Rowling carica, da so knjige o Harryju Potterju čarobno privlačne in poučne (če znaš pravljiščino) in da je Prazen stol tako natančna slika življenja v naši ljubi Evropi, da se lahko vsi časopisi in poročila skrijejo; tako prepričljiva, da bi lahko Afričanom odgnala vsako misel na beg v obljubljeno deželo; tako iskrena, da bi jo bilo treba najstnikom prepovedati brati, da nam ne pobegnejo v Afriko; in tako dobra, da sem vesel, da sem živ in funkcionalno pismen, da sem lahko užival v branju.