Na Slovenskem ne smeš preveč delati in ne smeš biti uspešen, ker je to moteče (France Slana). Navidezno svobodomiselno nenehno nagovarjanje državljanov, naj imajo prave ideje za biznis, naj delajo in uspevajo, je zato podobno izjavljanju Velikega brata, ki v Igrah lakote poziva povsem nadzorovane državljane, naj pridno delajo, da jim bodo elite lahko nemoteno vladale in zanje organizirale vsakoletne igre, v katerih se bodo smeli pobijati med seboj. Oglas te dni polni ušesa državljanov z blesavim sporočilom, da je neka banka njihova, da dela z njimi in v njihovo dobro – Vaši, z vami, za vas. Večjega cinizma si ta hip sploh ni mogoče predstavljati. Z njim se morda lahko primerja le prepričanje Margaret Thatcher, da je bil Afriški narodni kongres, v katerega se je včlanil veliki duh Nelson Mandela že v petdesetih letih 20. stoletja, tipična teroristična organizacija. In človeku pride na misel oddaljena izjava Theodorja Adorna, tega velikega filozofa 20. stoletja: Auschwitz se začne, ko človek pogleda v klavnico in si misli saj so samo živali.

Pozitivna utopija, večnost in univerzalnost človeškega dojemanja sebe in bližine drugih ljudi, je v taki perspektivi kajpak videti kot mlatenje prazne slame, vendar je danes mogoče s povsem preprostim razmislekom takoj dokazati ravno nasprotno: če nas bo kaj uničilo, in verjetno nas bo, nas bodo uničili neskončni vsakdanji cinizem teh, ki so na oblasti, aroganca bančnikov ter cinizem vseh drugih, zavit v ogrinjalo humanističnih idealov, vrednot, pravic, svobode in vsega drugega. Na kratko: uničil nas bo novi duh kapitalizma, začinjen z idejo, da družba ne obstaja in da je pomembna zgolj svoboda posameznikov, kot še vedno trdijo nekateri Nobelovi nagrajenci za ekonomijo, priklanjajoč se Miltonu Friedmanu in drugim.

Sklepanje je kajpak povsem preprosto, kot rečeno. Svoboda posameznikov v kapitalizmu ne predvideva in ne prenese solidarnosti. Posamezniki, ki so svobodni, v kapitalizmu besno tekmujejo drug z drugim, zato je solidarnost v njihovih očeh odvečna, nesmiselna in celo absurdna. Svobodni posameznik zato ne poda roke drugemu svobodnemu posamezniku, ampak ga izkoristi, nato pa odvrže kot staro cunjo – v najboljšem primeru se zanj ne zmeni in živi, kot da sploh ne obstaja.

Lahko je tudi huje. Če se gostilničar odloči, da bo daroval topel obrok ljudem, ki si ga ne morejo privoščiti, ostali gostje množično zapuščajo prostore njegovega gostišča, ker ne želijo biti v isti sobi z njimi. Rasizma, ksenofobije in sovraštva do drugačnih ljudi je na Slovenskem v resnici mnogo več, kot si upamo priznati – tudi zaradi tega nihče ne sme uspeti.

Solidarnost je mogoča šele, ko ljudje niso svobodni atomi, prepuščeni sebi in lastni presoji, temveč postanejo krhki posamezniki. Krhkost spremlja izkušnja, da potrebujem druge ljudi in da oni potrebujejo mene. Potem želim biti z njimi in oni želijo biti z menoj – na primer pod isto streho dobrega gostilničarja.

Avtoritarno osebnost z lahkoto prepoznate, pravi Adorno, saj ni sposobna prenašati dvoumnosti, nejasnosti in negotovosti. Hoče, da so zadeve natanko določene, vedno na istem mestu in urejene tako, kot verjame, da morajo biti – vse drugo je zanjo znamenje moralne šibkosti, pokvarjenosti in v skrajnem primeru zlobe.

Velika katastrofa sodobnega življenja je tudi prepričanje številnih ljudi, da so poleg reševanja bank pomembni še potrošništvo, nenehno delo in garanje, večno iskanje priložnosti za biznis, neprestano ugotavljanje, kaj vse je zastarelo in odveč, kopičenje novega, brezmejnih zalog dobrin in blaga. Natanko v tej perspektivi je najbolj srhljivo spoznanje, da je največji in pravzaprav edini nasprotnik takega načina življenja – modrost.

Hrbtna stran modrosti so etične izkušnje. Danes so tako rekoč prepovedane ali pa vsaj nimajo nobene vrednosti oziroma cene. Kakšna je torej temeljna etična izkušnja človeškega bitja?

Temeljna etična izkušnja človeškega bitja je zlomljeno srce. Bistvo te izkušnje je človekovo izkustvo, da ima zlomljeno srce, da je ranljiv in da je vsak človek tak – da je torej v tem enak vsakemu drugemu človeškemu bitju.

Ne obstaja etika brez egalitarnosti in solidarnosti. In ko govorimo o vsem tem, lahko govorimo tudi o ljubezni. Za avtoritarno osebnost je nedojemljiva, saj ne zmore ljubiti. Za druge je še upanje. Ljubezen namreč pomeni natanko to, kar je rekel Adorno: ljubezen odkrijete, ko lahko pokažete svojo ranljivost in krhkost drugim ljudem, ne da bi se ti odzvali s kazanjem mišic.

Največji sovražnik kapitalistične blaznosti je etika. Etična izkušnja pove človeškemu bitju, da je njegovo jedro, bistvo, zlomljeno srce, zaradi katerega lahko ljubi drugo človeško bitje in je solidarno z njim. Prepriča ga, saj gre za izkušnjo, da je etično delovanje možno natanko zato, ker smo na ničti ravni vsi ljudje enaki in odprti drug do drugega.

Odprtost drugega človeškega bitja, s katero se naslavlja name, je zame dolžnost. Ni mi dovoljeno zavrniti jo. Odprtost moram sprejeti in se nanjo odzvati z odprtostjo. Natanko to je izraz zlomljenega srca. Dokler srce ni ranjeno, je brezčutno in avtoritarno, zato ne prenese, da kdorkoli uspe in se dviguje nad povprečje.

Ranjeno srce je meja, onkraj katere je čista odprtost. Ponazarjajo jo zlasti tiste človeške geste, s katerimi sprejemamo druge ljudi, ne da bi pri tem spregovorili eno samo besedo.

V teh temnih časih je solidarnost še veliko pomembnejša kot reševanje bank, ki bodo požrle najmanj pet milijard, če ne štejemo tistih tristo ali več milijonov, ki jih preiskujejo kriminalisti. Naši prapravnuki bodo odplačevali milijarde plus obresti, ki bodo tudi milijardne, okravateni vodilni možje pa si bodo verjetno ves ta čas izplačevali gigantske nagrade za nič dela, za povrh pa bodo dobili še na tisoče evrov za neporabljeni dopust in nam polnili glave z norimi idejami o uspehu, svobodi, konkurenčnosti in vsem drugem.

Razvoj skupnega življenja pa bo še naprej zavezan čisto preprosti ideji: nihče ne bi smel biti lačen, nad nikomer se ne bi smelo izvajati nikakršno nasilje, nobenega Auschwitza ne bi smelo biti nikoli več. Prihodnji dogodki nas bodo prepričali, ali je sploh še mogoče, da se upremo ideološkim praksam, katerih zastopniki navidezno pozivajo državljane k razmišljanju, v resnici podpirajo pozitivizem, ki je njegovo nasprotje, obenem pa jih, tako ko v tistem norem oglasu za banko z začetka tega zapisa, še prijateljsko nagovarjajo, naj sprejmejo družbene avtoritete in prilagodijo svoje misli tako, da se ne bo nič resnega zgodilo.