Pozdravljeni. Danes se je večkrat govorilo o manjših projektih, kot so UTD in podobno, za katere je smiselno, da jih vsi podpremo in si tako pomagamo do učinkovitosti,  če je le možno. V tem smislu bi vas tudi prosil, da podprete tri predloge zakonov, za katere Združenje umetnikov Paviljon ravno sedaj pomaga zbirati podpise društvu SKSK. Časa je še do 12.12, gre pa za predloge zakonov o samozdravljenju, o osnovnem bivanju in o konoplji. Vsi ti zakoni se tičejo osnovnih pravic, ki bi nam jih že tako morala zagotavljati ustava, pa nam jih ne, zato je pomembno, da greste z osebnim dokumentom na upravno enoto, podpišete obrazce in jih ožigosane pošljete na naslov pobudnika: Jaka Bitenc, Kunaverjeva 6, 1117 Ljubljana.

A danes ne bom govoril o teh zakonih, temveč o povezovanju vstajniških skupin in usmerjanju pozornosti k skupnim ciljem.

Iz česa lahko izhajamo? Kakšna je analiza današnjega stanja, s katero bi se lahko vsi strinjali?

Današnje stanje vidimo lahko kot stanje vojne. Pred tridesetimi in več leti, so nam okoliščine, podobne današnji sedanjosti, opisovali kot specialno vojno. Smo zastrupljani in počasi nas zasužnjujejo.

Zastrupljani smo kemično, z raznimi kemičnimi dodatki hrani, vodi, zraku, vsakdanjim predmetom in materialom, ter z medicino, pa tudi fizično, preko različnih radio in električnih valovanj ter frekvenc, spomočjo medijev in vzgojno izobraževalnih procesov pa nam perejo glave. 

Zasužnjuje se nas z zakoni. Oboje, tako zastrupljanje, kot zasužnjevanje, pa ima svoj vzrok in podlago v političnem sistemu, torej v naši ustavi.

Glede naše ustave slišimo pogosto dve nasprotujoči si trditvi:

A – v ustavo je treba zapisati, da je slovenija pravna in socialna država!

B – naša ustava je zelo dobra, treba se jo je le držati in zlati časi so pred nami!

Obe trditvi sta napačni.

V naši ustavi je že zapisano, da je RS pravna in socialna država. Ampak to so prazne besede, splošne določbe brez jasne vsebine. Boriti se za vpis pravne in socialne države v ustavo torej nima smisla in ne pelje nikamor

Naša ustava ne le, da ni dobra, ampak je zelo slaba. Radi sicer citiramo tretji člen, ki govori o ljudski oblasti, vendar resnici na ljubo ta člen nima nobene zveze z resničnostjo in stoji izoliran v ustavi, saj se tudi vsebinsko zgolj dotakne enega samega  člena, namreč 190. Še najbolj podoben mu je 3. a člen, pa ne zato, ker bi imel podobno demokratično vsebino. Nasprotno, 3. a člen določa, da je treba sklepe mednarodnih organizacij, na katere je RS prenesla del svojih pristojnosti (eu, nato, imf, who ozn itd) pri nas upoštevati brez vprašanja. Ta člen torej daje pravice ne-državljanom RS nad našimi državljani in mi na te sklepe ne moremo vplivati kot taki, razen s postopki, katere nam taisti tujci lahko sami določijo ali pa nam jih tudi ne določijo. Večina naše ustave je posvečena državnemu zboru, proceduralnemu obredju, pravicam poslancev in podobno. Tudi naše državljanske pravice so v ustavi zgolj navidezne, saj vse vsebujejo pridržek, da so določene z zakonom, kar ne pomeni drugega, kot da nam pravice določa parlament v skladu s strankarskimi navodili, ki več ali manj prihajajo iz tujine. Zaradi pomanjkanja kakršne koli jasnosti v ustavi je uveden še institut ustavnega sodišča, ki svobodno odloča o pomenu protislovnih ustavnih členov in ne odgovarja nikomur.

Iz tega sledi, da je v RS nujna menjava ustave. Kako pa jo zamenjati, če zakonodaja sploh ne predvideva postopka civilne družbe, ampak zgolj postopek z 2/3 večino parlamenta? Potemtakem bi bilo treba priti v parlament in to s 60 poslanci. A to ob današnjih pogojih skorajda ni mogoče, da bi namreč prišlo v parlament 60 oseb, ki ne bi pripadale parlamentarnim strankam, ne glede na precejšnjo nenaklonjenost prebivalstva parlamentarnim strankam. Seveda spet zaradi zakonodaje, kjer bi bilo treba spremeniti vsaj volilni zakon, da v 43. in 44. členu ne bi diskriminiral civilnih list v primerjavi s strankami, pa tudi zakon o strankah (23. in 26. člen) in zakon o kampanji (5. člen), kjer je treba izenačiti financiranje civilnih list in strank ter predstavitev neparlamentarnih in parlamentarnih strank v medijih.

Ker pa tudi ni postopka, ki bi predvideval sprejem nekega zakona s strani civilne družbe, ampak to spet zakonodaja pogojuje z odločitvijo državnega zbora, postane počasi jasno, da s predpisanimi postopki praktično skorajda ni mogoče popraviti niti volilne zakonodaje, kaj šele ustave. Preostala bi torej še pot mimo postopkov. Katera pa bi to sploh lahko bila, ne da bi bila nelegitimna? Natanko tista, na podlagi katere smo danes državljani RS. Za kaj takega namreč ni bil v SFRJ predpisan noben postopek. V ustavi je bilo le splošno načelo o samoodločbi. Tako kot v naši današnji ustavi. Jeziček na tehtnici med utopijo in pravno resničnostjo je bilo število podpornikov ideje. V kolikor neko stvar (z izjemo kršitev človekovih pravic, ki seveda niso dopustne) podpira več kot 50% volilnih upravičencev, je vsaka oblast, ki te odločitve ne izvaja, nelegitimna. V Sloveniji je to število 860.000.

Ko smo torej ugotovili, da je za rešitev težav nujna menjava ustave in ko smo ugotovili, da to s postopki najverjetneje ne bo šlo, temveč po vsej verjetnosti zgolj mimo postopkov, s podporo in podpisi vsaj 860.000 volilnih upravičencev RS, moramo še ugotoviti, kakšno ustavo potrebujemo, novih napak si namreč ne moremo privoščiti.

Glede na vse povedano, potrebujemo:

Menjavo ustave v paketu. Pridobiti 860.000 podpisov za neko zadevo je že samo po sebi komaj mogoče, zato tega ni mogoče delati za vsako poglavje ali celo ustavni člen posebej, temveč je treba gordijski vozel rešiti na makedonski način. Paketna menjava ustave je edina mogoča tudi iz dveh drugih razlogov. Prvič je namreč naša ustava tako celovito diktatorska, da je ni mogoče zgolj kozmetično popravljati, ampak jo je treba reci in piši zamenjati. Drugič pa nimamo veliko časa, ker nam voda že teče v grlo, vsaj kar se tiče državnega gospodarstva in financ, kar pa dejansko pomeni, da prihajajo grožnje in pritiski več ali manj iz tujine.

Iz gornjega sledi tudi drugo dejstvo. Celovito ustavo moramo zaradi vsega navedenega v gornji točki imeti dostopno čim prej, najraje takoj.

Ustava mora biti taka, da ji bodo ljudje zaupali in jo sprejeli rade volje več ali manj v celoti.

Upoštevajoč pogoje v prejšnji točki, mora biti ustava preverljiva in kolikor je mogoče, pisana nam na kožo, sicer ne bo dobila podpore ljudstva, oziroma najmanj 860.000 volilnih upravičencev.

Glede na zahteve prejšnje točke, je to lahko le neka obstoječa ustava, iz neke najraje bližnje dežele s podobno miselnostjo, katero bi lahko tudi kasneje brez večjih težav  prilagajali.

Sklep

Švicarska ustava izpolnjuje vse te pogoje. Nastala je sredi 19. stoletja po vzoru izvirne ameriške, ta pa si je za vzor vzela karantansko ljudovlado, katero je hvalil teoretik Jean Bodin v svoji znani knjigi Republika.

Zaradi dejstva, da je švicarska ustava najbolj dorečena delujoča ljudovlada, kjer v ustavi ni zapisana le načelna pravica ljudstva, da si piše sodbe sam, temveč so v ustavi tudi konkretni členi, ki zelo natančno dorečejo sistem postopkov, ki to ljudovlado zagotavljajo.

Zato ima Švica danes najbolj sodobno ustavo, saj jo ljudstvo lahko vseskozi spreminja in postopki zbiranja podpisov so ljudstvu prijazni.

Švicarska ustava ima namreč dorečene vse pravice in parlament ne more krniti nobene državljanske pravice, tako kot pri nas, kjer jim to omogoča 87. člen ustave RS. Nasprotno, ljudstvo ima resnično moč nad parlamentom. Lahko mu prepreči sprejem zakona, ali tudi sprejme zakon ali ustavno spremembo mimo parlamentarne procedure. Zadošča zgolj podpora ljudstva.

Zato je Švica najbolj stabilna država na svetu. Edino ljudovlada, čista, neposredna demokracija namreč zagotavlja stabilen sistem. Noben, še tako razsvetljen diktator ne bo odločal bolj v narodnem interesu, kot narod sam, kajti vsak diktator slej ko prej podleže osebnim interesom. To velja tudi za kolektivnega diktatorja, na primer parlament. Vsak odstop od načel čiste ljudovlade gre v smeri diktature.

Nekateri so izrazili pomisleke, češ, naj bi bila švicarska ustava 'germanska', mi pa naj bi potrebovali pristno slovensko. Torej, dejstvo je, da imamo danes ustavo pisano po nemški in avstroogrski, švicarska pa se zgleduje po karantanski in je v resnici bolj slovenska, kot naša današnja . In ravno sprejem švicarske ustave, ki omogoča enostavno spreminjanje ustave s strani ljudstva, je v bistvu edina realna pot do pristne slovenske ustave, saj nam pridobi čas in osnovo, da se lahko ustave sploh lotimo počasi in premišljeno in tako korak po korak pridemo do ustave, pisane nam na kožo. S trenutno ustavo bi bilo kaj takega popolnoma neplodno in dejansko nemogoče.

Naj torej ponovim. Pot iz težav je sledeča:

Kaj? – menjava ustave v paketu

Kako? –                A. s 60% zmago na volitvah  

       ali                 B. mimo postopkov z 860.000 podpisi

S čim? – s švicarsko ustavo

Ključ je skupni cilj in vanj usmerjena pozornost.

Združenje umetnikov Paviljon, (Meško Kristofer Bogdan)

PS - Zaradi pomanjkanja časa je bilo stališče na 2. Skupščini v Mariboru le fragmentarno predstavljeno